Čez veliko lužo se je zaključil šov predsedniških volitev, za katere se zdi, da smo jih v Sloveniji spremljali bolj kot domače. Globalne vloge ZDA ne more nihče zanikati, ta sega od ekonomske in vojaške vseprisotnosti in njihovega vpliva v mednarodnih organizacijah do neformalnega vpliva prek glasbene, filmske in druge kulturne produkcije, ob kateri je odraščala tudi večina mlajših generacij Evropejcev. A realno gledano, med ZDA in Slovenijo ni večje blagovne menjave, razen prisotnosti nekaterih skladov v bankah v državi ni bilo večjih ameriških investicij, tudi za veliko večino slovenskih podjetij je ameriški trg še vedno nedosegljiv, vsekakor nepomemben v primerjavi z državami, kot sta recimo Nemčija in Avstrija, na kateri je vezana hrbtenica slovenskega gospodarstva, predvsem kovinskopredelovalna industrija. V omenjenih državah je zaposlenih tudi na tisoče naših rojakov, pa recimo volitve v Avstriji, ki bi lahko nanje dejansko neposredno vplivale, doma nikoli ne zbudijo niti približno tolikšnega zanimanja kot ameriške. Po drugi strani danes Slovence na ZDA, razen tistih, ki imajo tam sorodnike - potomce slovenskih izseljencev, ki so se tja odselili v iskanju boljšega življenja, Prekmurci večinoma v Pensilvanijo, ne veže nič posebnega ali neposrednega. Od kod torej takšna fascinacija z ameriškimi volitvami?
Predsedniške volitve v ZDA z večinskim volilnim sistemom, ki na koncu ponudi volivcem izbiro med dvema realno izvoljivima kandidatoma, so idealne za potrebe slovenskih notranjepolitičnih obračunov, saj je Slovenija ne glede na proporcionalni volilni sistem razklana na dva ideološko-politična pola. Pri tem seveda levi politični pol vedno navija za kandidata demokratske stranke, ki naj bi predstavljal napredne družbene poglede, medtem ko se desni politični pol običajno postavi za republikanskega kandidata, ki naj bi utelešal zavzemanje za tradicionalne vrednote. Tako si seveda mislimo, ne da bi v resnici podrobno vedeli, kaj se dogaja v ZDA, saj tamkajšnje politike zdaj spet ne bomo spremljali do naslednjih volitev. Ampak to niti ni važno, glavno je, da imamo svojega “levega” ali “desnega” favorita, za katerega lahko navijamo in s tem živciramo nekoga na drugem političnem polu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Ob letošnjih volitvah je imelo to navijanje neposreden vpliv na dogajanje na domačem političnem parketu. Predsednik vlade Janez Janša je namreč na družbenem omrežju zapisal, da je precej jasno, da so ameriški volivci za predsednika vnovič izvolili aktualnega predsednika Donalda Trumpa. Janša simpatij do Trumpa ni nikoli skrival, pri čemer je na nek način posnemal njegov slog komuniciranja z javnostjo prek družbenega omrežja twitter, kjer je podobno kot Trump izbral pot neposrednega in mestoma žaljivega obračunavanja s političnimi konkurenti ali mediji, za katere je menil, da ne poročajo korektno ali da so žaljivi do njega.
A tokrat je naredil napako, ki je noče priznati in je ne more več skriti, saj je izrazil prepričanje o zmagovalcu volitev, še preden so bili prešteti vsi glasovi. Pri tem je to seveda problematično, saj gre za predsednika vlade, ki bi si moral prizadevati za dobre odnose z velesilo, ne glede na to, kdo bo tam predsednik. Janša se na tej točki ni ustavil, še naprej je tvital in se prepriral s tistimi, ki so opozarjali na neprimernost njegove objave, na koncu je celo podvomil o vladavini prava v ZDA.
Potem se je zgodilo ravno obratno, zmagal je demokratski kandidat Joe Biden, kar je pomenilo mednarodno blamažo za Janšo, ki so jo izpostavili tudi vidni evropski mediji, vključno z nemškim Spieglom, posredno pa je to blamaža tudi za Slovenijo kot državo, saj gre za njenega predsednika vlade. Še bolj poveden je drugi del zgrešene Janševe napovedi, kjer je grozeče zapisal, da dlje bodo mediji odlašali in zanikali ta dejstva, večja bo Trumpova zmaga. S tem je sugeriral, da tako imenovani “mainstream” mediji, med katere sodijo tudi največje in nekatere najbolj ugledne medijske hiše, nalašč nočejo poročati o Trumpovi zmagi. Janša v Ljubljani torej že ve, kaj se dogaja v redakcijah v New Yorku, Washingtonu ali Atlanti.
Večina evropskih voditeljev je medtem Bidnu že čestitala, vključno z madžarskim predsednikom vlade Viktorjem Orbanom, velikim političnim zaveznikom Janše, ki tako ostaja vedno bolj osamljen v svojem trmastem vztrajanju in nadaljnjem namigovanju.
Če bi se zgodilo, kar je Janša napovedal, to sicer niti ni bilo tako malo verjetno, bi seveda izpadel kot velik poznavalec ozadij mednarodne politike, ampak mu je spodletelo, zgodilo se je ravno nasprotno, celotna domača in mednarodna javnost pa je videla, kako bleferske so bile njegove trditve o medijih in volitvah. To je še posebej zanimivo zato, ker se v Sloveniji iz dneva v dan zaostruje retorika, naperjena proti domačim medijem, ki so po mnenju Janše in njegovih političnih somišljenikov pristranski. Tovrstne trditve seveda niso prepovedane, če so upravičene. Tudi mene moti, če vidim pristranski prispevek v medijih, ki bi morali biti zavezani profesionalnim standardom, a zdaj ne gre več za to, temveč želi predsednik vlade medijem odkrito pripisati krivdo za situacijo, povezano z epidemijo koronavirusa, ki je povsem ušla z vajeti. Ob četrtkovih nasilnih protestih v Ljubljani, v kateri so bili fizično napadeni kolegi iz drugih medijev, si je notranji minister Aleš Hojs privoščil izjavo, da so za takšne razmere prav tako krivi mediji. Gre za nesprejemljive izjave, ki so žalitev za novinarje, ki v teh težkih razmerah skrbijo za objektivno obveščanje državljanov.
Sporočila vodilnih politikov na družbenih omrežjih so zelo vplivna, saj imajo politiki številne sledilce, pripadnike stranke in druge simpatizerje, med katerimi so taki, ki jih posnemajo in v svoji vnemi, da bi jim ugajali, širijo še bolj neverjetne novice. Tako sem od ljudi, za katere sem prepričan, da ne vedo, v kateri volilni okraj ali enoto spadajo v Sloveniji, v zadnjih dneh izvedel bizarne podrobnosti o dogajanju na obskurnih voliščih v Arizoni in Georgii. Seveda manj kot imaš znanja in realnega vpogleda v situacijo, bolj si dovzeten za razne teorije zarot. Nekoč vidni pomurski politik desne provenience po družbenih omrežjih danes celo deli novice, da naj bi v ZDA za Bidna glasovali še psi. Takšna je trenutno raven razprave v državi, žal tudi med izobraženimi ljudmi.
Zdaj ko so ameriške volitve mimo, se lahko z mislimi vrnemo domov, kjer je treba vso pozornost preusmeriti v soočenje z več kot resnimi razmerami. Bolnišnice so polne, ljudje še naprej umirajo, obrtniki se sprašujejo, ali bodo po drugem zaprtju še lahko kdaj odprli svoje obrate, zaradi ustavitve javnega življenja in poplave poceni mesa v Evropi vnovič ostajajo živali v pomurskih hlevih. To so vprašanja, ki bi se jim morali zdaj vsi posvečati, s predsednikom vlade na čelu.