Ministra ni v Pomurje
Vasko Simoniti je že tretji kulturni minister po vrsti, ki mu ni uspelo obiskati Pomurja, da bi se seznanil, kaj tu poganja kulturo, kaj snujejo kulturne ustanove na obrobju države in s katerimi perečimi vprašanji se ukvarjajo. Se pa v prestolnici v letu, ko je manj kulturnih dogodkov, veliko »dogaja«, pa ne le zaradi epidemije. Odnos ali neodnos do kulture, tudi do medijev, je sprožil proteste pred kulturnim ministrstvom pod skupnim naslovom Akcija za kulturo, z različnimi intervencijami v prostoru, branji, performansi so ministra opozarjali, kakšne posledice lahko imajo poteze ministrstva in izključevanje. Morda je to, da ni časa za obrobje, zdaj celo prednost.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Kaj lahko nadomesti dogodke v živo
V prvem valu so se muzeji, galerije, gledališča in druge hiše kulture kar hitro znašli in dogajanje se je preselilo na splet. Da bi zapolnili čas zaprtja, so nam kmalu iz domačih dnevnih sob in foteljev postale dostopne zbirke in bogastvo domačih in tujih muzejev, predvajali so se filmi, gledališke predstave, spletni koncerti … Ampak ljudje, vajeni obiskov v živo, so kmalu sprevideli, da še tako bleščeči dogodki in vrhunski ustvarjalci ne morejo nadomestiti živega stika, vonja, vzdušja in občutka, ko si na kraju samem. Ali sploh lahko dobiš kurjo polt od lepega in dobrega, kar vidiš prek zaslonov? Spletni dogodki ne morejo nadomestiti vsega, kar kultura daje, saj so nastopi brez publike kot knjige brez bralcev, kot ideje in misli brez odmevov. Glasbeniki že mesece niso stopili na oder, da bi zavibrirali s poslušalci, prav tako se gledališčniki niso prelevili v vloge in ostajajo brez živih odzivov in aplavza. Prikrajšani smo, da bi po dogodku še malo ostali, podoživeli občutke, ki so se v nas sprožali, z drugimi, ki so doživeli podobno. Lahko sicer sedimo na udobnih domačih sedežih, namesto da se drenjamo v gneči, a kaj bi dali, da bi bilo spet vse po starem.
Nekaj prireditev pa kljub vsemu ni bilo odpovedanih. Okrnjen, a nič manj raznovrsten je bil festival sodobnega plesa Fronta, ki je ob nastopih domačih in tujih plesalcev ter domačih v tujih predstavah potekal v spoznanju, da splet ne more nadomestiti dogodkov v živo, in nam nakazal, kako se spoprijeti z norostjo, da ne znorimo.
Leto, ki je veliko vzelo
To leto je vzelo tudi veliko kulturnikov. Najprej je odšel pesnik, pisatelj in novinar Ernest Ružič, potem akademski slikar Franc Mesarič, pa pesnik in prleški poet Marko Kočar, pisec aforizmov in mecen v kulturi Rudi Ringbauer, dramska igralka Judita Hahn Kreft, pisateljica in prevajalka Karolina Kolmanič ter ena vodilnih slovenskih filozofinj Cvetka Hedžet Toth, vsi pa so pustili svoj pečat tako v pomurskem kot v slovenskem prostoru.
December je prinesel tudi izjemno pomembno novico, da sta med Prešernovimi nagrajenci pisatelj in pesnik Feri Lainšček, ki prejme nagrado za življenjsko delo, in akademski slikar Sandi Červek, ki dobi nagrado Prešernovega sklada. To je izjemno, saj jih ni ravno veliko iz Pomurja, ki bi za svoje delo prejeli najpomembnejšo nacionalno nagrado za kulturo. Dejstvo pa je, da Pomurci delujemo na različnih področjih kulturnega ustvarjanja in z odličnostjo sooblikujemo slovenski in mednarodni kulturni prostor.
Boštjan Rous, predsednik KUD Beltinci: »Ko smo se odločili, da odpovemo tradicionalni folklorni festival v Beltincih, s katerim živijo kraji in društva občine že desetletja, je bilo to za nas zelo čustveno. Ampak če so odpovedali olimpijske igre, tudi mi nismo tvegali. Pa smo imeli za jubilejni, 50. festival že januarja sestavljen program in potrjene nastope gostujočih skupin. Za tolažbo so se v času festivala, ko je bila epidemiološka slika boljša, predstavile naše sekcije. Ampak to je bil le obliž, da to poletje ni bilo tradicionalnega dogodka, na katerem se zberejo ljudje od blizu in daleč. Skupine in sekcije delajo, kolikor v teh razmerah lahko, glasbeniki igrajo, folklorniki pa težje vadijo. Kaj bo, ko bo vsega konec, je težko napovedati. Verjamem, da bodo po daljšem premoru mnogi imeli še večji zagon za ustvarjanje ter da bomo to lahko pokazali na festivalu v letu 2021, za katerega se pripravljamo in upam, da ga bodo razmere dopuščale.«
Brigita Perhavec, direktorica Zavoda za kulturo, turizem in šport Murska Sobota: »V letošnjem letu smo morali odpovedati več kot sto kulturnih dogodkov in prireditev ter še veliko drugih. Vlada je z uvedbo ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusa najprej zaprla gledališča, koncertne dvorane in kinodvorane in jih bo najbrž tudi zadnje odprla. Že peti mesec smo popolnoma zaprti, kar po mojem prepričanju vlada težko argumentira. Organizatorji kulturnih prireditev lahko zagotovimo varno okolje za obiskovalce in smo tudi v vmesnem času med majem in oktobrom ob različnih prireditvah zagotovili vse varnostne ukrepe, kar je ne nazadnje potrdil tudi inšpekcijski nadzor. Tudi mi smo na naši spletni strani zagotovili ponudbo gledaliških in lutkovnih predstav, vendar ti nikakor ne morejo nadomestiti dogodkov v živo. Pandemija je pošteno spremenila dogajanje v našem zavodu, mestu, pokrajini, državi ter privedla do spoznanja, da marsikaj ni samoumevno.«
Nataša JUhnovBrigita Perhavec
