Kot svobodomiselna profesorica svojim učencem uvodno trditev vedno znova ponavljam in jih tako učim kritičnega mišljenja in lastnega razmišljanja. Zavedati se je treba, da vsak, ki razmišlja s svojo glavo – to je dovoljeno v času demokracije in prepovedano v času diktature –, lahko pride do svojih spoznanj neodvisno. Vsi drugi pa imajo svobodno izbiro, če se z njim strinjajo ali ne.
Socialistična revolucija, ki je v Rusiji predčasno končala prvo svetovno vojno, je dala oblast delavcem, zemlje kmetom žal ne, in državo pahnila v krvavo štiriletno državljansko vojno med belimi in rdečimi, odmevala pa je tudi v Pomurju. Še bolj je pri nas odmevala madžarska socialistična revolucija, ki jo je Miško Kranjec poimenoval reberija in je v naši takrat prenaseljeni pokrajini vzbujala sanje o boljši in bolj pravični državi, v kateri bi dejansko vladali delavci in kmetje. To je bila madžarska socialistična revolucija pod vodstvom Bele Kuna.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
V času Kunove Madžarske je bila z balkona današnje Zvezde razglašena Murska republika. V njej je voditelj Vilmoš Tkalec obljubljal enakopravnost, demokracijo in razdelitev zemlje vaščanom in meščanom po vzoru oktobrske socialistične revolucije, ki je vzklikala: »Zemljo kmetom, oblast sovjetom.« Slavna Murska republika, ki jo nepoučeni idealizirajo z državo, je kmalu razpadla. Tako kot Murska republika, ki ni bila nič drugega kot nekoč Pariška komuna, idealizirana država izkoriščanih, je nato tudi Madžarska ljudska republika razpadla v letu 1919.
Seveda so prevratni dogodki leta 1919 tudi Soboti in Prekmurju prinesli novo oblast, ki jo je predstavljal najprej civilni komisar in nato okrajni glavar Gašpar Lipovšek. 17. avgusta 1919 je prišlo v Beltincih do svečanega in danes vsem zelo znanega ljudskega shoda, kjer je bila razglašena združitev Prekmurja z matično domovino. Ob 100. obletnici združitve smo Prekmurci zbrali pogum in izkazali svoj ponos na ta dogodek. V letu 2019 smo se dejansko čutili pomembne bolj kot kadarkoli prej ali poslej. Maistrov borec Jožef Godina, ki smo mu dolžno zahvalo za narodnostne zasluge izrekli s postavitvijo kipa v Črenšovcih na pobudo Prekmurskega društva general Maister Murska Sobota, je bil dejanski organizator dogodka, ki naj bi se ga udeležilo več kot 20 tisoč ljudi.
Godina, udeleženec prve vojne na vzhodni in na soški fronti, je po koncu vojne podpiral idejo združitve Prekmurja z matičnim narodom. Konec leta 1918 je bil prvi osvajalec Prekmurja, saj je z Jurišičevimi soborci prispel v pokrajino ter osvobodil rojstno vas pred Madžari. Tako kot Jožef Klekl, Ivan Jerič in Matija Slavič je tudi Godina kasneje postal katoliški duhovnik, ki si je tako kot večina takratne katoliške duhovščine prizadeval za neodvisnost Slovencev od Madžarov.
Poleg katolikov, ki so bili tako kot danes številčneje zastopani predvsem na Dolinskem, so v pokrajini takrat živeli tudi evangeličani, judje ter pripadniki drugih verskih skupnosti. O odnosih med katoliki in evangeličani v sami Soboti kot tudi v pokrajini obstajajo že od nekdaj različni opisi. Dr. Borut Brumen je temu posvetil pozornost v svoji študiji Na robu zgodovine in spomina leta 1994, kjer je zapisal: »Katoličani vedo za evangeličane, ki so jih imenovali tudi 'luterani', da so bili preveč zaprti vase in niso veliko komunicirali z drugimi. Velikokrat so jih tudi obsojali, ker so vsakdanja dela opravljali ob katoliških praznikih. Zavidali so jim tudi njihov boljši ekonomski položaj, saj so evangeličani od začetka stoletja v Murski Soboti zasedali pomembnejše gospodarske in politične položaje.«
Kakšen pa je danes odnos med verskimi skupnostmi? In odnos med verskimi skupnostmi in Pomurci? Dejstvo je, da si je katoliška duhovščina pred več kot 100 leti veliko bolj prizadevala za združitev Prekmurcev z matičnim narodom, po drugi strani pa je evangeličanska duhovščina zaslužna, da se je prekmurščina kot jezik obdržala v tem prostoru vse od znamenite reformacije v 16. stoletju do združitve Slovencev leta 1919, in da v naši pokrajini dokaj složno že stoletja živijo pripadniki različnih verskih, etničnih in narodnih skupnosti.
Zastavlja pa se mi še vprašanje, zakaj je danes treba iskati povezovanje s tistimi, od katerih smo si že leta 1919 prizadevali za neodvisnost.
Več o srečanju vernikov, ki bo oktobra v Beltincih, si lahko preberete TU.