Legenda tajnic odhaja v pokoj: Prvi in pravi obraz lekarn

Sobočanka Mira Varga, ena zadnjih tajnic in poslovnih sekretark v Pomurju s kar 40-letnim stažem – od 1. decembra 1979 je zaposlena v Pomurskih lekarnah (PL) –, odhaja v pokoj. Zanimanje za eno ključnih sprememb v upravi PL je bilo izredno, saj je na razpis za to delovno mesto prispelo več kot sto vlog.
»Stereotip, da smo v pisarni s fikusom in da znamo (s)kuhati kavo, je zgrešen, širijo ga tisti, ki niso zadovoljni z ničimer, niti s seboj,« med smehom pove Mira. Prve delovne izkušnje si je od 1. septembra do odhoda v PL nabirala v komunalnem podjetju Sobota. »Tam so me zaposlili kot svojo štipendistko, a ne za tajniška dela, bila sem 'deklica za vse' – v strojepisnici in kadrovski službi, telefonistka, delivka malic, občasno sem res nadomeščala tajnico.« Hudomušno doda še: »Predvsem zaradi prvinskosti okusa, a tudi ekološkega vidika (odvečna plastika) v PL prisegamo na klasično kuhano kavo, marsikje so to nadomestili z avtomati.«

Najprej je bila »deklica za vse«

Iz otroštva Mirica, po materi Kristini iz Borejec z dekliškim priimkom Benedik – »ker je to za Prekmurje neobičajen priimek, ga izgovarjajo Benedikt« –, najbolj pomni dogodek iz vrtca. »K nam so prišli iz tovarne Mura z namenom, da med deklicami najdejo otroško manekenko. Izbrali so mene, na fotografiji, ki mi je zlasti ljuba, sem v Murinem plaščku.«Ko se je po osmih letih na tretji soboški osnovni šoli odločala za poklic, je bila njena prva želja vzgojiteljska šola. »A ker je bila ta le v Ljubljani, jaz pa nisem želela oditi iz Sobote, sem se vpisala na ekonomsko šolo, kjer pa zaradi prevelikega vpisa nisem uspela. Pristala sem na upravno-administrativni šoli med samimi dekleti. Veliko zaslug za to, da sem poklic, za katerega sem se izobrazila, vzljubila, ima moj profesor strokovnih predmetov, žal že pokojni Franc Kuzmič. Štiri leta je bil naš ne samo razrednik, ampak tudi duhovni voditelj, odpiral nam je vrata v svet knjig, zgodovino Pomurja in še kaj.«
Ponosna je na to, da je bila v prvi generaciji maturantk, ki so pridobile poklic upravno-administrativna tehnica in se usposobile za bodoče tajnice. »Med šolanjem smo se tri dijakinje prostovoljno javile, da bomo tehnično izdelale (natipkale in razmnožile) neko edicijo za Vestnik. Ne spomnim se, kakšna je bila. Za nagrado smo se udeležile prvega Vestnikovega vlaka, odpeljal nas je v Luko Koper. Nepozabno doživetje!«
Njena prva zaposlitev v podjetju Sobota je povezana s tam zaposlenim očetom Jožetom, Savinjčan je bil, doma iz Gornjega Grada, umrl je leta 2002. »Praksa je bila, da so otrokom zaposlenih podeljevali kadrovske štipendije, bile so zelo skromne, a nam je bila služba zagotovljena. Zame je bila to priložnost za nabiranje izkušenj, hkrati sem dobri dve leti pisala prošnje za zaposlitev. Uspela sem, sprejeli so me v PL, hkrati pa sem dobila pozitivno rešeni vlogi za zaposlitev na zavarovalnici Triglav in v Novi ljubljanski banki. Ja, takrat so bili zlati časi za službe!«

Klub tajnic

V obdobju 2004–2015 je Vargova vodila novembra leta 2002 na pobudo »gonilne sile v pripravah« ustanovljeni klub tajnic in poslovnih sekretark, teh je bilo tedaj manj. »Na začetku nas je bilo več kot 50 članic iz pomurske regije, uspešno smo delovale v krovni Zvezi klubov in poslovnih sekretark Slovenije skupaj z drugimi 12 regijskimi klubi. Osnovni namen je bil izmenjavanje praktičnih in teoretičnih izkušenj, izobraževanja, predavanja in podobno.« Zaradi vedno večjega upada članstva in pomanjkanja motivacije so se v letu 2015 odločile, da klub formalno razpustijo, toda Mira jih občasno še skliče, da ohranjajo prijateljska druženja.
»Nekoč se je neka znanka pošalila, da pomenim možu Jožetu, ki je v Pomurskem muzeju konservator tehnik za starine, vedno večjo vrednost. Spoznala sva se že kot mladinca, leta 1983 sva zaživela skupaj in se leta 1987 poročila. Imava dva sinova, Jernej je biosistemski inženir, mlajši, Jure, je ekonomski tehnik, oba sta zaposlena, živimo v Rožnem naselju v hiši dvojčku,« pripoveduje Vargova, ki bo morala še počakati, da bo tudi babica. »Zakaj upokojenci pregovorno nikoli nimajo časa, bom morala še raziskati, moja strast je vrt, pripravljam ozimnico, kuham marmelade, berem knjige, dve leti sem sodelovala v bralni znački za odrasle v soboški knjižnici.«
Njeno življenjsko vodilo, ki jo spremlja v službi in doma, je najbolje izrazil belgijski redovni duhovnik in pisatelj Phil Bosmans: »Le s pomočjo drugih lahko rastem. Potrebujem jih, toda ne zgolj zato, ker mi veliko pomenijo, ampak tudi, ker lahko zanje veliko storim. Oči imam, da odkrijem druge, ušesa, da jih poslušam, noge, da se napotim k njim, roke, da jih objamem, in srce, da jih imam rada.«

Celoten članek lahko preberete v prvi januarski številki Vestnika