Prekmurec Boris Štefanec zadnjih šest let vodi komisijo za preprečevanje korupcije (KPK). Kljub kritikam, ki so spremljale njegovo vodenje komisije, se je odločil, da se bo potegoval za še en mandat, pri tem ga želi zamenjati osem drugih kandidatov. Tik pred iztekom mandata je spet v središču pozornosti slovenske javnosti, tokrat zaradi ponovne ugotovitve komisije, da je bila leta 2014 takratna predsednica vlade Alenka Bratušek v konfliktu interesov, ko se je sama predlagala za evropsko komisarko.
Leta 2014 ste prevzeli vodenje komisije za preprečevanje korupcije, takrat ste v intervjuju za Vestnik povedali, da se boste po izteku mandata upokojili. Kot vidimo, ste si premislili. Kaj je pripeljalo do te odločitve?
»Človek na začetku mandata, ki traja šest let, misli, da to ni malo časa, ko pa se mandat izteče, se izkaže, da tudi veliko ni. Takrat sem pač tako razmišljal, bil sem star 60 let, pogoje za upokojitev sem sicer izpolnil že lani. Delo, ki ga opravljamo v komisiji, in stabilnost kolektiva, ki ga vodim, me navdajata z optimizmom. Ob začetku mandata se je vsak pogovor z novinarji končal z vprašanjem, kako dolgo bom zdržal na tej funkciji. Zato sem ukaz predsednika države obesil na steno in vsakemu, ki me je to vprašal, pokazal nanj ter povedal, da tam piše, kako dolgo bom zdržal.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Kaj boste počeli, če ne boste uspešni s kandidaturo?
»Nimam nobenih drugih ambicij in nič drugega ne želim početi profesionalno. V tem primeru se bom upokojil in se vrnil v Prekmurje, na Hodoš. Imam tudi hobija, ki se jima v zadnjem času malo posvečam, to sta šah in lov, potem bom imel več časa zanju. Prav tako zelo rad berem knjige, imam tudi razmeroma veliko posestvo, tako da mi dela ne bo zmanjkalo.«
Komisija se v javnosti spopada z očitkom, da je brezzobi tiger. Ob prevzemu funkcije ste za Vestnik povedali, da bodo tisti, ki si to zaslužijo, začutili moč vaših zob. Je bilo po vašem mnenju tako?
»Velikokrat, saj sicer ne bi bilo toliko kritik dela komisije. Kritizirali so nas ravno tisti, če ostanemo pri tej prispodobi, ki so začutili zobe komisije. Bližje mi je prispodoba, da je komisija ogledalo slovenske družbe, ki prikazuje tisto, kar je narobe. Potem so tu tisti, ki odločajo, od teh se pričakuje, da bodo na podlagi ugotovitev in priporočil komisije sprejeli ustrezne ukrepe, pa jih žal pogosto ne. Bilo je kar nekaj precej ostrih reakcij, ko smo recimo leta 2015 objavili okoli 200 imen tistih, ki so ogromno zaslužili na podlagi avtorskih pogodb. Nikoli nismo govorili, da so zaslužili nezakonito, smo pa na glas povedali, da nekdo, ki je profesor na fakulteti ali minister v vladi, poleg svoje plače, ki znaša okoli 5000 evrov bruto, ne more še dvakrat toliko zaslužiti z avtorskimi pogodbami, kot se je dogajalo. To je bil seveda za nekatere velik problem, tudi številne politike smo obravnavali, vse to so bili vzroki za kritike. Nam pa tako slovenska javnost kot politika priznavata, da smo ves čas mojega mandata zadržali neomejeno stopnjo neodvisnosti. Nihče si me ni nikoli drznil poklicati in mi dati nespodobnega predloga.«
V katerih družbenih podsistemih je po vašem mnenju ob koncu mandata največ korupcije? Ali so pri tem značilni kakšni vzorci, ki bi jih lahko omenili?
»V zadnjem času se veliko pogovarjamo o vplivu politike v vseh podsistemih. V nekem delu je to seveda naloga politike, saj se od nje pričakuje, da vsem podsistemom pripravi podlago za nemoteno delovanje, naj gre za zdravstvo, pokojninsko zavarovanje, šolstvo, bančništvo ali gospodarske družbe v državni lasti. Država, pri tem mislim predvsem na vlado, je dolžna zagotoviti finančne in kadrovske razmere za delovanje vseh podsistemov, hkrati želi imeti vsakokratna oblast čim večji nadzor nad temi financami in kadri. Vsaka slovenska vlada je skušala svoje kadre spraviti na določena mesta, tudi zato, ker so mislili, da so dobri, predvsem pa zato, ker so njihovi. Glede obremenjenosti posameznih podsistemov s koruptivnimi dejanji lahko povem, da so javna naročila še vedno rak rana te države. Pomemben del prijav, ki jih dobimo, je povezan z javnimi naročili. Znotraj javnih naročil pomemben segment tvorita zdravstvo in nabava medicinske opreme. Še vedno smo – v narekovajih – tako neumni, da od domačih predstavnikov multinacionalk kupujemo blago, ki je bistveno dražje od enakega blaga na evropskem trgu. Tudi skupna javna naročila so se na področju zdravstva izkazala za neučinkovita, ker so tisti, ki nastopajo kot dobavitelji, pametnejši od tistih, ki nastopajo kot kupci. Dobavitelji se namreč med seboj dogovorijo za posamezne segmente, ki jih bodo ponujali, ta dogovor pomeni, da je vsak izmed njih izbran za posamezen segment in sklene posel, ki ga mi seveda drago plačamo. Tudi na lokalni ravni imamo veliko težav, saj se ne ukvarjamo samo s težavami, ki se pojavljajo v Ljubljani ali na državni ravni. Tam se ukvarjamo največkrat z nasprotji interesov, ker želijo posamezni župani ali ravnatelji infiltrirati svoje kadre po postopkih, ki niso najbolj korektni. Skorajda ne mine seja senata, da se ne bi pogovarjali o zdravstvu, nasprotju interesov in neetičnem kadrovanju.«
Ob novici, da boste ponovno kandidirali, je več medijev ocenilo, da so vaš mandat zaznamovali predvsem konflikti z zaposlenimi in upadanje števila prijav komisiji …
»S preteklostjo se ne želim ukvarjati. Strinjam se, da ni blesteča, predvsem začetek mojega mandata, za kar pa nisem sam kriv, saj je namestnico predsednika komisije, s katero sem imel spor, imenoval predsednik države. A Slovenija je vendarle majhna, zato se ne morem znebiti vtisa, da to ni bilo naključje in da je bila ta namestnica imenovana z določenim namenom – ker jim Štefaneca ni uspelo zrušiti drugače. Sem se jaz spremenil, ko je ona odšla? Ne, temveč so se z njenim odhodom zadeve umirile in smo lahko nemoteno delali. Velikokrat nimamo istih stališč, kar je normalno, a smo jih sposobni uskladiti ter sprejeti večinsko mnenje.
V obdobju, ko je bilo največ prijav na komisijo, je bilo teh okoli 1900, a je bil način evidentiranjaprijav drugačen kot danes. Ne bežim od odgovornosti, vendar odgovornost za manjše število prijav ne more biti v celoti prenesena na vodstvo komisije. Komisija bo letos do konca leta dobila približno 700 prijav, kar je sto prijav več, kot jih je dobila lani. Komisija ima 38 sodelavcev, od tega jih dela na področju preiskav 15. Na policiji je zaposlenih 6000 ljudi, na leto pa obravnavajo okoli 150 kaznivih dejanj s področja korupcije. Upad je tudi izraz resigniranosti v naši družbi, marsikdo misli, da se ne izplača vložiti prijave na komisijo, saj se tako ali tako ne bo nič zgodilo. To morda delno drži, a komisija bo svoje delo vedno opravila in sprejela odločitev, da pa se nekaj zgodi ali spremeni, morajo poskrbeti drugi. Povedna je tudi izjava ministrice, nekdanje predsednice vlade, ki pravi: 'Saj so izdali odločbo, pa ni nobene sankcije.' Saj sankcije v tem smislu ne more biti, ker jih komisija ne izreka. V tem primeru bi moral sankcijo sprejeti predsednik vlade.«
Bratuškova pravi, da želi najti način, da boste plačali iz lastnega žepa …
»Nikoli v življenju nisem nikogar osebno napadel, skušam pa razumeti njeno razburjenost. Kot pravnik s 40-letno kariero vendarle nekaj vem, čeprav mi ona ne priznava tega znanja. Tudi če bi ravnal napak in bo neko sodišče odločalo o morebitni tožbi, s katero bo od mene zahtevala odškodnino, je povsem jasno, kar pravi tudi zakon o obligacijskih razmerjih, da za kakršne koli primere škode, ki jo povzročijo funkcionarji te države, odgovarja država. Pa še to mora biti storjeno naklepoma ali iz velike malomarnosti. Bratuškova to škodo vidi v 15 tisoč evrih stroškov, ki jih je imela z odvetniki ali pa še s čim drugim, tega ne vem, te stroške pa želi naprtiti meni. Ampak te odločitve nisem sprejel sam, temveč senat, ki ga sestavljajo trije člani. Za to odločitvijo stoji tudi strokovna služba komisije, ki je delala v tej zadevi. Prav tako ne držijo povsem njene navedbe, da so sodišča –upravno, vrhovno in ustavno – dala predsedniku komisije po prstih. Ni šlo za materialni del odločitve, da bi torej sodišča ugotovila, da Bratuškova ni ravnala v nasprotju interesov, ko se je sama predlagala in odločala o tem, ali bo kandidatka za komisarko. Temveč je šlo za očitke teh sodišč v zvezi s postopkom, ki se je izvajal na komisiji. Postopek smo dobili v ponovno odločanje, popravili smo procesne napake in sprejeli odločitev. Iz magnetograma seje vlade, na kateri se je to dogajalo, izhaja, da je Gregor Virant opozoril Bratuškovo, da delajo v nasprotju z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije, ker pa si ni dala dopovedati, je Virant zapustil sejo vlade z besedami, da pri tem ne bo sodeloval, ker je nezakonito. Iz magnetograma je možno razbrati tudi njene besede, da morajo zadevo izpeljati tako, da jim KPK ne bo mogla ničesar očitati. To je tako jasno zapisano, da nam tega sploh ne bi bilo treba preiskovati. Jaz imam pri tem popolnoma čisto vest.«
Komisija je sprejela odločitev tudi v primeru narodnostnega poslanca in ugotovila, da ne bi smel hkrati opravljati omenjene funkcije in biti predsednik sveta Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti, vendar še naprej opravlja obe funkciji.
»Komisija je v tem primeru naredila, kar je lahko v skladu z zakonskimi določili. Ta pravijo, da poklicni funkcionar, kar poslanec državnega zbora nedvomno je, poleg te funkcije ne sme opravljati še druge funkcije ali dejavnosti, ki je povezana z vodenjem ali nadzorovanjem pravne osebe javnega prava. Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost je pravna oseba javnega prava, torej gre za kršitev. Najprej smo poslanca na to opozorili, na naša opozorila se ni odzval, mi pa smo uvedli postopek, v okviru katerega smo prišli do omenjenih ugotovitev. Komisija v skladu z določili zakona, če poklicni funkcionar ne spoštuje sklepa komisije, o tem obvesti javnost, kar smo tudi storili, hkrati smo obvestili tudi državni zbor. Ta zadeva bi se lahko enostavno rešila. A mora biti zdaj, ko je poslanec državnega zbora, ravno on tudi predsednik manjšinske organizacije?«