Ste ljubitelji kolesarjenja in vas hkrati zanimata kulturna in naravna dediščina? V drugem zvezku zbirke So z nami, smo z njimi, ki jo izdaja Slavistično društvo Prekmurja, Prlekije in Porabja, avtor Franci Just predstavlja izročilo Petra Dajnka, slovenskega jezikoslovca, pisatelja, duhovnika in čebelarja iz Črešnjevec. Knjiga je tudi poljudni kulturnozgodovinski popotniški vodnik po Občini Gornja Radgona, zasnovan kot krožna kolesarska pot.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Kraljeva slatina
Radgonska kulturna pot, kot jo imenuje avtor, se začne in konča v Gornji Radgoni. Dolga je 43 oz. 57 kilometrov, če z glavne poti zavijemo še k nekaterim predlaganim kotičkom. Gornja Radgona je mesto na križpotju različnih poti, zato ni presenetljivo, da od tod izvirajo številne znane osebnosti. Kipe nekaterih pomembnih mož s tega območja si lahko ogledamo v Aleji velikih na Maistrovem trgu v bližini muzeja Špital, nad alejo pa se dviga tudi župnijska cerkev sv. Petra. V bližini najdemo še Šlebingerjevo hišo, ki je spomin na utemeljitelja slovenske bibliografske stroke Franca Simoniča in Janka Šlebingerja. Ob tej stavbi je izhodišče historične poti do radgonskega gradu, ki jo je najlažje ubrati peš, vendar bo za tiste najbolj vzdržljive šlo tudi s kolesom. A za zdaj dovolj o Gornji Radgoni. Pot od tod nadaljujemo v smeri Podgrada, Lomanoš in Plitvičkega Vrha do Spodnje Ščavnice. V teh naseljih so se rodili številni ustvarjalci, med njimi pisateljica Karolina Kolmanič in Alojz Senekovič, soustanovitelj kmečke posojilnice, bralnega društva in potujoče knjižnice v teh krajih.
V križišču v Spodnji Ščavnici zavijemo proti Očeslavcem, kjer bomo našli izvir kraljeve slatine. Gre za enega od številnih vrelcev mineralne vode, ki jih najdemo v Ščavniški dolini. Pot nadaljujemo do Lastomerec, od koder se spustimo po cesti do Ivanjševec. Tukaj se je rodil krajevni zgodovinar Matija Vurcer, ki je ob duhovniškem delu zbiral in objavljal ljudsko slovstvo ter preučeval lokalno zgodovino. Peljemo se skozi naselje, nakar nas tabla usmeri na desno k vrelcu ivanjševske slatine. Ob njem je urejeno počivališče, na informacijski tabli pa je opisana zgodovina izkoriščanja tega vrelca. Malo naprej najdemo še ivanjševski vrelec, pri njem pa lahko izvemo še kaj o vrelcu in reki Ščavnici. Pot nato vodi navkreber skozi gozdiček in se potem spusti.
Do Krambergerjeve Negove
Že smo v Negovi, kjer lahko obiščemo negovski grad. Ta se prvič omenja leta 1425 kot Vest Egaw. V njem si je moč ogledati stalno razstavo, spominsko sobo Antona Trstenjaka, hologram Ivana Krambergerja, sicer pa je to tudi priljubljena destinacija za poroke in razne dogodke. V Negovi so bili rojeni številni znani ljudje, med njimi Ivan Kramberger, ljudski tribun, politik in inovator.
Ko si ogledamo Negovo, nadaljujemo pot v smeri Spodnjih Ivanjec. S poti je vredno zaviti še k Negovskemu jezeru. Gre za umetno jezero, ki so ga ustvarili iz treh nekdanjih grajskih ribnikov, da bi preprečili poplave v Ščavniški dolini. Od jezera se vrnemo na cesto in zavijemo proti Spodnjim Ivanjcem, pot pa nas vodi naprej v krožišče, kjer izberemo izvoz za Stavešince. Če bi radi podaljšali pot, lahko prej izberemo prvi izvoz in si v Očeslavcih ogledamo še vrelec očeslavske slatine in Tothov mlin, ki sicer ne deluje več. Vrnimo se v Stavešince. Če skrenemo s poti, si lahko ogledamo stavešinski slatinski vrelec ter stavešinske mofete Strmec. Gre za razpoke v vulkanskih kamninah, skozi katere iz notranjosti zemlje izpuhtevajo vodna para in plini. Iz Stavešinec se podamo proti Stavešinskemu Vrhu. Tu bo treba pritisniti na pedale, saj se pot ves čas rahlo vzpenja. Nas pa na koncu vzpona, kjer se že začne Ptujska Cesta, čakajo prekrasni razgledi. V tem naselju je bil rojen duhovnik, prevajalec in pesnik Matija Zemljič, avtor besedila pesmi Oj Triglav, moj dom. Pot nas vodi naprej v Orehovce in nato v Zbigovce. Pod to krajevno tablo je kažipot za Trstenjakovo domačijo v Rodmošcih. Gre za rojstno hišo enega najpomembnejših slovenskih mislecev 20. stoletja Antona Trstenjaka.
Domačija, stara 300 let
Pot nadaljujemo do Črešnjevec, ki so rojstni kraj Petra Dajnka. Dajnkova domačija je stara 300 let. Brez najave si lahko ogledamo samo zunanjost, a imamo tudi tu kaj videti, saj gre za zelo redek primer kmečke kulture tega prostora. Od tam nas prednostna cesta vodi v Gornjo Radgono, a če bi se radi naužili še kakšnega razgleda, zavijemo še levo na cesto, ki vodi do Polic. Na tej poti lahko naredimo še dva postanka – prvi je pred krajevno tablo za Norički Vrh, kjer zavijemo do vznožja Kunejevega dvorca, stavbe, ki jo obdaja imeniten vrt. V 30. letih 20. stoletja ga je zasnovala znana vrtna arhitektka Ilse von Fischerauer. Drugi postanek je v Noričkem Vrhu, kjer na hiši kremne barve opazimo spominsko ploščo, ki nam pove, da je bil tu rojen pisec Anton Krempl. Poznamo ga predvsem po knjigi Dogodivšine štajerske zmele, ki je prva obsežnejša zgodovinska knjiga v slovenščini. Nekaj sto metrov od Kremplove hiše se začne vas Police. Tukaj je nekoč stala graščina Hudrga, v kateri naj bi med prvo svetovno vojno prebivala cesarica Zita s svojim spremstvom. Danes je od graščine ostala samo klet. Sledi panoramska vožnja po klancih, ampak za razglede, ki se ponujajo, je vsekakor vredno naviti pedale. Na tej poti si lahko ogledamo še Kodoličevo zidanico, ki jo strokovnjaki označujejo kot edinstven primer stavbne dediščine Radgonskih goric iz 18. stoletja. Od zidanice se spustimo po Policah v Norički Vrh do križišča, kjer po glavni cesti nadaljujemo pot do Gornje Radgone.
Če bi turo radi sklenili z ogledom še kakšne znamenitosti, si lahko v središču mesta ogledamo kužno znamenje, spomenik žrtvam NOB, na pokopališču pa lahko obiščemo spomenike znanih soustvarjalcev kulturnega življenja v gornjeradgonski občini: Manka Golarja, Franca Simoniča, Janka Šlebingerja, Antona Trstenjaka in tudi Kajetana Koviča.