Ob jutranji vožnji s kolesom iz primestnega naselja v pisarno v Murski Soboti se izrisuje zgodovina razvoja mesta in s tem povezanega odnosa do okolja. Ta priča, da je v tem pogledu Prekmurje Teksas. Navajeni smo na avtomobile, radi jih vozimo in z njimi želimo priti čim bližje vhodom.
Druge možnosti niti nismo imeli, saj je od časov, ko so Muraši prenehali sredi noči voziti delavce z goričkih hribov v Murine hale, javni prevoz v zatonu, predstavljajo ga na pol prazni avtobusi na cestah.
Jutranje sonce, ki se dviga nad razbremenilnim kanalom Ledave, se najprej razlije po parkirišču trgovskega središča, enega od številnih, ki so v preteklih dvajsetih letih zrasli ob mestnih vpadnicah. Javno tega ne priznamo, a tudi te imamo radi, tako kot avtomobile, s katerimi se pripeljemo do njih.
Mimo mene švigajo stanovanjski bloki arhitekta Novaka ob Ulici Štefana Kovača. Nekoč so bili tam strateško postavljeni, da bi lahko stanovalci zajeli svež zrak iz bližnjega mestnega parka, pred leti pa so bili v ospredju drugačne razprave. Prejšnja mestna oblast je namreč želela rešiti vprašanje kronično onesnaženega zraka v mestu s širitvijo sistema daljinskega ogrevanja, ki bi v prihodnosti lahko do stanovanj prinašal toploto geotermalnega bogastva pod površjem, a je takrat mestna opozicija to preprečila. Posledično so prebivalci v blokih začeli reševati zadevo po svoje, kratkoročna stroškovna učinkovitost je premagala dolgoročno vizijo.
Aktualna mestna oblast je z injekcijo evropskih sredstev začela zgodbo prenove mestnega središča, v katerem bo eventualno prevladal skupni prometni prostor, v njem se bodo avtomobilisti počutili neugodno, kar je tudi namen zamisli, se bodo pa tam lažje premikali pešci in kolesarji. Gre za novi poskus uresničevanja razvojne vizije za naslednje generacije, upajmo, da ta ne bo vezana samo na posamezni mandat ali politika.
Druge možnosti niti nismo imeli, saj je od časov, ko so Muraši prenehali sredi noči voziti delavce z goričkih hribov v Murine hale, javni prevoz v zatonu, predstavljajo ga na pol prazni avtobusi na cestah.
Jutranje sonce, ki se dviga nad razbremenilnim kanalom Ledave, se najprej razlije po parkirišču trgovskega središča, enega od številnih, ki so v preteklih dvajsetih letih zrasli ob mestnih vpadnicah. Javno tega ne priznamo, a tudi te imamo radi, tako kot avtomobile, s katerimi se pripeljemo do njih.
Mimo mene švigajo stanovanjski bloki arhitekta Novaka ob Ulici Štefana Kovača. Nekoč so bili tam strateško postavljeni, da bi lahko stanovalci zajeli svež zrak iz bližnjega mestnega parka, pred leti pa so bili v ospredju drugačne razprave. Prejšnja mestna oblast je namreč želela rešiti vprašanje kronično onesnaženega zraka v mestu s širitvijo sistema daljinskega ogrevanja, ki bi v prihodnosti lahko do stanovanj prinašal toploto geotermalnega bogastva pod površjem, a je takrat mestna opozicija to preprečila. Posledično so prebivalci v blokih začeli reševati zadevo po svoje, kratkoročna stroškovna učinkovitost je premagala dolgoročno vizijo.
Aktualna mestna oblast je z injekcijo evropskih sredstev začela zgodbo prenove mestnega središča, v katerem bo eventualno prevladal skupni prometni prostor, v njem se bodo avtomobilisti počutili neugodno, kar je tudi namen zamisli, se bodo pa tam lažje premikali pešci in kolesarji. Gre za novi poskus uresničevanja razvojne vizije za naslednje generacije, upajmo, da ta ne bo vezana samo na posamezni mandat ali politika.