»Živéjo aj vsa lüstva,
ki žmetno čakajo na dén,
gda prejk po pauti sunca
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
s svetá zagnáni bau nemér.
Brat gda bau
kak golaub,
vrag nede saused za mejauv.«
Tako se glasi besedilo sedme kitice Prešernove Zdravljice, slovenske himne, v porabskem narečju v prevodu Dušana Mukiča. Povod za pogovor z njim so bili Šinkovčevi dnevi poezije, ki so jih drugo leto zapored pripravili na Idrijskem. Zaradi epidemije koronavirusa je druženje literarnih ustvarjalcev iz Slovenije in zamejstva odpadlo, kljub temu pa je Dušan Mukič (bolj kot pesnika ga poznamo kot novinarja, ki pri madžarski televiziji pripravlja oddajo Slovenski utrinki) pred dnevi z veseljem sprejel novico, da je v kategoriji Slovenci v zamejstvu in po svetu njegova pesem z naslovom Majkejkli – ta izraz na Gornjem Seniku uporabljajo za šmarnico – zmagala v kategoriji pesmi o naravi.
»Nekega jutra sem se zbudil prej kot po navadi, a nisem vedel, zakaj. Pogledal sem na svoj mobilni telefon, odprl elektronsko pošto in videl obvestilo, da sem s to pesmijo zasedel prvo mesto. Počutil sem se fenomenalno,« je dejal sogovornik in pojasnil, da ga je sredi aprila poklicala slovenska generalna konzulka v Monoštru Metka Lajnšček. »Spodbudila me je, naj napišem pesem in jo pošljem na ta natečaj, saj se iz Porabja bolj redko kdo prijavi na tovrstna tekmovanja,« je še razložil Dušan Mukič in dodal, da je pesem napisal doma, v Sombotelu, v času karantene med epidemijo koronavirusa.
Pesem Majkejkli, ki je sicer napisana v slovenskem knjižnem jeziku, seveda ni prva, ki jo je napisal. Pravi, da se v prvi vrsti trudi, da bi ustvarjal poezijo v porabskem narečju. »Svojo obrtniško znanje, če lahko temu tako rečem, pilim s prevodi. V porabsko slovensko narečje prevajam pesmi iz madžarske in svetovne literature. To je poseben izziv, saj vemo, da je naše narečje izredno siromašno. To prevajalsko delo želim unovčiti pri pisanju lastnih pesmi. Moja srednjeročna, upajmo da ne bo dolgoročna, želja je, da sestavim in izdam zbirko narečnih pesmi, saj česa takega v Porabju še nimamo.«
Za Dušana Mukiča je zanimivo, da sta ga starša Francek Mukič in Marija Kozar Mukič v Sombotelu vzgajala v slovenskem knjižnem jeziku, tako da se je z narečjem, in to prekmurskim, prvič srečal med študijem v Ljubljani, kjer je imel sostanovalca Prekmurca. »Res je zanimivo, da sem se materinščine svojih starih staršev naučil v Ljubljani. Je pa tu en velik problem. Kako se naučiti narečje? Mnogi menijo, da se ga ni mogoče naučiti, lahko ga samo podeduješ. Sam sem bil v dilemi, kako naj se ga naučim, če ni ustreznih učbenikov in slovarjev. Lahko sem se zanašal na žive govorce, ki sem jih posnemal, in tako je še danes. Dejstvo je, da je naše narečje v veliki nevarnosti. Če ga mladina ne prinese od doma, se ga pozneje zelo težko sam naučiš,« iz svojih izkušenj ugotavlja sogovornik, ki pa si vendarle lahko pomaga tudi s trijezičnim porabsko-knjižnoslovensko-madžarskim slovarjem, ki ga je napisal njegov oče.
Je lažje napisati pesem v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju? Malce se zamisli in odgovori, da je to »zelo ambivalentna stvar. Porabsko narečje je siromašno, nima bogatega besednega zaklada, kar ti, paradoksalno, lahko tudi pomaga, saj ti ni treba veliko premišljevati, katero besedo boš uporabil. Recimo, v porabščini ne poznamo besede za reko, čeprav imamo Rabo. Jaz lahko tako napišem samo voda. Če torej strnem, lažje je pisati v porabščini, a hkrati tudi težje.«