Za maturante, ki so bolj ali manj uspešno prestali zrelostni izpit, je napočil čas, da začnejo uživati v doslej najdaljših počitnicah. Okrog mature se v javnosti vsako leto vname kakšna debata: ali je takšen način preverjanja znanja ustrezen in smiseln, koliko je matura sploh pomembna in ali je bil posamezen izpit prezahteven. O smislu in pomembnosti ima seveda vsak svoje mnenje, dejstvo pa je, da (splošna) matura odpira vrata fakultet. Žal ali pa na srečo je z nekaj izjemami to še vedno edini način, da se prebijemo v krog srečnih izbrancev na želeni študijski smeri, število točk pa je še posebej pomembno pri vpisu na nekatere najbolj oblegane študijske programe. Splošna matura, če se usmerim zgolj nanjo, ima tudi sicer svoj smisel, saj se z njo, tako kot na osnovnošolski ravni z nacionalnim preverjanjem znanja, preverita splošno znanje in razgledanost posamezne generacije.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Srečali so se ob 60-letnici
Srečanja se je udeležilo 27 sošolk in sošolcev od skupno 70, kolikor jih je obiskovalo dva oddelka.
Veliko prahu je dvignil letošnji izbor naslova eseja pri materinščini. Izbrana dramska besedila, Sofoklejeva in Smoletova Antigona, Ibsenova Nora in Grumov Dogodek v mestu Gogi, so klasike, ki odpirajo številna vprašanja o odnosih med spoloma, o položaju posameznika v družbi, še posebej pa o položaju ženske. To je tudi razlog, da so ta dela kljub svoji starosti še danes aktualna in so lahko dobro izhodišče za esejske razprave. Priprave na maturo so se nato vrtele okrog izhodiščne misli, ki jo je prejšnje leto skupaj s seznamom omenjenih literarnih del predstavila maturitetna komisija, to je »ženska na odru sveta«.
Potem pa se je na maturitetnem izpitu pojavil naslov »Ali je večje zlo živeti v Gogi ali v Tebah?« Izhodišče je bil torej dogajalni prostor, ki, tako se zdi na prvi pogled, omeji možnosti za dobro esejsko razpravo, kar se je maturantom (in tudi nekaterim profesorjem) zdelo sporno. Kot je v kolumni, objavljeni kmalu po pisanju eseja v Delu, napisala ena od profesoric slovenščine, jih je začudilo, »da dijake potiskajo v razpravljanje o štirih dramah skozi skrajno literarnoteoretsko prvino, kot je dramski prostor«. Morda drži, da je bilo izhodišče neobičajno, a zato nikakor ne slabo (in če smo zmožni le malo pomisliti, ponuja pravzaprav z drugim besedami točno tisto izhodišče, na katero so dijaki merili – odnose in položaj ženske). Namen eseja je, da se poglobimo v probleme izbranih literarnih del in da predstavimo svoje razmišljanje o prebranem. Ne gre torej za učenje neke vsebine na pamet, ki jo potem stlačimo na papir tako, kot smo jo v šoli napisali že dvajsetkrat prej, ampak da dela v nas izzovejo razmišljanje in kritičnost, ki ju potem predstavimo v povezavi z danim naslovom in navodili. Leposlovna razgledanost z visoko slovnično zmožnostjo je bila vsaj včasih ena od vrlin vsakega gimnazijca, četudi ga je v osnovi morda bolj zanimalo področje naravoslovja, zato se gimnazijec naj ne bi ustrašil nečesa, kar malo zavije z običajne poti. »Vi ste največja intelektualna elita,« so bile besede profesorice Katice Mladenović, ko smo pred dobrim desetletjem prestopili prag gimnazije.
Kakor koli, maturitetna spričevala so v žepu. Ne glede na pridobljeno število točk bo od vsakega posameznika odvisno, kako ga bo unovčil. Ni tako redko, da tisti, ki so bili v srednji šoli med najuspešnejšimi, ne dokončajo študija, medtem ko povprečni na študiju zablestijo. Ima torej matura smisel? Odgovor je vsaj za moje pojme še vedno pritrdilen zaradi navedenega v prvem odstavku. Res pa je, da bi bilo morda vredno razmisliti še o sprejemnih izpitih vsaj na posameznih fakultetah, predvsem tistih, ki izobražujejo za delo z ljudmi. Tudi zato, ker jih na večini fakultet ni, naletimo kasneje v življenju morda na kakšne zdravnike, ki so to postali zaradi statusa namesto želje po pomoči sočloveku, ali učitelje, ki bi bolj kot v razred sodili med štiri stene kakšnega inštituta.