Najpogostejši vzrok za nasilne in prezgodnje smrti žensk, tako v Sloveniji kot tudi v svetu, je intimnopartnersko nasilje oziroma nasilje v družini. Urad Združenih narodov za drogo in kriminal v poročilu iz leta 2017 poroča, da se število umorov žensk, ki so posledica intimnopartnerskega oziroma družinskega nasilja, zadnja leta povečuje. V Sloveniji se v povprečju zgodi od 5 do 7 takšnih umorov letno. Če k tem številkam dodamo še tako imenovane kolateralne žrtve, kamor prištevamo osebe, ki so nemalokrat umorjene poleg partnerke, pa tudi otroke, ki ob takšni tragediji, ne samo da ostanejo brez obeh staršev, ampak ostanejo zaznamovani vse življenje, lahko vidimo, da so razsežnosti tega problema še veliko večje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Nasilja nad ženskami vse več. Eno žrtev je partner po carskem rezu brcnil v trebuh, drugi je zlomil nos.
Enaintrideset žensk je v zadnjih petih letih umrlo v Sloveniji, ker jim je življenje vzel moški, s katerim so bile v zvezi, od tega dve v Pomurju. Grozljivo število, za katerim so tragične zgodbe ljudi, vseh starosti in stanov.
Za umore in smrti žensk, ki so posledica kakšne od oblik spolno specifičnega nasilja, se je skozi čas začel uporabljati termin femicid, ki označuje vse oblike spolno zaznamovanih oziroma seksističnih smrti ter umorov žensk, ne le umorov mizogine narave, ki so povzročeni naklepno, samo zaradi sovraštva do žensk. Gre torej za vsakršno nasilno smrt ženske ali osebe ženskega spola, tudi nenamerno, če je posledica kakšne spolno zaznamovane oblike nasilja. Femicid tako razumemo kot končno dejanje moškega seksizma in pomeni dobesedno uničenje življenja ženske ali dekleta na individualni, neinstitucionalizirani, pa tudi na širši, institucionalizirani ravni.
Skoraj dve tretjini takšnih umorov se zgodita tam, kjer povzročitelj ni bil prijavljen in se nasilje ni obravnavalo v okviru institucij. Kar pomeni, da na področju ozaveščanja in senzibilizacije očitno ne storimo dovolj. Sočasno pa skrb vzbuja dejstvo, da se v približno eni tretjini primerov intimnopartnerski femicid zgodi tam, kjer je bil povzročitelj prijavljen, kjer so postopki tekli in kjer so bile zoper povzročitelja izrečene tudi že sankcije, kot je ukrep prepovedi približevanja ali denarna kazen. In ravno tu se upravičeno postavi vprašanje, kaj je šlo narobe, da se je kljub prijavi zgodilo najhuje.
Težko krivimo zakonodajo, saj je slovenska zakonodaja na tem področju relativno dobra in pristojnim organom zagotavlja razmeroma dober okvir ukrepanja in zaščite žrtve. Seveda pa to ne pomeni, da zakonodajne izboljšave niso potrebne. Vsekakor so, a bolj kot to je treba pogledati, kaj je bilo ob vsakem takšnem dogodku storjeno in kaj ne, ter ugotoviti, kaj so tista siva polja pri preventivnem delu in delu na terenu, zaradi katerih imamo v Sloveniji statistiko femicida, ki je vse prej kot spodbudna, lahko bi rekli, da je celo skrb vzbujajoča.
V poglobljeni študiji intimnopartnerskega femicida v Sloveniji se v primerih, ko je bil povzročitelj prijavljen in mu je bil izrečen kateri od ukrepov, kot ključno pokaže zlasti v celoti pomanjkljiv ali nezadosten nadzor povzročitelja po prijavi in izrečenih prepovedih približevanja, pomanjkljivo delo s povzročitelji nasilja, v celoti odsotna obravnava povzročitelja in ocena njegove osebnosti in maščevalne naravnanosti ter nesodelovanje povzročitelja z institucijami. Možno je tudi opaziti, da se organi pregona v primerih nasilja v družini izjemno redko odločijo za strožje ukrepe, kot je pridržanje. Tudi ko je žrtev na primer v varni hiši, to še ne pomeni, da ni potreben izrek prepovedi približevanja ali celo pridržanje, saj povzročitelji pogosto žrtve iščejo tudi na tajnih lokacijah.
Ob vsakem takšnem dogodku mora biti jasno, da kot družba in kot država še nismo naredili dovolj na področju preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami. Na področju preventive se namreč še vedno kažejo siva polja, zlasti glede obravnave povzročiteljev nasilja, ki se jih bomo morali bolj aktivno in bolj sistematično lotiti. Zato opozarjamo, da smo brez sistemske podpore države in državnih institucij, ki bodo krepile specializirano znanje na tem področju, brez večjega finančnega vložka na področje preventive in povečanja občutljivosti za femicid in nasilje nad ženskami ter brez prevzemanja odgovornosti za storjene napake, vsi tisti, ki se s tem ukvarjamo, nemočni.