V gornjeradgonski knjižnici so predstavili knjigo Igorja Kršinarja »Komu je bil napoti Ivan Kramberger?«. Pogovor z avtorjem je vodil Peter Dobaj, odgovorni urednik založbe Kulturni center Maribor, kjer je knjiga letos izšla. »Prav je, da se spomnimo nanj, ker je bil zelo pomemben človek. Politika ni bila nikoli tako blizu ljudem kot takrat. Zanj je na predsedniških volitvah glasoval skoraj vsak peti Slovenec in to so številke, o katerih politiki danes sanjajo. Med prvim in drugim krogom volitev je vse predsedniške kandidate povabil na skupno kosilo. Mislite, da bodo letošnji predsedniški kandidati storili enako? Ne, ker tudi niso pred petimi, desetimi ali dvajsetimi leti. Danes je politika popolnoma drugačna, nekaj ji manjka. Manjkajo ji taki ljudje, kot je bil Ivan Kramberger. In tudi zaradi tega si zasluži to knjigo,« je v uvodu, zakaj leta 2022 govoriti o Ivanu Krambergerju, pojasnil Kršinar.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
O tej edinstveni osebnosti v političnem življenju Slovenije konec prejšnjega stoletja je bilo napisanih že veliko knjig, v primerjavi z drugimi, ki se v glavnem ukvarjajo z okoliščinami Krambergerjevega umora, pa Kršinar v svoji analizira njegove politične nastope, program in volivce. Pretežni del knjige je njegova (posodobljena) diplomska naloga, uvod pa je povzetek njegovega poznejšega raziskovanja okoliščin smrti in tega, kako je Kramberger sploh vstopil v politiko. Za to je »kriv« eden njegovih najbližjih sodelavcev Marjan Beranič, ki je ob 25. obletnici umora za Reporter priznal, da je Krambergerja h kandidaturi za predsednika države nagovoril po nareku Udbe, saj so potrebovali nekoga, ki bi premešal karte, ker so se bali zmage Jožeta Pučnika. »Dejansko je Kramberger Pučniku jemal glasove, saj je nagovarjal tiste volivce, ki so sicer glasovali za Demos. A četudi seštejemo njune glasove, jih je skupaj še zmeraj manj kot 50 odstotkov, tako da teorija, da je Kramberger povzročil, da Pučnik ni zmagal, ne drži. Je bil pa zagotovo priljubljen prav med tem delom volivcev,« pravi Krišnar, ki je opravil obširno statistično analizo, s katero je določil profil Krambergerjevih volivcev.
Lotil se je je tako, da je najprej ugotovil število glasov za Krambergerja po posameznih občinah, nato pa primerjal statistične podatke, kot so brezposelnost, vernost, delež kmečkega prebivalstva, dohodek na prebivalca, izobrazba itd. V drugem delu raziskave je primerjal glasove, ki so jih dobile stranke na volitvah leta 1990 in 1992. Na podlagi tega je prišel do ugotovitev, da so bili volivci Ivana Krambergerja volivci SKD (Slovenskih krščanskih demokratov) in Slovenske kmečke zveze – ljudske stranke. »Če bi Kramberger vodil stranko in z njo sodeloval na parlamentarnih volitvah leta 1992, bi po mojem mnenju pobral glasove ljudski stranki in še precej glasov krščanskim demokratom, bil bi največja desna stranka. Tako da je res vprašanje, komu je bil pravzaprav napoti. Najbolj bi oškodoval stranke, ki so mu bile najbolj podobne.«
Blažilec napetosti v notranji politiki
Kršinar je primerjal tudi Krambergerjeve programske točke s programom drugih strank in te se najbolj ujemajo s programskimi točkami Demosovih strank, so pa tudi nekatere razlike. »Zavzemal se je za zasebno zdravstvo, šolstvo in medije, za odcepitev Slovenije od Jugoslavije, po drugi strani pa je od teh strank odstopal po tem, da se je zavzemal, da se Cerkvi ne vrne celotnega premoženja, zagovarjal je pravico do splava in imel pozitiven odnos do Kučana. Kučan je v redu, problem so komunisti, je povedal.«
Bolj kot vsebina njegovega programa je večini v spominu ostalo njegovo nastopanje. Med najbolj zanimivimi je bil po besedah Kršinarja predvolilni nastop na zadnjem soočenju kandidatov na nacionalni televiziji. Pokazal je križ in tako na neki način sam povedal, kdo so njegovi volivci. Na splošno je imel zelo poseben nastop, govoril je v tretji osebi, v narečju, bil je zelo samozavesten, saj je bil prepričan, da bo zmagal že v prvem krogu volitev. Prav zaradi tega ga mnogi označujejo za populista. »Ampak to ni tak populizem, kot ga poznamo danes, z nekim negativnim prizvokom. To je bolj 'ljudski populizem', na ta način se je približal preprostim ljudem. Vedno je iskal osebni stik s svojimi volivci. Danes recimo ne boste našli ljudi, ki bi tako odprto nastopali, morda tudi zaradi njegovega umora,« je povedal Kršinar, ki vidi velik prispevek Krambergerja pri slovenski demokratizaciji in osamosvojitvi. »Takrat so povsod v vzhodni Evropi padali komunistični režimi, prihajalo je do tenzij med Demosom in takratno partijo, ki je bila sicer reformirana, a vendarle še ni popolnoma prerezala popkovine z Jugoslavijo, verjetno tudi zaradi strahu, da ne bi prišlo do vojaške agresije že prej. V bistvu je bil on neki blažilec vseh teh napetosti v notranji politiki. Upal bi si trditi, da je bila močna volja, ki so jo Slovenci pokazali na plebiscitu leta 1990, ko so prišli glasovat za samostojno Slovenijo, tudi zasluga Ivana Krambergerja in ne politikov, ki so bili takrat na oblasti. Vedeti moramo, da je vsaka politika malo odtujena od ljudi, medtem ko je bil Ivan Kramberger del ljudi.«
