Na predvečer kulturnega praznika sem iz vsega srca zaploskal letošnjim Prešernovim nagrajencem, še posebej slikarju Beeru, skladatelju Ivanuši in režiserju Luzarju, saj so več kot samo moji znanci. Beerova slika visi ob Logarjevi, Mesaričevi, Huzjanovi, Galičevi, Gönterjevi v naši dnevni sobi in nam je dnevno na utripu srca, z drugim Prekmurcem Ivanušo sva nekajkrat uspešno sodelovala tako pri filmu kot tudi v teatru, z Luzarjem, ki pa ni Prekmurec, ampak Zasavec, sva posnela dva filma in v obeh sem igral glavno vlogo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Dragi kolegi, leto je naokoli. Vsi vi ste znanstveniki, doktorji znanosti, dobitniki največjih strokovnih priznanj, cvetober slovenske kulture in še več, bi rekel, zato ne pričakujte od mene, igralca v odhajanju, da vam bom znal ob slovenskem kulturnem prazniku povedati kaj izvirnega.
Živimo v obdobju, ko se skoraj do nas slišijo streli, umirajo mlada življenja, umirajo neizživete mladeniške sanje, na tisoče otrok ostaja brez staršev, starši pokopavajo svoje otroke, namesto da bi bilo obratno, ko se utegne sprtost med sosedoma stopnjevati in pripeljati, bog ne daj, tudi do totalne vojne. Tudi po tokratni vojni bodo zmagovalci postavljali spomenike nasilju in puški, v svoji nadutosti pa žal pozabili na kulturo, knjige, gledališča, glasbo. Poraženci si bodo ponižno lizali rane, kovali načrte za maščevanje in prav tako pozabili na kulturo, knjige, gledališča, glasbo.
Moj odnos do kulture kakor tudi do umetnosti se že lep čas ni spremenil, če se je sploh kdaj. V tem odnosu mi je bil, je in bo najpomembnejši človek, ki je nosilec kulture, a je občasno, žal, tudi nosilec nekulture. Zelo radi poudarjamo onesnaženost okolja, tudi onesnaženost ljubezni do živali, in prav je tako – pri tem pa odrivamo onesnaževanje odnosov med nami. Kultura smo mi vsi! In če v tej kulturi kaj šteje, je to »biti človek«, odgovoren, pokončen, vesten, pošten, vztrajen v dobrem in plemenitem. Kultura je tudi ustvarjanje miru v sebi in okrog sebe, sloge in vzajemnosti ter tudi ponižnosti, ki zna in zmore preseči medsebojne konflikte ter ustvariti dobre odnose tako do drugačnih kot tudi do drugače mislečih ljudi.
Si še znamo vzeti čas za prijatelja, sodelavca? Se še znamo pogovarjati? Poslušati? Predvsem pa slišati? Pozabljamo tudi, da je v zdravem in sproščujočem okolju veselje delovati, da je v takem vzdušju tudi storilnost najboljša. V očeh kolegov sem veljal za optimista, človeka z dobrimi nameni, občasno tudi za naivneža, kar mi je vedno godilo. Optimist sem bil tudi v svoji lanski poslanici, ko sem napisal: »V prihodnosti bi ob dnevu slovenske kulture na izbrani lokaciji v Prekmurju (najraje seveda v Murski Soboti) z velikim veseljem položil vrtnico ob skulpturo, ki bi bila posvečena Štefanu Kuzmiču.« Ta prihodnost, kot se sliši, postaja vse bližja.
Nekaj zelo osebnega. Sedaj pri odhajanju, ko imaš čas in tudi voljo premišljevati in ocenjevati svoje početje na tej zemlji, ko se sprašuješ, ali je bilo to vse, ali se že izteka, se mi vsiljujejo v ospredje dogodki iz preteklosti, ki so izključno vezani na ljubezen do sočloveka, ko sem naredil nekaj, za kar nisem pričakoval ne hvale, ne plačila, ne aplavza. Te zgodbe me sedaj spremljajo, božajo. To so zgodbe, zaradi katerih bom, vsaj upam, odhajal z nasmehom na ustih tudi brez kakršnega koli upanja, da ta svet ni edini.
Članom PAZU, letošnjim Prešernovim nagrajencem, bodočim nagrajencem in vsem drugim – prezrtim umetnikom – čestitam ob kulturnem prazniku. Obenem pa se PAZU-jevcem opravičujem, da je moja letošnja poslanica tako zelo osebna.
