Vzporedno pa je bilo v Odrancih praznovanje od začetka proizvodnje avtodomov. Ne gre za praznik kar tako, saj je podjetje z nekaj deset zaposlenimi preraslo v največjega zaposlovalca v regiji in tudi podjetje z nadpovprečno letno rastjo po prihodkih. Gre za posebno zgodbo, ki na njenih začetkih ni bila razumljena in se je ob njeni omembi zamahnilo z roko. To pa zato, ker se je je lotil obroben župan Ivan Markoja. Ob tem se pozablja, da se je Ivan Markoja prvi zavedal pomena infrastrukture, ki jo moraš ponuditi podjetniku, da ga privabiš v svoje okolje. Zato je tudi na silo vztrajal pri izgradnji obrtne cone. Imel je tudi jasno vizijo pod kakimi pogoji je lahko obrtno poslovna cona uspešna. Potreboval je investitorja, ki se je počutil v svojem okolju utesnjenega in je potreboval prostor v katerem se bo lahko širil.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Tu sta se Ivan Markoja in Karl – Heinz Schuler »našla«. Našla v tem smislu, da sta si zaupala in zaupanje je temelj uspešnega posla. Če ne bi bilo zaupanja, se Carthago v Sloveniji verjetno ne bi zgodil. Snovalcem obrtniško podjetniške cone je bilo jasno, da uspešne obrtno podjetniške cone ni brez nosilnega gospodarskega subjekta.Ko je bilo gotovo, da Carthago prihaja v Odrance se je začela odvijati lokalna razvojna zgodba. Ob visokih uradnikih na takratni RRA Mura, do županov – predvsem Lendave in Murske Sobote. Naenkrat so vsi poskušali marginalizirati Odrance in projekt spraviti na svoje dvorišče.Vse se je odvijalo v času, ko so bile predvsem vzhodne države EU v polnem zagonu, po ponujanju ugodnih pogojev za naložbe. Le nekaj let prej je uspešno zaključil naložbo na Madžarskem avtomobilski gigant Opel. Del svoje proizvodnje so selile na vzhod tudi druge avtomobilske tovarne. Schuler pri tem ni bil nobena izjema, in če ne bi prišlo do prej omenjenega zaupanja, bi verjetno ravno zaradi potiskanja noža v hrbet odšel iz Slovenije. Denarni vložek v ustanovitev podjetja in samo gradnjo je bil v tistem času sorazmerno majhen in Carthago ne bi pomenil velike škode.
Ivan Markoja je Schulerja našel po zasebni poti, toda, ko ga je spravil v Slovenijo je imel referenčni okvir s katerim bi lahko prepričal katerega koli vlagatelja s področja avtomobilske industrije. Zagotovil mu je lahko kakovostno delovno silo. Prekmurci so se v nemški avtomobilski industriji – predvsem v Audiju obnesli kot izredno dobri delavci. Kljub pomanjkanju izobrazbe v migrantskem valu v začetku sedemdesetih so bili izredno prilagodljivi in visoko produktivni. Odranci so bili eden od bazenov teh delavcev. In Schulerju so za uspeh bili potrebni ljudje. To je v svoji aktivni dobi upravljanja s podjetjem tudi ves čas izpostavljal in nikoli ni pretirano jamral nad pogoji poslovanja v Sloveniji. Učinek podjetja je najprej čutila občina in zdaj ga čuti država, saj je podjetje v lanskem poslovnem letu ob 183 milijonih realizacije in ustvarjenem dobičku skoraj osem milijonov evrov preko različnih davkov prispevalo v državni proračun in ostale državne blagajne 1,6 milijona evrov.
