Kosi, po rodu Radenčan, ki živi v Rožičkem Vrhu, je podjetnik, ki je bil nekoč tudi solastnik termalnega kopališča pri Mali Nedelji. »Očitno nisem človek, ki razmišlja klasično, saj vedno iščem nove rešitve,« pravi. Tak je bil, kot pove, že v obdobju Jugoslavije, ko je z najetjem radenskega letnega kopališča v nekdanji državi postavil prvi primer javnega kopališča v zasebnem upravljanju. »Bolje se znajdem v takšnih nenavadnih idejah, zato imam pri vsakem projektu že v začetku težave.« Kot še pove, je tudi zasebnih pogrebnih podjetij že kar nekaj v Pomurju, pa to nikogar ne moti, čeprav je tudi to v tem pogledu za večino ljudi nenavadna dejavnost. »V tem vidim tržno nišo. V Sloveniji sta samo dva krematorija in svojci pokojnih morajo včasih tudi več kot teden dni čakati na žaro. Podjetniki pač povsod iščemo poslovne priložnosti.«
Kot še razloži, gre za objekt v velikosti stanovanjske hiše, ki po arhitekturni zasnovi ne bo izstopal oziroma videz objekta z ničimer ne bo izdajal, kakšna dejavnost se v njem odvija. Tako so po njegovem mnenju odveč strahovi, da bi s krematorijem prestrašili turiste. V njem je predvidena samo ena peč, investicija pa je ocenjena na milijon evrov.
Strah pred trupli s srebrnimi plombami
Kosi že dve leti pripravlja ta projekt, za katerega bodo izdelali tudi študijo vpliva na okolje, vendar je še niso uspeli dokončati, ker niso vedeli natančno, kje bi objekt stal. Sedaj vedo, da bi bilo to na občinskih zemljiščih za radenskim pokopališčem, ki bi jih sam odkupil, torej skrito očem in kar precej oddaljeno od naselja ter zdravilišča. »Objekt ne bi imel večjih vplivov na okolje od tistih, ki jih ima navadna stanovanjska hiša. Glede bojazni in govoric o morebitnem smradu naj povem, da v celotni investiciji peč stane 150 tisoč evrov, kar 600 tisoč evrov pa stanejo filtri, že iz tega je razvidno, kakšna tehnologija stoji za tem. Toplota bi bila torej edini stranski produkt te dejavnosti, to zagotavljajo tudi proizvajalci.« Od enega upepeljenega trupla na koncu ostanejo samo trije kilogrami pepela, pojasnjuje Kosi.
Med občani pa je, kot pove Kosi, že začela krožiti elektronska pošta z domnevno študijo, ki naj bi dokazovala, da se pri upepeljevanju trupel s srebrnimi plombami v zobeh izločajo nevarni izpusti. »To pošiljajo ljudje, ki mislijo, da so v Radencih pomembni. Preveril sem te navedbe in strokovnjaki so mi zagotovili, da bi se plomba kvečjemu stalila. Prav tako imajo nekateri takšne plombe v ustih po več kot 50 let, pa zaradi tega ne zbolijo. En kamion, ki se pelje skozi Radence, bolj onesnaži okolje kot upepeljevanje enega trupla.«
Nasprotniki odločeni preprečiti gradnjo
Kosi je projekt predstavil tudi na seji občinskega sveta. Radenski podžupan in svetnik Aleš Kaučič pravi, da so glede na predvolilni čas odločanje o tej zadevi preložili v naslednji mandat. Kljub temu da načrtovani projekt odmeva v lokalnem okolju, meni, da bi ga podprla večina svetnikov, potem ko so slišali več podrobnosti v zvezi z njim. Krematorij je že postal tudi del predvolilne razprave, saj se je recimo kandidat Socialnih demokratov za župana Emil Šmid v svojem programu odločno uprl gradnji krematorija. Nasprotujejo mu tudi v Turističnem društvu Radenci. »To nikakor ne spada v turistični kraj, kjer hočemo turistom ponuditi zdravje, dobro hrano in pijačo, zagotovo pa ne sežiga. Za potrebe lokalnega prebivalstva je dovolj blizu krematorij v Mariboru. Tisti, ki se je tega spomnil, se lahko sam sežge,« je kritična predsednica društva Karmen Kavčič, ki je prepričana, da bi imel krematorij izredno negativne posledice. »Moj sosed je prodajal nepremičnino v Radencih, imel je že kupca iz Nemčije, ko pa se je začelo govoriti o krematoriju, je ta odstopil od posla, čeprav sta že imela pogodbo pri notarju. V tako majhnem kraju krematorij nima kaj iskati, saj bodo v tem primeru cene nepremičnin še bolj padle. Organizirali bomo civilno iniciativo in izvajali državljansko nepokorščino, če bo treba, upam pa, da premoremo še toliko pameti, da nam ne bo treba iti tako daleč.«
Na očitke Kosi odgovarja z vprašanjem: »Ste kdaj, preden ste šli na dopust, preverjali, ali je v kraju, kamor ste namenjeni, tudi krematorij? Ali pa ste morda iz nekega kraja odšli, potem ko ste izvedeli, da je tam tudi krematorij? Prepričan sem, da ne bo imel krematorij nobenega vpliva na turizem. Prebral sem tudi, da bodo skozi Radence vozile kolone mrliških vozil. Tudi če bi pokrili celotno Pomurje, česar ne bomo, na tem območju umrejo do štiri osebe dnevno, torej ne vem, o kakih kolonah govorijo. Gre samo za strah pred neznanim,« meni Kosi, ki še dodaja, da krematorij ni tovarna denarja, kot si morda kdo predstavlja, saj bi trajalo kar precej časa, da bi se mu investicija povrnila.
V Črncih nemoteč krematorij za živali
Ob nameri za postavitev krematorija v Radencih je zanimivo pogledati tudi v bližnjo občino Apače, kjer so v Črncih pred štirimi leti zagnali prvi krematorij za hišne ljubljenčke v Sloveniji Večno zavetišče. Vodita ga Tanja Škorjanc in Boštjan Matak. »Za to sem se odločila za posebni izkušnji, dvanajst let sem imela psa, po njegovi smrti pa sem doživela šok, ko sem ga morala pustiti pri veterinarju. Sama ga v blokovskem naselju v Fužinah nisem imela kje pokopati. Zaradi tega sem začela raziskovati, kaj se zgodi z živalmi po smrti, in si želela, da bi se lahko lastniki bolj dostojno poslovili od svojih hišnih ljubljenčkov,« pojasnjuje Škorjančeva. Pri tem sta dve leti iskala prostor, ki bi bil skladen z zakonodajo, hkrati je bilo treba dobiti dovoljenje občine. Dobila sta ga komaj takrat, ko sta svetnikom in županu prinesla izsledke vseh analiz, ki so dokazovali, da objekt ne bo imel vplivov na okolje in da ne povzroča smradu.
Župan Občine Apače Franc Pižmoht pravi, da so v začetku res imeli pomisleke glede gradnje tovrstnega objekta, zato so si pred sprejetjem odločitve ogledali podoben objekt v Avstriji in se prepričali, da res nima neželenih vplivov na okolje. »Nimam pa nobenih informacij o tem, ali zadeva dejansko redno obratuje.«
Škorjančeva pravi, da se je od leta 2014 povpraševanje po njihovih storitvah povečevalo vse do letošnjega leta, ko stagnira, pri tem ne navaja števila upepelitev. Večina lastnikov, pravi, v trenutku, ko dobi žaro, še ni odločenih, kaj bodo z njo storili. »Večkrat imajo narejen kakšen oltarček in želijo imeti žaro ob sebi, da jo lahko v težkih trenutkih stisnejo in se zjokajo. Tisti, ki živijo v hišah, imajo večinoma zanjo že pripravljen majhen grob.« Matak pojasnjuje, da gre v primeru krematorija za živali za posebno peč, podobno tisti za upepeljevanje ljudi. »Upepeljevanje poteka pri 850 do 900 stopinjah Celzija. Če gre za 40-kilogramskega psa, celoten postopek traja do štiri ure. Hlajenje traja še dodatnih šest ur. Peč je sestavljena iz glavne komore in komore, ki deluje kot čistilna naprava. Imamo tudi vsakoletna preverjanja pristojnih institucij, doslej ni bilo ugotovljenih nobenih odstopanj.«
Po besedah Škorjančeve se za upepelitev hišnih ljubljencev največkrat odločijo prebivalci velikih blokovskih naselij v Ljubljani in Mariboru. »Del družbe razume, da je za nekoga kuža del družine, velika večina se pa iz tega še vedno norčuje.«
