Slovenija bo leta 2021 evropska gastronomska regija. Potem imamo evropske destinacije odličnosti. Na tem seznamu je kar nekaj slovenskih krajev oziroma mest. Nedavno se je končal evropski simpozij hrane. Vsem zgodbam je skupni imenovalec ob vrhunski pripravi hrane stalno poudarjanje doma pridelane lokalne hrane.
Pomurja v tej zgodbi – predvsem kulinarični – ne najdemo. V preteklosti in tudi sedanjosti se je odvilo nekaj t. i. kulinaričnih zgodb, ki so predstavile lokalne kulinarične specialitete. Ob tem je zanimivo, da ponovno postajajo aktualne tradicionalne jedi malih kmečkih dvorišč, na katere se je v preteklosti gledalo zviška. Tudi danes se najdejo eksperti, ki imajo do teh – recimo jim – specialitet odklonilen odnos, ker imajo preveč tega ali onega. Imamo celo t. i. nosilce vrhunske lokalne kulinarične ponudbe. Tu pa se zgodba ustavi. Včasih se že zgodi, da kateri od »vrhunskih lokalnih« ponudnikov na kaki promocijski prireditvi ob sebe postavi zavajajočo kuliso lokalnega dobavitelja. V praksi pa so primarni pridelovalci, tisti, ki pridelujejo hrano na domači njivi, daleč stran od velike kulinarične zgodbe. Tudi z razvojnimi projekti je tako. Ob podpisu partnerske pogodbe o izvajanju projekta Flagship products v Lenartu, pri katerem sodeluje tudi soboški zavod za kulturo, turizem in šport, so povedali, da naj bi se ta ukvarjal s promocijo jabolka in bučnega olja. Ne vem, kako to uspeva brez sadjarjev in kmetov, ki pridelujejo buče. Do zdaj je bilo javno predstavljeno le biodinamično sadjarjenje. Zgodba ima malo grenkega priokusa, če vemo, da je Goričko s svojo mikroklimo ena najboljših leg za sadjarstvo v tem delu Evrope. To kakovost so med drugim prepoznali tuji – nizozemski – kmetijski strokovnjaki. Pri nas pa vodilni nabavnik pri novem nosilcu razvoja slovenskega turizma hoče vedeti, kakšna je razlika med goričkim in španskim jabolkom. Pri lokalni ponudbi hrane sta se politika in predelovalna industrija zagnali v javne zavode. Drži, denar je treba vrteti v lokalnem okolju, toda realnih pogojev za to v tej državi ni. Na eni strani najnižja cena in na drugi kakovost ne gresta skupaj. V pametnih in razvitih državah, kjer jim lokalni razvoj nekaj pomeni, imajo povsem drugače urejen sistem javnega naročanja. Bistveno večja pooblastila pri iskanju in oddajanju poslov lokalnim dobaviteljem imajo lokalne oblasti, ki neposredno ali posredno financirajo javne storitve (šole in vrtce).
Povsem druga zgodba je turizem, to je eden od potencialov, kjer bi se dalo in moralo tržiti lokalno pridelano, in to od dobaviteljev z imeni in priimki. V drugih okoljih, npr. na Goriškem, so nujnost tovrstnega povezovanja zaznali in kulinarično zgodbo začenjajo razvijati na tej ravni. Poleg gostincev so v zgodbo neposredno vključeni kmetje, biotehniška šola in vinarji. Tega v pomurskem prostoru ni, ker vrhunski ponudniki vidijo najprej sebe in ne dodane vrednosti, ki jim jo lahko da lokalna hrana. Ob gorički mikroklimi, ki brez dvoma vpliva na kakovost sadja in drugih pridelkov, so povsem zanemarjene druge značilnosti prsti, ki vplivajo na okus in kakovost pridelka. Velika večina pomurskih kmetov je vključena v program razvoja podeželja (KOPOP), za zdaj pa še ni bilo nikogar, ki bi promoviral kakovost pridelane hrane na teh njivah. Eden od pozitivnih primerov je skorajda opustitev uporabe umetnih gnojil – predvsem dušičnih gnojil. Žal se je prepoznavnost pomurske lokalne hrane usmerila v industrijsko pridelavo hrane v rastlinjakih. S tem ni nič narobe, je pa škoda, da so zaradi tega odrinjene vse prednosti in kakovost na njivah pridelane hrane. Lokalno prepoznavnost hrani dajo zemlja in sonce pa tudi voda.
Pomurja v tej zgodbi – predvsem kulinarični – ne najdemo. V preteklosti in tudi sedanjosti se je odvilo nekaj t. i. kulinaričnih zgodb, ki so predstavile lokalne kulinarične specialitete. Ob tem je zanimivo, da ponovno postajajo aktualne tradicionalne jedi malih kmečkih dvorišč, na katere se je v preteklosti gledalo zviška. Tudi danes se najdejo eksperti, ki imajo do teh – recimo jim – specialitet odklonilen odnos, ker imajo preveč tega ali onega. Imamo celo t. i. nosilce vrhunske lokalne kulinarične ponudbe. Tu pa se zgodba ustavi. Včasih se že zgodi, da kateri od »vrhunskih lokalnih« ponudnikov na kaki promocijski prireditvi ob sebe postavi zavajajočo kuliso lokalnega dobavitelja. V praksi pa so primarni pridelovalci, tisti, ki pridelujejo hrano na domači njivi, daleč stran od velike kulinarične zgodbe. Tudi z razvojnimi projekti je tako. Ob podpisu partnerske pogodbe o izvajanju projekta Flagship products v Lenartu, pri katerem sodeluje tudi soboški zavod za kulturo, turizem in šport, so povedali, da naj bi se ta ukvarjal s promocijo jabolka in bučnega olja. Ne vem, kako to uspeva brez sadjarjev in kmetov, ki pridelujejo buče. Do zdaj je bilo javno predstavljeno le biodinamično sadjarjenje. Zgodba ima malo grenkega priokusa, če vemo, da je Goričko s svojo mikroklimo ena najboljših leg za sadjarstvo v tem delu Evrope. To kakovost so med drugim prepoznali tuji – nizozemski – kmetijski strokovnjaki. Pri nas pa vodilni nabavnik pri novem nosilcu razvoja slovenskega turizma hoče vedeti, kakšna je razlika med goričkim in španskim jabolkom. Pri lokalni ponudbi hrane sta se politika in predelovalna industrija zagnali v javne zavode. Drži, denar je treba vrteti v lokalnem okolju, toda realnih pogojev za to v tej državi ni. Na eni strani najnižja cena in na drugi kakovost ne gresta skupaj. V pametnih in razvitih državah, kjer jim lokalni razvoj nekaj pomeni, imajo povsem drugače urejen sistem javnega naročanja. Bistveno večja pooblastila pri iskanju in oddajanju poslov lokalnim dobaviteljem imajo lokalne oblasti, ki neposredno ali posredno financirajo javne storitve (šole in vrtce).
Povsem druga zgodba je turizem, to je eden od potencialov, kjer bi se dalo in moralo tržiti lokalno pridelano, in to od dobaviteljev z imeni in priimki. V drugih okoljih, npr. na Goriškem, so nujnost tovrstnega povezovanja zaznali in kulinarično zgodbo začenjajo razvijati na tej ravni. Poleg gostincev so v zgodbo neposredno vključeni kmetje, biotehniška šola in vinarji. Tega v pomurskem prostoru ni, ker vrhunski ponudniki vidijo najprej sebe in ne dodane vrednosti, ki jim jo lahko da lokalna hrana. Ob gorički mikroklimi, ki brez dvoma vpliva na kakovost sadja in drugih pridelkov, so povsem zanemarjene druge značilnosti prsti, ki vplivajo na okus in kakovost pridelka. Velika večina pomurskih kmetov je vključena v program razvoja podeželja (KOPOP), za zdaj pa še ni bilo nikogar, ki bi promoviral kakovost pridelane hrane na teh njivah. Eden od pozitivnih primerov je skorajda opustitev uporabe umetnih gnojil – predvsem dušičnih gnojil. Žal se je prepoznavnost pomurske lokalne hrane usmerila v industrijsko pridelavo hrane v rastlinjakih. S tem ni nič narobe, je pa škoda, da so zaradi tega odrinjene vse prednosti in kakovost na njivah pridelane hrane. Lokalno prepoznavnost hrani dajo zemlja in sonce pa tudi voda.