Župnik prazne župnije Gornja Močila v Bosanski Posavini Ivan Tolj, sicer medijski vplivnež, hrvaški spletni portal ga imenuje medijski mogotec, je skušal ustaviti objavo zgodbe o prisluškovalni aferi na Pop TV. Madžarska veleposlanica je s posredovanjem pri našem zunanjem ministrstvu zahtevala discipliniranje Mladine, ker je na naslovnici objavila Viktorja Orbana v »fašistoidni« pozi.
Politika je v primeru prisluškovalne afere, po oceni varnostnih strokovnjakov, končno reagirala, kot mora. Cehovska organizacija se je v primeru Mladine odzvala ostro, svoje je dodala tudi oblast. Če se vrnemo še nekoliko nazaj, se nam je s strani zahodne sosede zgodil predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani z izjavo o tem, čigava je Istra, severna soseda, Avstrija, uporablja malo bolj fine in tihe prijeme. Kljub šengnu in umiritvi migracijskega vala še vedno kontrolira meje. Po omejitvi dostopa do avstrijskega trga našim podjetnikom je zdaj zavila na socialno področje (otroške dodatke). Posredno pa ima prste vmes pri prisluškovalni aferi. Ivan Tolj je namreč vpliven predstavnik avstrijskega katoliškega medijskega koncerna Styrie, ki obvladuje pomembne hrvaške in srbske medije. Očitno smo na točki, ko niso več dovolj načelne retorične politične reakcije, ampak je potreben globlji razmislek o tem, kako zaščiti svoj nacionalni interes in kako se obraniti pred vse močnejšimi zahtevami po revizionizmu nekaterih zgodovinskih odločitev, ki so bile sprejete v prid Slovenije. Ne gre za darila, ampak za odločitve, ki so bile zgodovinsko upravičene in tudi za Slovence pravične. Ne nazadnje so Slovenci za to, da so bile sprejete take odločitve, nekaj naredili. Nekoliko naivno se je zanašati na evropsko demokratično tradicijo in spoštovanje enakopravnosti, kot pogosto pravijo naši politiki, znotraj evropske družine narodov. Enakopravnost in koliko je vreden interes ali pravica povprečnega evropskega državljana, je v knjigi Je tu še kakšen odrasel? lepo opisal nekdanji finančni minister Sirize Janis Varufakis. Med pogajanji o reševanju grške dolžniške krize je ugotovil dvoličnost Evrope in evropskih politikov. Teh ni zanimala blaginja Grkov, ampak nemške in francoske banke. Zato stalno sklicevanje prej premierja in zdaj zunanjega ministra na evropsko spoštovanje vladavine prava že rahlo preseda. To, kar se dogaja okrog Slovenije, ni več enoznačna in površinska zgodba. Ampak zgodba, ki tako ali drugače išče »poti v Slovenijo« in si jo s pomočjo zgodovinskega revizionizma skuša ponovno interesno razdeliti. Tega bi se končno moral zavedati sedanji predsednik vlade, ki na tem področju kaže največjo šibkost. To se je ne nazadnje potrdilo s sprejetjem odstopa pragmatičnega, izkušenega in strokovno podkovanega svetovalca za zunanjo politiko Andreja Kirna.
O zavezništvu Orbana in Salvinija zgodbe ne bomo obnavljali. Slovenija je doživela svojevrsten šok ob objavi arbitražne razsodbe in medlem odzivu vrha evropske politike na reakcijo Hrvaške, ki je jasno povedala, da sporazuma ne priznava. V tem delu zgodbe so naši politiki prezrli pomembno dejstvo. V času podpisovanja pridružitvenega sporazuma Hrvaške za vstop v EU so se znotraj velikih sil Evrope močno lomila kopja. Germanski del se je zavzemal za podpis sporazuma samo s Hrvaško. Na čelu teh je stala Avstrija. Anglo-frankofonski del je takrat zahteval podpis sporazuma z vsemi novonastalimi državami na območju nekdanje Jugoslavije. Šlo je za pragmatičen boj, s priključitvijo Hrvaške se je okrepil germanski vpliv v EU. Z brexitom je zdaj ta dominanten in tega Slovenija ne more in ne sme opazovati od daleč. Če se na prisluškovalno afero ozremo s te plati, takoj vidimo, zakaj je bil eden od glavnih igralcev v tej zgodbi medijski koncern Styria s svojimi podružnicami na Hrvaškem in v Srbiji.
Mladinina naslovnica je, kot kaže, prizadela vrh madžarske države. Naslovnica ni daleč od resnice o Viktorju Orbanu in njegovih nacionalističnih apetitih. Jasno je, da hoče zaokrožiti Madžarsko v mejah zemljevida velike Madžarske, ki ga je razstavil na veliki tapiseriji v Bruslju. Žal se naša medijska krajina ukvarja le z Orbanovimi zunanjimi manifestacijami. Ko se ga naši mediji lotevajo na Madžarskem, se to dogaja v Budimpešti. Nihče pa ne stopi v zaledje, kjer se dogajajo dejanski fašistični prijemi na primeru največje narodne manjšine. Tako kot je Istra ena od nevralgičnih točk, na katero se je slovenska politika z evropskimi poslanci odzvala vsaj na retorični ravni, je skrb vzbujajoč molk ob tem, kaj se dogaja v Prekmurju. Tu celo nekdanji minister in sedanji predsednik parlamenta s svojo prisotnostjo podpira nekatera početja, namesto da bi zahteval sklic sveta za nacionalno varnost, kot je to storil v primeru prisluškovalne afere.
Politika je v primeru prisluškovalne afere, po oceni varnostnih strokovnjakov, končno reagirala, kot mora. Cehovska organizacija se je v primeru Mladine odzvala ostro, svoje je dodala tudi oblast. Če se vrnemo še nekoliko nazaj, se nam je s strani zahodne sosede zgodil predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani z izjavo o tem, čigava je Istra, severna soseda, Avstrija, uporablja malo bolj fine in tihe prijeme. Kljub šengnu in umiritvi migracijskega vala še vedno kontrolira meje. Po omejitvi dostopa do avstrijskega trga našim podjetnikom je zdaj zavila na socialno področje (otroške dodatke). Posredno pa ima prste vmes pri prisluškovalni aferi. Ivan Tolj je namreč vpliven predstavnik avstrijskega katoliškega medijskega koncerna Styrie, ki obvladuje pomembne hrvaške in srbske medije. Očitno smo na točki, ko niso več dovolj načelne retorične politične reakcije, ampak je potreben globlji razmislek o tem, kako zaščiti svoj nacionalni interes in kako se obraniti pred vse močnejšimi zahtevami po revizionizmu nekaterih zgodovinskih odločitev, ki so bile sprejete v prid Slovenije. Ne gre za darila, ampak za odločitve, ki so bile zgodovinsko upravičene in tudi za Slovence pravične. Ne nazadnje so Slovenci za to, da so bile sprejete take odločitve, nekaj naredili. Nekoliko naivno se je zanašati na evropsko demokratično tradicijo in spoštovanje enakopravnosti, kot pogosto pravijo naši politiki, znotraj evropske družine narodov. Enakopravnost in koliko je vreden interes ali pravica povprečnega evropskega državljana, je v knjigi Je tu še kakšen odrasel? lepo opisal nekdanji finančni minister Sirize Janis Varufakis. Med pogajanji o reševanju grške dolžniške krize je ugotovil dvoličnost Evrope in evropskih politikov. Teh ni zanimala blaginja Grkov, ampak nemške in francoske banke. Zato stalno sklicevanje prej premierja in zdaj zunanjega ministra na evropsko spoštovanje vladavine prava že rahlo preseda. To, kar se dogaja okrog Slovenije, ni več enoznačna in površinska zgodba. Ampak zgodba, ki tako ali drugače išče »poti v Slovenijo« in si jo s pomočjo zgodovinskega revizionizma skuša ponovno interesno razdeliti. Tega bi se končno moral zavedati sedanji predsednik vlade, ki na tem področju kaže največjo šibkost. To se je ne nazadnje potrdilo s sprejetjem odstopa pragmatičnega, izkušenega in strokovno podkovanega svetovalca za zunanjo politiko Andreja Kirna.
O zavezništvu Orbana in Salvinija zgodbe ne bomo obnavljali. Slovenija je doživela svojevrsten šok ob objavi arbitražne razsodbe in medlem odzivu vrha evropske politike na reakcijo Hrvaške, ki je jasno povedala, da sporazuma ne priznava. V tem delu zgodbe so naši politiki prezrli pomembno dejstvo. V času podpisovanja pridružitvenega sporazuma Hrvaške za vstop v EU so se znotraj velikih sil Evrope močno lomila kopja. Germanski del se je zavzemal za podpis sporazuma samo s Hrvaško. Na čelu teh je stala Avstrija. Anglo-frankofonski del je takrat zahteval podpis sporazuma z vsemi novonastalimi državami na območju nekdanje Jugoslavije. Šlo je za pragmatičen boj, s priključitvijo Hrvaške se je okrepil germanski vpliv v EU. Z brexitom je zdaj ta dominanten in tega Slovenija ne more in ne sme opazovati od daleč. Če se na prisluškovalno afero ozremo s te plati, takoj vidimo, zakaj je bil eden od glavnih igralcev v tej zgodbi medijski koncern Styria s svojimi podružnicami na Hrvaškem in v Srbiji.
Mladinina naslovnica je, kot kaže, prizadela vrh madžarske države. Naslovnica ni daleč od resnice o Viktorju Orbanu in njegovih nacionalističnih apetitih. Jasno je, da hoče zaokrožiti Madžarsko v mejah zemljevida velike Madžarske, ki ga je razstavil na veliki tapiseriji v Bruslju. Žal se naša medijska krajina ukvarja le z Orbanovimi zunanjimi manifestacijami. Ko se ga naši mediji lotevajo na Madžarskem, se to dogaja v Budimpešti. Nihče pa ne stopi v zaledje, kjer se dogajajo dejanski fašistični prijemi na primeru največje narodne manjšine. Tako kot je Istra ena od nevralgičnih točk, na katero se je slovenska politika z evropskimi poslanci odzvala vsaj na retorični ravni, je skrb vzbujajoč molk ob tem, kaj se dogaja v Prekmurju. Tu celo nekdanji minister in sedanji predsednik parlamenta s svojo prisotnostjo podpira nekatera početja, namesto da bi zahteval sklic sveta za nacionalno varnost, kot je to storil v primeru prisluškovalne afere.