Epidemija koronavirusa nas je dokončno naučila, da se stvari lahko vsakodnevno hitro spreminjajo in da ni nič samoumevno. Tega se sam niti nisem tako močno zavedal, dokler nisem po dolgem času srečal prijatelja. Recimo mu Leonardo. Nanj sem naletel, potem ko so se v Sloveniji ukrepi že zrahljali, pred tem pa sem ga nazadnje videl ob začetku krize.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Takole mi je Leonardo osvetlil stvari še v neki dodatni luči: »Med epidemijo sem doživel pravi vrtiljak čustev, čeprav nisem bil pozitiven na koronavirus. Ko se je vse skupaj začelo, sem se sprva počutil zelo tesnobno. Ker sem doma na podeželju in precej stran od mesta, sem sicer vedel, da mi bo ob uvedenih ukrepih lažje kot ljudem v stanovanjskih blokih, a ko so se pojavile prve prepovedi gibanja, druženja in en dan celo kolesarjenja, me je stisnilo pri srcu. Kaj bom res ostal omejen samo na svojo hišo in dvorišče? Ta tesnobni občutek je povečeval še pogled na vas, kjer veliko časa zunaj ni bilo nikogar.
A nato sem kaj kmalu v tako imenovani izolaciji začel uživati. Spoznal sem, da mi makadamske ceste ter poti med njivami in gozdovi ponujajo izjemno število možnosti za gibanje in rekreacijo, in to brez kakršne koli nevarnosti okužbe. Hitro sem uvidel, da pri tem nisem sam, saj so do tega sklepa očitno prišli tudi mnogi drugi, ki so se vsak dan razkropili po poljih, njivah, gozdovih in poteh. Dojel sem svojevrsten paradoks. Da je za ljudi, ki niso zboleli, koronavirus naredil za zdravje več kot pa vsi pozivi k fizični vadbi v prejšnjih razmerah. Toliko ljudi na kupu, ki so pešačili, tekli ali kolesarili, nisem prej videl še nikoli. Ob tem sem imel še veliko prostega časa, tako da sem se lahko zares posvetil svojim hobijem in uspelo mi je celo pospraviti nekaj stare navlake. Kljub temu sem delo še vedno imel, seveda tudi manjšo plačo, a to me ni motilo, saj ni bilo več takega stresa, več časa doma pa mi je omogočalo tudi več druženja z najbližjimi, pa tudi s kakšnim prijateljem, ki je prišel na kavo, ki smo jo v miru pili na verandi. Pa še aprilsko sonce je sijalo tako močno, da sem postal rjav v obraz, kot da bi ležal nekje na obalah Grčije, čeprav v resnici sploh nisem smel v drugo občino. To je bil pravi dopust doma. Ko sem moral do trgovine ali banke, so bile ceste skoraj povsem prazne, ob nakupovanju pa ni bilo nobene gneče. Parkirnega prostora je bilo v izobilju, pa še cena goriva se je končno znižala na za Slovence primerno raven. Tako sem spoznal še en paradoks. Življenje med epidemijo je bilo takšno, kakršno bi v resnici moralo biti v normalnih razmerah.
Vendar tako kot vse stvari, ki so prelepe, tudi te niso trajale dolgo. Zadeve so mi začele vse bolj presedati. V naravi skoraj več nisem našel prostih poti, saj so bile vse zasedene. Iz povsem mirnega naselja se je naša vas spremenila v malodane zabaviščni center. En sosed se je vse glasneje prepiral s svojo ženo, pri drugem so imeli obiske vsak dan in pili pivo do večera, pri tretjem so imeli piknike (in pili pivo do večera), pri četrtem so nabijali glasbo. Pogrešal sem že druženje s prijatelji ob pijači v kakšnem lokalu, ogled nogometnih tekem in možnost kakšnega daljšega izleta, doma pa več nisem mogel zdržati ob tisočkratnem ponavljanju enih in istih opozoril ter pretiranem ponujanju nasvetov in koncertov izvajalcev, ki se bojijo, da jih bodo ljudje drugače pozabili.
Zato sem bil skorajda srečen, ko so se ukrepi povsem zrahljali. Tako zdaj spet uživam v prometni gneči ob prihodu v mesto in cestnih delavcih, ki so se spravili k svojim nalogam ravno zdaj, ko je največ ljudi, medtem ko so imeli prej en mesec čistega miru za to, pa ni bilo nikjer nobenega. Uživam v vnovični obilici dela in stresa, nakupovalnih gnečah, modrih conah in prežečih redarjih ter prerivanju za ugoden prostor na terasi lokala. Naš dom pa je postal prava hišica v preriji, saj so vsi sosedje končno spet odšli na delo. Nazaj v (ne)normalo.«
Tako. To je bila njegova izkušnja, ob kateri sem se pošteno zamislil. A po tem, kar mi je povedal, nisem toliko razmišljal o njegovih besedah, ampak me je bolj razveselil sklep, do katerega sem prišel. Spoznal sem namreč, da je večina naših ljudi še vedno neupogljivih, da v njih nikakor ni ugasnila iskra upornosti, da ne bodo slepo ubogali kakršnih koli ukrepov, če so med njimi takšni, ki so skoraj povsem nepotrebni, in da jim je osebna svoboda ostala najvišja vrednota. Zdaj vem zatrdno, da lahko pridejo še trije koronavirusi, dve svetovni vojni in ena invazija nezemljanov, a našega naroda ne bodo mogli uničiti, čeprav spada med manj številne. Neuklonljiva volja je močnejša od števila.