Vesela sem, da imamo Slovenci svoj praznik kulture, saj morda tako vsaj enkrat na leto razmišljamo o njej. Kulturo prepogosto povezujemo samo s književnostjo in pozabljamo, da je kultura pravzaprav del nas in bi morala biti način življenja.
Ponosni smo, da živimo v lepi, svobodni in demokratični državi. Demokracija nam je prinesla veliko dobrega, med drugim tudi svobodo govora. A v vsej tej veliki svobodi pogosto pozabljamo na kulturo govora. Na socialnih omrežjih, v medijih in drugod brez dlake na jeziku in brez zavor udrihamo po vsem, kar nam ni pogodu, ne izbiramo besed in sredstev, samo da bi dokazali svoj prav. Podpisujemo se z najrazličnejšimi psevdonimi, saj je v anonimnosti dovoljeno čisto vse. Kultura?! Ne, za kulturo tam ni prostora. To, da povemo svoje mnenje, pa naj bo še tako nizkotno, je vendarle naša pravica in te nam ne more nihče kratiti. Lastne napake niso pomembne, glavno je, da prst uperimo v druge in se pri tem trkamo po prsih, češ, naša poštenost nima meja. Bolj žaljivo in nesramno je sporočilo, tem bolj je zanimivo za širšo javnost, ki se ob tem naslaja.
Ta nekultura se na žalost prenaša v vse sfere življenja. Ne znamo več pozdravljati, ne upoštevamo pravil neke kulturne debate, kjer ima vsak človek pravico povedati svoje mnenje. Morda je res drugačno od našega, a ista stvar je lahko z različnih perspektiv videti popolnoma drugače.
Namesto da bi nas različnost bogatila, drugače mislečega človeka takoj etiketiramo kot bedaka, neumneža, nekoga, ki ni naš. Delimo se glede na barvo kože, vero, politiko, miselnost, čeprav smo vsi samo ljudje, ki bi lahko v tem kratko odmerjenem času živeli v sožitju. A potem bi bil mnogim dolgčas, saj je dosti lažje in bolj zanimivo pometati pred tujim pragom kot očistiti svojega. Kultura? Nepomembna stvar.
Živimo v času, ko je dostopno in dovoljeno skorajda vse. Vsi vse vemo, smo strokovnjaki za vsa področja. Učiteljev pravzaprav ne potrebujemo, saj vsak starš sam najbolje ve, kaj je dobro za njegovega otroka, zdravnikov ne potrebujemo, saj na spletu najdemo vsako diagnozo, kuharjev ne potrebujemo, saj ne znajo skuhati tako, da bi zadovoljili vse izbirčneže, znanstvenikov ne potrebujemo, saj je tako rekoč vse raziskano, kaj šele umetnike – ti tako ali tako samo odžirajo naš denar. Kultura ne prinaša nobenega dobička, je nepotrebna, odvečna, pravzaprav nas samo omejuje.
Pa je res tako? Bomo postali družba brezobzirnežev, katerih cilj je zgolj zadovoljiti svoj ego? Bomo dopustili, da prevlada miselnost, ki človeka oropa vseh vrednot in mu vzame še edino, kar ga loči od drugih bitij? Mar ni srčna kultura tisto najlepše, kar bogati človeka in je vredno več kot tisoč daril? Iskren nasmeh, topel pozdrav, stisk roke, prijazna beseda. Še verjamete v to? Jaz verjamem, vsemu navkljub.
Zato naj živi kultura. Pa ne samo danes in jutri, ampak vsak dan.
Ponosni smo, da živimo v lepi, svobodni in demokratični državi. Demokracija nam je prinesla veliko dobrega, med drugim tudi svobodo govora. A v vsej tej veliki svobodi pogosto pozabljamo na kulturo govora. Na socialnih omrežjih, v medijih in drugod brez dlake na jeziku in brez zavor udrihamo po vsem, kar nam ni pogodu, ne izbiramo besed in sredstev, samo da bi dokazali svoj prav. Podpisujemo se z najrazličnejšimi psevdonimi, saj je v anonimnosti dovoljeno čisto vse. Kultura?! Ne, za kulturo tam ni prostora. To, da povemo svoje mnenje, pa naj bo še tako nizkotno, je vendarle naša pravica in te nam ne more nihče kratiti. Lastne napake niso pomembne, glavno je, da prst uperimo v druge in se pri tem trkamo po prsih, češ, naša poštenost nima meja. Bolj žaljivo in nesramno je sporočilo, tem bolj je zanimivo za širšo javnost, ki se ob tem naslaja.
Ta nekultura se na žalost prenaša v vse sfere življenja. Ne znamo več pozdravljati, ne upoštevamo pravil neke kulturne debate, kjer ima vsak človek pravico povedati svoje mnenje. Morda je res drugačno od našega, a ista stvar je lahko z različnih perspektiv videti popolnoma drugače.
Namesto da bi nas različnost bogatila, drugače mislečega človeka takoj etiketiramo kot bedaka, neumneža, nekoga, ki ni naš. Delimo se glede na barvo kože, vero, politiko, miselnost, čeprav smo vsi samo ljudje, ki bi lahko v tem kratko odmerjenem času živeli v sožitju. A potem bi bil mnogim dolgčas, saj je dosti lažje in bolj zanimivo pometati pred tujim pragom kot očistiti svojega. Kultura? Nepomembna stvar.
Živimo v času, ko je dostopno in dovoljeno skorajda vse. Vsi vse vemo, smo strokovnjaki za vsa področja. Učiteljev pravzaprav ne potrebujemo, saj vsak starš sam najbolje ve, kaj je dobro za njegovega otroka, zdravnikov ne potrebujemo, saj na spletu najdemo vsako diagnozo, kuharjev ne potrebujemo, saj ne znajo skuhati tako, da bi zadovoljili vse izbirčneže, znanstvenikov ne potrebujemo, saj je tako rekoč vse raziskano, kaj šele umetnike – ti tako ali tako samo odžirajo naš denar. Kultura ne prinaša nobenega dobička, je nepotrebna, odvečna, pravzaprav nas samo omejuje.
Pa je res tako? Bomo postali družba brezobzirnežev, katerih cilj je zgolj zadovoljiti svoj ego? Bomo dopustili, da prevlada miselnost, ki človeka oropa vseh vrednot in mu vzame še edino, kar ga loči od drugih bitij? Mar ni srčna kultura tisto najlepše, kar bogati človeka in je vredno več kot tisoč daril? Iskren nasmeh, topel pozdrav, stisk roke, prijazna beseda. Še verjamete v to? Jaz verjamem, vsemu navkljub.
Zato naj živi kultura. Pa ne samo danes in jutri, ampak vsak dan.
