Ksenija Škrilec je pravkar sklenila mandat veleposlanice Republike Slovenije na Dunaju. Še prej je opravljala delo veleposlanice v Budimpešti. Rojena Pomurka, Lendavčanka iz Trimlinov, slovi kot ženska, ki zna odpreti tudi tista vrata, pred katerimi ostanejo nekateri moški kolegi. Trenutno si je dom uredila v Šalovcih, lahko bi rekli v središču srednje Evrope, kar ji omogoča tudi pogled s strani.
»V diplomaciji, ki je poklic in ne politika – politika je polje, v katerem se giblje –, so izkušnje še posebej pomembne.«
Trimlini, Lendava, Ljutomer, Budimpešta, Dunaj, Ljubljana, Šalovci. Kot diplomatka ste vedno na neki poti, križišču med različnimi interesi, kulturami, ki jih na neki način prevajate in pojasnjujete. Koliko diplomata določa primarno okolje, iz katerega prihaja, domači kraj?
»Kdor ima izhodiščno pozitiven odnos do svojega izvora in okolja, iz katerega izhaja, mu to zagotavlja moč, iz katere lahko črpa povsod, ne glede na to, kaj dela in kod po svetu hodi. Na ta način lahko ostaja avtentičen. Pri meni je to moje dvojezično okolje, strpnost do drugačnosti, moj podeželski izvor v Trimlinih pri Lendavi, kar me še danes močno definira.«
Mislite, da ljudje prepoznajo to pristnost? Je to lahko prednost tudi v krogih visoke diplomacije?
»Pristnost, naravnost in sozvočje osebnosti s tem, kar sporoča, je zmeraj prednost. Tudi v diplomaciji. Ljudje se zmeraj zelo pozitivno odzivajo na mojo odprtost, to jih najprej preseneti, saj od veleposlanika pričakujejo, da je nedostopen in vzvišen. Če si profesionalen in netendenciozen, vzbuja to spoštovanje tudi pri kolegih. Verjetno je to povezano s človekovim odnosom do svojega izvornega okolja. Najbolj se mi je vtisnil v spomin opis študentke, ki je po srečanju z mano povzela: 'Veleposlanica je drugačna, tako normalna.'«
Imajo ljudje neko distanco do funkcije?
»Imajo spoštovanje, kar je logično, saj naj bi nosilci funkcij predstavljali in zastopali posamezne skupine. Veleposlanik zastopa prebivalce in državo, njihove interese. Jaz sem nosilka te funkcije, do nje in do dela čutim odgovornost, vendar jo sprejemam z distanco. Tako se moja osebnost s funkcijo ne spreminja.«
»Slovenija in Madžarska sta sosedi, ki se vzajemno najmanj poznata. Stičišč je tako malo, da se še predsodki niso mogli razviti. Čeprav sta Slovenija in Avstrija primerjalno veliko bolj povezani, je vzajemno poznavanje še zmeraj površinsko, naš odnos pa poln stereotipov.«
Vsak, ki sede za klavir, se najprej sreča z osnovnimi melodijami in tehničnimi vajami. Koliko je v diplomaciji melodije, koliko tehnične vaje?
»Podobno kot drugod. Šele po dolgih vajah je mogoče igrati vrhunsko glasbo. V diplomaciji, ki je poklic in ne politika – politika je polje, v katerem se giblje –, so izkušnje še posebej pomembne. Potrebna so posebna znanja, kot so jeziki in razgledanost na čim več področjih, posebej pa se je treba nenehno kaliti na terenu. Ker ste že omenili glasbo – tudi igranje klavirja na primer bogati instrumentarij diplomata.«
Kdo so bili vaši učitelji?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
»Moji učitelji so bili vsi moji nadrejeni veleposlaniki, predhodniki v Budimpešti. Visoko cenim svojega prvega šefa veleposlanika Hajosa, ki je po osamosvojitvi Slovenije utiral pot na Madžarskem, kot tudi Prekmurca Ladislava Lipiča in Andreja Gerenčerja. Veleposlanica Močivnik je zavestno prevzela vlogo moje mentorice, od nje sem se učila fines diplomacije, zmeraj me je spodbujala v moji hrabrosti. Kasneje me je na zunanjem ministrstvu kot vodja sektorja za sosednje države usmerjala pri nalogah referentke za Avstrijo ter koordinatorice slovensko-avstrijske komisije zgodovinarjev in pravnikov. Še sedaj sem ponosna, da je slovenski strani uspelo izdati dvojezični zbornik besedil o usklajenih temah.«
Vaše področje delovanja je bilo doslej zelo povezano s srednjo Evropo. Mnenja, ali »Mitteleuropa« danes še obstaja oziroma kaj pomeni, so različna.
»Srednja Evropa je še danes geografsko definiran, kulturnopolitično kodiran pojem. Je pa tudi slog, odnos do življenja, ki se je oblikoval na temelju skupne tradicije. Gre tudi za način, na katerega percipiraš svet, in občutje, ki te prevzame, ko bereš besedila pisateljev s tega območja, poslušaš glasbo, občuduješ likovne stvaritve. Če pogledamo dunajski telefonski imenik, je poleg nemških več kot polovica imen slovenskega, hrvaškega, madžarskega, slovaškega, češkega, poljskega, srbskega itd. izvora. To nam potrjuje, da Dunaj ni bil glavno mesto velikega srednjeevropskega imperija v preteklosti, po svoje to ostaja še danes.«
Je to neki latentni skupni gen, ki nas vseeno povezuje?
»Zagotovo, ne glede na železne zavese, hladne vojne in druge delitve.«
V vašem mandatu na Dunaju je Drago Jančar prejel avstrijsko nagrado za evropsko književnost. Redkokdo ve, da ste avstrijskega predsednika Alexandra Van der Bellna prav vi navdušili za literaturo Draga Jančarja.
»Predsednik se je v svojem govoru v Salzburgu ob podelitvi nagrade Dragu Jančarju pošalil, da je knjigo prebral zgolj zato, ker jo je dobil od veleposlanice, saj sicer glede na naslov takšne knjige v knjigarni ne bi kupil, ker bi se mu naslov In ljubezen tudi zdel kot branje za na plažo. Knjigo sem mu podarila na kosilu veleposlanikov držav EU, kjer je bil častni gost. Jančarjev roman je bil tisto leto preveden v nemški jezik, Jančar ga je predstavljal na literarnem večeru na Dunaju nekaj dni pred našim kosilom. Na mojo prošnjo je predsedniku napisal posebno posvetilo. Predsednika je roman tako prevzel, da sva bila z Jančarjem povabljena k njemu in soprogi v Hofburg na kavo.«
Zakaj menite, da je potreben sosedski dialog med Slovenijo in Avstrijo, ki se je začel s hkratnima koncertoma na Dunaju in v Ljubljani ob prisotnosti zunanjih ministrov oktobra 2019?
»Čeprav smo sosedi, v zgodovini več stoletij del istega državnega okvira, ostaja še veliko prostora za nenehno odkrivanje in spoznavanje drug drugega. Ko sem iz Budimpešte prispela na Dunaj, sem bila prepričana, da bo moja naloga drugačna kot v Budimpešti. Madžari so zelo odprti, Slovenije pretežno ne poznajo, pripravljeni so poslušati. Ko odkrijejo Slovenijo, ostanejo njeni navdušeni obiskovalci in obenem zavezniki za zmeraj. Slovenija in Madžarska sta sosedi, ki se vzajemno najmanj poznata. Stičišč je tako malo, da se še predsodki niso mogli razviti. Čeprav sta Slovenija in Avstrija primerjalno veliko bolj povezani, je vzajemno poznavanje še zmeraj površinsko, naš odnos pa poln stereotipov. Razlog za to je pomanjkanje znanja, poznavanja. Zato smo predlagali projekt sosedskega dialoga, ki sta ga potrdila zunanja ministra Kneissl in Cerar. Oblikovali smo najrazličnejše programe, razstave, ustvarili prostor za slovensko-avstrijska srečanja. Najlažje prideš do drugega s pomočjo jezika kulture. Na različne načine smo predstavljali, kaj so Slovenci, kaj je slovenski jezik, kaj je slovenska kultura in kaj vse nas povezuje. Obenem smo dojemanje Slovenije v Avstriji na novo oblikovali in dali poudarek vzajemnim povezavam. Pred kratkim je izšla dvojezična knjiga v založbi veleposlaništva z nad petdesetimi zanimivimi dejstvi o naši povezanosti z naslovom Ali ste vedeli?, ki predstavlja tudi vse tisto, kar so Slovenci dali Avstriji.«
Rezidenca veleposlaništva je bila v zadnjih letih stičišče gospodarskega, kulturnega in političnega življenja. V njej so se lahko srečali ljudje, ki se drugače sploh ne bi mogli srečati. Peter Handke, Boris Podrecca, Martin Kušej, Drago Jančar, Tanja Prušnik, Florjan Lipuš, Lojze Wieser in mnogi drugi so zgolj odmevna imena, ki jih vsi poznamo. Ali menite, da je ta način povezovanja vaše skrito orožje v današnjem času »digitalne brezosebnosti«?
»Vsekakor. Kako spoznaš drugega? Samo če mu prisluhneš. Za to je treba ustvariti okolje, ambient, situacijo. To je eden od instrumentov diplomacije, seveda ne zgolj na kulturnem področju. Diplomacija ustvarja atmosfero za razumevanje, oblikuje okolje za priložnosti, usmerja pozornost. Iz srečanja kulturnikov v rezidenci je nastalo več projektov. Dvojezična matineja v dunajskem Burgtheatru, najbolj renomiranem nemško govorečem gledališču, s slovenskimi in avstrijskimi vrhunskimi igralci, umetniki, zgodovinarji in politiki teden pred stoto obletnico koroškega plebiscita ni bila le nepozabno doživetje, temveč je nosila tudi politično sporočilo. Zgodilo se je nekaj, kar še danes ni možno v Celovcu.«
K tovrstnim srečanjem spadata tudi hrana in vino.
»Tako kot na vseh družabnih dogodkih, kjer dober gostitelj ponudi gostom najboljše. Veleposlanik v rezidenci, ki jo lahko pojmujemo tudi kot dom Slovenije, predstavi gostom vse, kar Slovenijo dela posebno, drugačno, vrhunsko. Sama se trudim pokazati izredno raznolikost Slovenije. Geografska raznolikost se kaže v kulturni, kulinarični in vinski pestrosti. Vse to sem se vsa štiri leta trudila kombinirati. Pri večerji ali kosilu, ko se pogovarjaš o nekih temah, lahko za prehod poveš še zgodbo o posamezni jedi, kuharju ali proizvajalcu, tradiciji. Skozi hrano lahko poveš veliko o deželi in ljudeh.«
Kaj je tujcem zanimivo?
»Pristnost. Najbolj preprosta jed, če je avtentična in izhaja iz tradicije. Takrat je drugačna, posebna, zanimiva. Ključna je kakovost, in če so sestavine domače, lokalne, ne moreš zgrešiti. Uniformirano, zmeraj enako, pa čeprav gre za najdražjo hrano, ni zanimivo. To zna vsak, tudi mi.«
Ko ne bi bilo zaprtja, kam bi me peljali na Dunaju in kam v Budimpešti, da opraviva ta pogovor?
»Če bi bil gost Avstrijec, bi ga peljala v slovensko restavracijo, ki pa je na Dunaju še zmeraj ni. Tako v Budimpešti kot na Dunaju sem si prizadevala, da bi vzpostavili restavracijo s slovensko ponudbo. Prepričana sem, da je to naloga naslednjih let. Slovenija ima izredno raznoliko kulinarično tradicijo, ki je v tujini še neznana. Za alpsko državo, kot je Avstrija, so posebej privlačni Istra, Primorje, pršut, divji šparglji, tartufi, morska hrana. Tudi lendavski pereci, ki jih niso poznali niti moji sodelavci, žanjejo navdušenje. Moj osebni favorit pa je pehtranova potica. Ker slovenske restavracije še ni, sem ta ambient ustvarjala v rezidenci, kar je bila priložnost za predstavljanje, promocijo slovenskih restavracij na Dunaju. Slovenca pa bi peljala v tipično dunajsko restavracijo, kavarno.«
Turizem je dejavnost, ki jo imajo v razvojnih načrtih zapisane številne občine v Sloveniji. Z vidika promocije v tujini pa je prav ta razpršenost oteževalna okoliščina. Kaj bi bil vaš predlog lokalnim županom pri turistični promociji v tujini?
»Povezovanje in še enkrat povezovanje. Razumljivo je, da je vsak ponosen na svojo posebnost, vendar je ta del regionalne raznolikosti. Zato je treba združiti moči in delovati inkluzivno navzven. Ko pa nam uspe goste privabiti, pridobiti, jim je treba pokazati vse, kar je pristno, vso dediščino, ki so jo naši predniki razvijali skozi stoletja. Lokalno hrano na primer lahko postrežemo v tradicionalnih posodah, ki izražajo tradicijo in obrtniško znanje. Imeti je treba koncept, misel, ki povezuje različne elemente.«
Dunaj in Budimpešta sta prestolnici, ki največ turistične ponudbe ustvarita z integracijo kulturnih in zgodovinskih vsebin. Na drugi strani pa iščeta možnosti predstavitve sodobne kulture in odpirata vrata različnim ustvarjalcem.
»Avstrijci med drugim tržijo habsburški mit. Z Dunajem in Salzburgom so izredno močni v mestnem turizmu, ki ima jasno definirane elemente. Obe mesti umetnosti in glasbe kulturo integrirata v turistični produkt, ki zajema tako tradicionalne kot moderne elemente. Tudi veleposlaništvo je v letu dialoga na Dunaju Slovenijo predstavljalo z integriranjem umetnosti in turizma. Pripravili smo serijo razstav slovenskih umetnikov, tudi iz Pomurja, umetnost smo povezali s turizmom, ob razstavah je lokalna skupnost umetnika dobila priložnost, da se na sprejemu ob odprtju predstavi s kulinariko. Pripravljeni so bili katalogi z besedili avstrijskih avtorjev, s tem smo umetnikom ustvarili dodatno referenčno platformo pri njihovem nadaljnjem uveljavljanju doma in v tujini, županom pa primerno darilo za goste. V rezidenci je bilo na slovesnostih vedno slovensko vino, tudi od manjših proizvajalcev. Tipičen primer vrhunskega in neodkritega. Veliko dela bo še potrebnega za utrjevanje znamke Pomurje, Prlekija, Prekmurje, nato pa lahko sledijo lokalne posebnosti.«
Na to se potem vežejo gastronomija in druge stvari. Se tudi vam zdi, da je pri nas premalo povezave med tako imenovanimi težkimi in lahkimi vsebinami? Večina ljudi ima občutek, da kultura in umetnost nista zanje, zelo malo se poznamo celo v Sloveniji.
»Seveda. Naše regije, govorim o Prekmurju in Prlekiji, se morajo najprej začeti predstavljati v Sloveniji. Štefan Galič, Cvetka Hojnik, Robert Jurak, Franc Mesarič, ki jih uspešno predstavljamo na Dunaju, so umetniki, ki jih ne pozna niti domača javnost. Pomurje ima izjemno zakladnico tradicije, kulturne dediščine, kadrov, to zakladnico je treba le odpreti. Veliko slovensko predstavitev na 2000 kvadratnih metrih v okviru štirih razstav sredi Budimpešte v Hali umetnosti Mücsarnok na Trgu herojev leta 2016 je bilo mogoče realizirati v sodelovanju z lendavsko galerijo in njeno direktorico Lazar. Predstavili smo Plečnika, Aquilo, slovenske sodobne umetnike z izjemnim katalogom s podporo Mestne občine Ljubljana, izdana je bila večjezična monografija, ki za zdaj nima primerjave v tovrstnih predstavitvah Slovenije, razstavo sta si ogledala predsednika držav. Kipar György Zala, oblikovalec kipov na Trgu herojev, rojen v Lendavi, je bil simbolni povezovalni člen tega podviga.«
To, da center ne pozna nekaterih pomembnih stvari iz province, je prav tako greh lokalnih skupnosti.
»Najbolj učinkovito je hkratno delovanje od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol, na ta način se zagotavlja interaktivna sinergija.«
Vi ste človek, ki daje iniciative, v okolju zaznava, kaj bi bilo zanimivo.
»Zelo dobro se zavedam, da proaktivnosti ni mogoče nadomestiti z ničimer. Z dunajske perspektive vidim veliko priložnosti za Slovenijo v pokoronskih časih. Mnogi, ki so do nedavnega leteli na oddih, bodo odkrivali bisere v bližnjem okolju. Zato je nujno, da jih ponudba pričaka na njihovem pragu. Sporočati je treba, da se lahko z osebnim vozilom, vlakom, celo kolesom v eni uri znajdejo v svetu, ki ga ne poznajo in jih bo očaral. V Avstriji je turizem na zelo visoki ravni in to gre pogosto na račun pristnosti. Mi je imamo še na pretek, imamo lokalne izdelke in pridelke, kulturo je treba vključiti v turistični produkt, v vsakdanjik.«
Slovenija od junija predseduje Svetu Evropske unije. Koliko prej se začnejo priprave na takšne izzive?
»Vse dogodke je treba načrtovati vsaj leto prej. Ker predsedovanje Svetu Evropske unije predsedujoči državi zagotavlja posebno vidnost, jo velja izkoristiti. V tujini veleposlaništva organizirajo srečanja veleposlanikov držav Evropske unije s političnimi predstavniki države, predstavljajo prioritete predsedovanja, organizirajo pa tudi najrazličnejše dogodke. Ob koncu mojega mandata na Dunaju je bil program slovenskega predsedovanja na Dunaju postavljen in dogovorjen z avstrijskimi partnerji: otvoritveni koncert predsedovanja 1. julija skupaj z županom mesta Dunaj v dunajski mestni hiši z nastopom Vlada Kreslina, uvod v projekt Europe Readr – promocija bralne kulture na vlaku z ministrico za promet Gewessler in direktorjem Avstrijskih železnic, razstava o Almi Karlin v Weltmuseumu 15. septembra, adventni koncert 15. decembra v minoritski cerkvi na Dunaju. Glasbeni partner slovenskega predsedovanja EU v Avstriji, manufaktura klavirjev Bösendorfer, pa promovira mlade slovenske obetavne glasbenike.«
Kako ob koncu vaših dveh, po ocenah tistih, ki so vaše delovanje spremljali, zelo uspešnih veleposlaniških mandatov v Budimpešti in na Dunaju sami ocenjujete to obdobje? Kateri so bili po vašem mnenju največji dosežki?
»V najinem pogovoru sem predvsem poudarjala promocijske dogodke – to je vidni del delovanja diplomata. Največji, najpomembnejši dosežki dobrega diplomata so namreč nevidni. Ko pogledam nazaj, lahko sklenem, da je bil politični dialog med Slovenijo in Madžarsko, Bolgarijo, kjer sem delovala kot nerezidenčna veleposlanica iz Budimpešte, in Avstrijo v mojih mandatih izredno intenziven med vsemi najvišjimi vejami oblasti ne glede na njihovo ideološko pripadnost. Tako so se o poglobitvi sodelovanja pogovarjali predsedniki držav, vlad, parlamentov. Posebno pozornost sem posvečala izboljšanju položaja slovenske manjšine na Madžarskem, uresničevanju pravic slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Porabski Slovenci in prekmurski Madžari so ustanovili evropsko teritorialno združenje MURABA, ki omogoča skupne projekte in črpanje evropskih sredstev za celotno območje, Avstrija se je lani spominjala stote obletnice koroškega plebiscita – v tem primeru je bilo treba opozarjati na njene še danes neizpolnjene zaveze glede zaščite slovenske manjšine na Koroškem, na Štajerskem pa se uresničevanje tega še začelo ni. Na tem področju sem bila kot pripadnica manjšine v Sloveniji še posebej aktivna. Gradila sem na svojih izkušnjah in osebnih primerih iz slovenske manjšinske zaščite visokih standardov, ki to oceno potrjujejo v mednarodni primerjavi. Zadnjega dne mandata ne bom nikoli pozabila, saj smo z županom Dunaja in predsednikom državnega sveta odkrili spominsko znamenje Jerneju Kopitarju na pokopališču St. Marx na Dunaju. Ta dogodek mi je le potrdil, da se vztrajnost obrestuje.«
»Kako spoznaš drugega? Samo če mu prisluhneš. Za to je treba ustvariti okolje, ambient, situacijo. To je eden od instrumentov diplomacije, seveda ne zgolj na kulturnem področju.«