Lanskega oktobra je minilo 50 let od podpisa sporazuma med vladama SFRJ in Zvezne republike Nemčije o regulaciji zaposlovanja. V vsakdanji rabi je veljal kot sporazumu o transferu delovne sile iz nekdanje Jugoslavije v takratno Zahodno Nemčijo. Istočasno je bil podpisan sporazum o zavarovanju, v primeru brezposelnosti, in mesec dni pozneje še sporazum o socialni varnosti. Mimo teh ali ob teh sporazumih je bil podpisan tudi sporazum o sodelovanju na področju kulture in šolstva, ki je reguliral pogoje za vzgojo in izobraževanje v materinem jeziku. To pomeni organizacijo in plačilo dopolnilnega pouka materinščine za otroke delavcev na začasnem delu v Nemčiji, kot so jim uradno rekli pri nas ali der Gastarbeiter, kot so jih imenovali Nemci. S problemom migracije jugoslovanskih delavcev se je ukvarjala Aleksandra Ilić v svojem diplomskem delu Socialno in ekonomsko življenje migrantov iz nekdanje SFRJ v Berlinu pred in po padcu berlinskega zidu. Ob 50-letnici sporazuma že od oktobra v Berlinu in tudi drugje v severnem delu Nemčije potekajo okrogle mize in tudi praznovanja, na katerih predvsem pripadniki migrantov iz drugih jugoslovanskih republik osvetljujejo prehojeno pot. Govorijo o tem, zakaj so se iz gostov ali začasnih prebivalcev v Nemčiji, spremenili v goste v svojih novih domovinah. O svoji identiteti – identiteti svojih otrok in emocionalni razklanosti. Prekmurje, ki je bilo največji »izvoznik delovne sile«, se te obletnice ni spomnilo. Po nam znanih podatkih prireditve ali okrogle mize na to temo ni bilo ne na Bavarskem in ne v Ingolstadtu, kamor je odšlo največ naših delavcev. Dobri poznavalci lokalne politike in pobratenja med Mursko Soboto in Ingolstadtom vedo povedati celo, da so odnosi med mestoma na najnižji možni ravni od njunega pobratenja in to po zaslugi naših lokalnih oblasti.
Sporazum med Jugoslavijo in Nemčijo je bil za jugoslovanske delavce, za razliko od ostalih držav, predvsem Turčije, izredno ugoden. To pripisujejo takratnemu nemškemu kanclerju Willyju Brandtu in njegovi Ostpolitik, katere cilj je bil vsaj delno popraviti posledice nacistične okupacije v času druge vojne. Kot ugotavlja Ilićeva so bili delovni migranti iz Jugoslavije enakopravni z nemškimi delavci. Tako so imeli enake pravice kot nemški delavci in tudi socialno zaščito v primeru brezposelnosti. Enakopravnost z nemškimi delavci je prišla do izraza v času krize v drugi polovici sedemdesetih let. Takrat je Nemčija poskušala s t. i. rotacijo delovne sile – vračanjem. Jugoslavija je za to celo pokazala interes, saj je računala na znaten finančni vir, vendar se je zgodba zapletla. Neimenovani sogovornik Ilićeve v diplomski nalogi je povedal, da državni zaslužek na račun vračanja delavcev migrantov ni bil možen, ker sta imeli državi podpisan sporazum o socialni varnosti, po katerem so si ljudje zagotovili staž oziroma pokojninsko dobo tako v Jugoslaviji kot v Nemčiji. Skratka delavec ni ostal brez pokojnine. Ob tem izpostavimo podrobnost, da je nekaj naših delavcev, ki so se imeli namen vrniti in so se vrnili, ostalo v Nemčiji najmanj polnih 15 let. Po sporazumu je to pogoj, da nemški del pokojnine dobivajo iz nemške pokojninske blagajne, razliko pa, glede na delovno dobo, iz domače. Turčija tega sporazuma ni imela, zato so delavci ob vrnitvi v domovino iz pokojninskega sklada lahko dvignili tisti del sredstev, ki so jih sami neposredno vplačali.
Ne glede na to je bilo nekaj poskusov uresničitve t. i. rotacije delovne sile s strani Nemčije, vendar so se vsi poskusi klavrno končali. Tu gre za reševanje individualnih primerov na podlagi podpisanega sporazuma o vračanju iz leta 1989. Leto pred tem je bil podpisan sporazum o pošiljanju jugoslovanskih delavcev iz jugoslovanskih podjetij na delo v Nemčijo na osnovi pogodbe o izvajanju del (t. i. detaširani delavci).
Eno je bilo reševanje problema t. i. vračanja delovne sile na državni ravni, ki je bilo dokaj neuspešno, saj nobena stran za to ni kazala velikega interesa, drugo pa so bile lokalne pobude. V Pomurju – konkretneje v Murski Soboti se je zavrtelo kar nekaj razvojnih projektov na pobudo pobratenega Ingolstadta, toda vsi so se klavrno končali. Še najbližje uresničitvi je bilo šivanje prevlek za avtomobilske sedeže, ki je bil razvojno zaključen, vendar zaradi tega, ker je bila Mura hiša šivanja visoke svetovne mode (tako eden najmočnejših direktorjev), projekta niso začeli in ga je izkoristil in vzel v svoje roke eden od bosanskih migrantov, ki je naredil zgodbo s Preventom.
Pustimo zdaj te zgodbe ob strani. Tistemu času in tistim ljudem, ki so takrat odšli v Nemčijo, pa bi Prekmurje lahko namenilo vsaj malo pozornosti. Od njihovih zgodb in njihovega zaslužka niso imele koristi samo njihove družine, ampak tudi širša skupnost. Pa naj omenim samo devizne vloge na domači banki.
Sporazum med Jugoslavijo in Nemčijo je bil za jugoslovanske delavce, za razliko od ostalih držav, predvsem Turčije, izredno ugoden. To pripisujejo takratnemu nemškemu kanclerju Willyju Brandtu in njegovi Ostpolitik, katere cilj je bil vsaj delno popraviti posledice nacistične okupacije v času druge vojne. Kot ugotavlja Ilićeva so bili delovni migranti iz Jugoslavije enakopravni z nemškimi delavci. Tako so imeli enake pravice kot nemški delavci in tudi socialno zaščito v primeru brezposelnosti. Enakopravnost z nemškimi delavci je prišla do izraza v času krize v drugi polovici sedemdesetih let. Takrat je Nemčija poskušala s t. i. rotacijo delovne sile – vračanjem. Jugoslavija je za to celo pokazala interes, saj je računala na znaten finančni vir, vendar se je zgodba zapletla. Neimenovani sogovornik Ilićeve v diplomski nalogi je povedal, da državni zaslužek na račun vračanja delavcev migrantov ni bil možen, ker sta imeli državi podpisan sporazum o socialni varnosti, po katerem so si ljudje zagotovili staž oziroma pokojninsko dobo tako v Jugoslaviji kot v Nemčiji. Skratka delavec ni ostal brez pokojnine. Ob tem izpostavimo podrobnost, da je nekaj naših delavcev, ki so se imeli namen vrniti in so se vrnili, ostalo v Nemčiji najmanj polnih 15 let. Po sporazumu je to pogoj, da nemški del pokojnine dobivajo iz nemške pokojninske blagajne, razliko pa, glede na delovno dobo, iz domače. Turčija tega sporazuma ni imela, zato so delavci ob vrnitvi v domovino iz pokojninskega sklada lahko dvignili tisti del sredstev, ki so jih sami neposredno vplačali.
Ne glede na to je bilo nekaj poskusov uresničitve t. i. rotacije delovne sile s strani Nemčije, vendar so se vsi poskusi klavrno končali. Tu gre za reševanje individualnih primerov na podlagi podpisanega sporazuma o vračanju iz leta 1989. Leto pred tem je bil podpisan sporazum o pošiljanju jugoslovanskih delavcev iz jugoslovanskih podjetij na delo v Nemčijo na osnovi pogodbe o izvajanju del (t. i. detaširani delavci).
Eno je bilo reševanje problema t. i. vračanja delovne sile na državni ravni, ki je bilo dokaj neuspešno, saj nobena stran za to ni kazala velikega interesa, drugo pa so bile lokalne pobude. V Pomurju – konkretneje v Murski Soboti se je zavrtelo kar nekaj razvojnih projektov na pobudo pobratenega Ingolstadta, toda vsi so se klavrno končali. Še najbližje uresničitvi je bilo šivanje prevlek za avtomobilske sedeže, ki je bil razvojno zaključen, vendar zaradi tega, ker je bila Mura hiša šivanja visoke svetovne mode (tako eden najmočnejših direktorjev), projekta niso začeli in ga je izkoristil in vzel v svoje roke eden od bosanskih migrantov, ki je naredil zgodbo s Preventom.
Pustimo zdaj te zgodbe ob strani. Tistemu času in tistim ljudem, ki so takrat odšli v Nemčijo, pa bi Prekmurje lahko namenilo vsaj malo pozornosti. Od njihovih zgodb in njihovega zaslužka niso imele koristi samo njihove družine, ampak tudi širša skupnost. Pa naj omenim samo devizne vloge na domači banki.