Nagrado za življenjsko delo v kulturi je prejel Andrej Andi Sobočan, najbolj izkušen in prepoznaven cimbalist v Sloveniji. Kot so zapisali v obrazložitvi nagrade, se je igranja na ta instrument začel učiti kot 9-letni otrok pri starósti cimbalistov, mojstru Mihaelu - Miški Baranji, v Glasbeni šoli Murska Sobota pa je opravljal izpite iz teorije glasbe. Po opravljeni glasbeni šoli je svoje znanje izpopolnjeval na Madžarskem in Češkem. Leta 1990 je soustanovil skupino Marko Banda, ki je na pobudo takratnega vodstva folklorne skupine KUD Beltinci nastala kot podmladek Kociper-Baranja bande, v kateri je po smrti velikega mojstra Miška Baranje prevzel igranje cimbal.
S skupinami, v katerih je igral, so bili in so še danes mednarodno zelo uspešni. Sobočan je stalni član v zasedbah Marko banda, Beltinška banda in Prašnati. Igra tudi z raznimi skupinami in posamezniki. Sodeluje s folklornimi skupinami v Prekmurju, z Akademsko folklorno skupino France Marolt in s folklorno skupino Lastovka iz Ingolstadta. Od leta 1995 na nastopih spremlja tudi Vlada Kreslina. Največje poslanstvo Andija Sobočana je skrb, da cimbale nikoli ne izumrejo. Po njegovi zaslugi je že zdaj veliko več cimbalistov, kot jih je bilo v času, ko se je sam učil igranja nanje. V več kot petindvajsetih letih je izučil 22 mladih cimbalistov, pri čemer je najpomembnejše, da jih večina ohranja stik s tem instrumentom in ga tudi javno igrajo v raznih skupinah.
Leta 2018 je Andi Sobočan napisal prvi slovenski učbenik za cimbale, kar je zelo pomemben prispevek k slovenski zakladnici glasbene literature. Do takrat je poučevanje bilo mogoče le po tuji literaturi. Z učbenikom je Slovenijo uvrstil na zemljevid držav, ki imajo pisne glasbene vire na področju cimbal. Andi Sobočan je tudi pobudnik in najbolj zaslužen za uvrstitev cimbal na seznam v Sloveniji javno priznanih instrumentov. Napisal je učni načrt in drugo potrebno dokumentacijo, na osnovi katere je resorno ministrstvo cimbale uvrstilo na seznam javno priznanih instrumentov. To ni pomembno le zaradi javnega financiranja pouka cimbal, ampak so cimbale s tem dobile zaslužen pomen in veljavo v širšem pomenu, kar izjemno pripomore k promociji prekmurske ljudske glasbe.
Preberite še
Odpri v novem zavihku![Podoba letošnjega festivala še ni znana, tak plakat pa je krasil lanski Grossmannov festival.](http://cdn.kme.si/public/images-cache/810xX/2024/06/03/df0efdc84f2bc3d8aebe01657bb46abe/679c876694c00/df0efdc84f2bc3d8aebe01657bb46abe.jpeg)
Grossmannov festival letos v začetku julija
Potekal bo med 2. in 6. julijem v Ljutomeru.
Slavnostna govornica je bila Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, v kulturnem programu sta nastopili Nika Solce z uglasbeno poezijo Srečka Kosovela in Lana Tivadar s plesom.
Plaketo MOMS za pomembne dosežke v kulturi je letos prejel Jože Glažar. Po končanem študiju na Inštitutu in akademiji za multimedije Ljubljana se je vključil v kulturno življenje v domačem okolju in ga v minulih dvajsetih letih obogatil s 25 filmskimi projekti. Svoj prvi kratki dokumentarni film, Plečnikova Bogojina, je ustvaril leta 2008. Leta 2010 je sledil igrano-dokumentarni film Prehojena pot, ki je jasno nakazoval Glažarjevo sposobnost prepletanja fikcije in resničnosti na izjemno prepričljiv način. Leta 2022 je bil režiser in montažer dokumentarnega filma Jaz sem mravljišče drobnih smrti, filma o pokojnem literarnem ustvarjalcu Milanu Vincetiču. Meje domačega okolja pa je močno presegel z dvema dokumentarnima filmoma. S filmom Stric Geza ide v Zaturce iz leta 2018 se je kot režiser, montažer in producent uvrstil v tekmovalni del Slovenskega filmskega festivala v Portorožu ter prejel pozornost tudi na Mednarodnem festivalu dokumentarnega filma (DOKUDOC) in na Dnevih slovenskega filma. Zadnji velik in izjemno uspešen projekt, v katerem je bila Jožetu Glažarju zaupana vloga direktorja fotografije, je dokumentarni film Duhovnica iz leta 2023. Film se je uvrstil v tekmovalni program festivala dokumentarnega filma Hot Docs v Torontu, bil je nagrajen na Slovenskem filmskem festivalu z vesno za najboljšo montažo ter bil imenovan za najboljši film po izboru občinstva. Prejel je tudi nagrado za najboljši film po izboru Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk.
Priznanje MOMS za uspešno delo in prispevek k razvoju kulturnih dejavnosti v občini je šlo v roke skupini Romano Glauso. Ustanovljena je bila leta 2018 in se je od takrat izkazala kot pomemben akter na slovenski glasbeni sceni. Vodja skupine je Darko Rudaš, člani pa so še vokalista Dušan Horvat in Saška Debeljak, harmonikar Igor Baranja, violinist Mario Horvat - Palko, klaviaturist Leonardo Horvat ter bobnar Tilen Horvat. Od začetka se skupina posveča promociji romske kulture skozi svojo glasbo, ki združuje tradicionalne romske elemente z modernim avtorskim pristopom. Do danes so posneli sedem avtorskih skladb in izdali album z desetimi skladbami v romskem jeziku, med katerimi so uspešnice, kot so Lari fari, Prekmurska gibanica in Moja Sobota. Skupina Romano Glauso igra pomembno vlogo pri krepitvi sožitja med romsko populacijo in drugimi prebivalci Murske Sobote. S svojo glasbo ustvarjajo mostove med različnimi kulturami in spodbujajo dialog ter sodelovanje.