Jože Magdič je letos dopolnil častitljivih 80 let, kdaj natančno, pa niti sam ne ve. Kot pravi, ve, da je bil rojen v Lipi, leta 1943, v dokumentih pa se pojavljajo različni datumi. V osnovnošolskih spričevalih piše, da je rojen 3. februarja, v osebni izkaznici je pisalo, da 2. februarja, v knjigah župnijskega urada Turnišče pa, da je rojen 1. februarja.
Po končani medicinski fakulteti v Ljubljani je specialistični študij nevropsihiatrije dokončal v Zagrebu, diplomiral pa na Inštitutu C. G. Junga v Zürichu. Delal je v psihiatričnih bolnišnicah v Mariboru in Ormožu ter v ambulanti murskosoboškega zdravstvenega doma. Dvajset let je imel zasebno prakso v Rakičanu, še danes pa svoje pomoči ne odkloni nikomur, ki ga zanjo prosi.
Levičarji so zapletene osebnosti
Iz najzgodnejših let se spomni vojakov, ki so šli mimo njegove rojstne hiše, očeta, ki je bil med člani vaških straž in imel doma puško, ter Stalinovih slik na stenah. »Bila je prisilna oddaja, bila je revščina kot po vsaki vojni, lačni smo bili še in še,« pravi Magdič o svojih spominih na konec druge svetovne vojne. V sosedovem svinjskem hlevu so imeli Rusi skladišče orožja, kar so otroci hodili gledat. Srečo je imel, da pri raziskovanju ostankov skladišča nikoli ni eksplodiralo.
»Prve štiri razrede sem obiskoval na Osnovni šoli Lipa, za tem štiri leta v gradu v Beltincih, kjer je bila po drugi svetovni vojni in vse do konca 70. let minulega stoletja nižja gimnazija.« Prva ocena, ki se je spomni iz osnovne šole, je bila enica pri lepopisu. Ker je levičar in so ga učili pisati z desno, še zdaj za številne prijeme uporablja obe roki.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Nekdanja vinska kraljica iz Pomurja na čelo Sklada kmetijskih zemljišč
Vodenje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS bo 26. maja prevzela Irena Tušar. Na položaj direktorice jo je na dopisni seji za štiriletni mandat imenovala vlada. Sklad od konca novembra 2021 kot vršilec dolžnosti direktorja vodi Aleš Tolar.
Na tej točki preide k svoji stroki. »Levičarji smo zelo zapletene osebnosti, pri nas so nekatere lastnosti v levi polovici možganov, nekatere v desni. To pri desničarjih ni tako, oni imajo vse lastnosti v možganih urejene, kot morajo biti. Nisem po naključju postal psihiater, ker imam že v osnovi drugačno osebnostno strukturo. Starši niso imeli pretiranih ambicij, da bi končal osnovno šolo, bil sem najstarejši, imel sem še mlajšega brata in sestro. Starša sta mi namenila vlogo dediča kmetije, najmanj sto ur na leto sem pri pouku manjkal, ponosen sem bil, ko sem dobil 'cvek', kajti šele takrat si bil 'frajer'.« V tistih uporniških letih si je obljubil, da če mu bo oče rekel, da bo kmet, ravno iz tega razloga ne bo. Po lastnih besedah je imel tri mame, pravo mamo, botro Čičkovo Baro, po smrti mame pa še mačeho.
Številka tri ga spremlja. Trije rojstni dnevi, tri mame, tri države. Rojen je kot madžarski državljan, odrasel in šolal se je v Jugoslaviji, živi v Sloveniji.
Moral se je skrivati
Botra mu je nekega dne v pogovoru ob ograji dejala: »Jožek, kaj pa če bi ti šel v semenišče v Zadar?« Doma je povedal za svojo odločitev, oče je bil zelo proti, mama pa za, pozneje je oče ničkolikokrat preklel botro Čičkovo Baro, da zaradi nje ni postal kmet. Šel je v Zadar, prvega odhoda se živo spomni, bil je še otrok. Šele ko je mama hudo zajokala, je dojel, da gre resnično daleč. Bili pa so tudi časi, ko si moral skrivati, da si semeniščnik, ponižanje je doživljal že na vlaku proti Reki. Pri prestopu z vlaka na ladjo je množica govorila: »Popiči, popiči!«
V Zadru je ostal tri leta, čeprav je že po pol leta spoznal, da ne čuti duhovniškega klica. »Že po pol leta sem prinesel nekatere stvari domov, a sem se vseeno vrnil, ker staršem nisem upal povedati, da duhovniška služba ni zame.« V Zadru, kjer so ga vzgajali salezijanci, se je izpovedal Francetu Skuhali iz Iljaševec. Ta je dejal, da je Jože čudovit človek, ampak ga bo življenje uničilo, če gre zdaj domov. »Skrivali te bomo, jaz bom skrival tri leta, da nimaš duhovniškega klica, ampak nobenega ne smeš odvračati od duhovniškega poklica.« Tako je ostal v Zadru in po tretjem letniku ga je poklical zadrski škof Oblak ter dejal: »Dolgo smo te krili.«
Spal na železniški postaji
Po treh letih se je Jože tako vrnil domov in želel obiskovati gimnazijo v Murski Soboti, kjer so mu najprej obljubili, da mu bodo tri leta, ki jih je obiskoval v Zadru, priznali, a mu jih vseeno niso. Dovolili so mu obiskovati četrti letnik s pogojem, da naredi izpite za tri leta v Zadru. Spomladi v drugem polletju četrtega letnika jih je uspešno opravil. Ravnatelj soboške gimnazije mu je po končanem četrtem letniku dejal, da bo maturo opravljal jeseni, a je imel Jože že narejeno maturitetno nalogo in je lahko maturo opravljal že junija.
Zanimali so ga zgodovina, geografija in pravo, a se je na koncu odločil za medicino. Bil je štipendist občine Murska Sobota. Dobil je specializacijo iz interne medicine v Splošni bolnišnici Murska Sobota. Po letu stažiranja na interni medicini je odšel v Beograd na vojaško medicinsko akademijo. Vratar v bolnišnici mu je izročil neke knjige in med njimi je bil psihoanalitični roman. Knjiga, ki je v Jožetu spodbudila željo, da je pisal v soboško bolnišnico in zaprosil za preusmeritev z interne medicine na nevropsihiatrijo.
Specializacijo iz nevropsihiatrije je začel v Ljubljani, a je bil, kot pravi, preveč jezičen, zato je moral v trenutku zapustiti nevropsihiatrično kliniko v Ljubljani. S svojim fičkom se je odpravil v Zagreb in povedal, kaj se mu je zgodilo v Ljubljani. V Zagrebu je dobil delo in opravil izpite iz psihiatrije, nevrologije in psihoterapije. Takoj po končani specializaciji so mu v Zagrebu ponudili delo in financiranje študija psihoanalize po Freudu. A se je odločil, da gre delat kot nevropsihiater v Mursko Soboto, kjer je delal pol leta, a uvidel, da to ni zanj, in šel študirat psihoanalizo v Zürich, kamor je prišel januarja 1972. Sprva je spal na železniški postaji v Zürichu, čez dan pa iskal službo. Nato se je vpisal na Jungov inštitut za psihoanalizo in študiral ob delu psihiatra. Študij na Jungovem inštitutu je končal v štirih letih, vmes pa se, leta 1974, poročil z Marijo.
Po študiju ga je nemirni duh vodil naprej. Kot pravi, je že prvi dan, ko je prišel v Švico, rekel, da tam ne bo ostal za vedno, saj je zanj preveč mirna država. Z ženo sta se tako po študiju odločila, da gresta v Nemčijo. Na predvečer odhoda v Nemčijo so kolegi k njemu poslali redovnico, naj ga prepriča, da ostane v Švici, a ji ni uspelo. Dejal je le, da se vrne, ko bo star. V Nemčijo so se tako preselili januarja 1976.
Najprej se je zaposlil v deželni psihiatrični bolnišnici in si zadal, da bo doktoriral v Tübingenu v zvezni deželi Baden-Württemberg, čim bližje Primožu Trubarju. Leta 1978 je cilj izpolnil in ponudili so mu mesto docenta, ki pa ga je odklonil, ker je že dolgo sanjal sanje o samostojni Sloveniji. Do leta 1983 je bil zaposlen pri ministrstvu za pravosodje zvezne dežele Baden-Württemberg v Stuttgartu. Pri tem delu mu je uspelo povezati pravo in medicino. Dežural je v zaporu, ker je želel spoznati življenje v zaporu, in bil predstojnik psihiatričnega oddelka. Če bi želel višje po karierni lestvici, bi moral imeti nemško državljanstvo, ki pa ga ni sprejel.
Ideološkega sovraštva ni bilo
Leta 1983 so se kot družina Jože, Marija, sin Mihael ter hčerki Barbara in Katarina vrnili v Jugoslavijo in živeli v Rakičanu. Takoj po vrnitvi so imeli opravka z Udbo, ki ni doumela, zakaj se je družina vrnila v državo. Ko se je vrnil v Mursko Soboto, zanj ni bilo delovnega mesta, prvo zaposlitev je dobil na Pohorskem dvoru, današnji Psihiatrični bolnišnici v Mariboru, kjer je delal dve leti. Po dveh letih in pol je začel službovati v Psihiatrični bolnišnici v Ormožu, kjer je prav tako ostal dve leti in pol. »Moral sem 'odgurati' petletko, da sem potem dobil vabilo, da lahko pridem delat v Zdravstveni dom Murska Sobota.«
Ustanovil je Slovenske krščanske demokrate. Ko je šel v Mursko Soboto prijavljat stranko na občino, se je tresel kot šiba na vodi. Še danes se spomni Erne Brumen, ki mu je dejala, da bova pač prijavila stranko, brez težav. »Leta 1990 sem se uvrstil neposredno v parlament, ne da bi bil na strankarski listi. Bil sem poslanec družbenopolitičnega zbora, potem tudi delegat skupščine občine Murska Sobota, še v takratni Jugoslaviji. Neštetokrat sem se poslavljal od družine, zjutraj, ko sem šel, sem jih pogledal, saj nisem vedel, ali se še vrnem domov. Po padcu takratnega Demosa je prišel na oblast Janez Drnovšek, takrat sem imel v parlamentu dokaj agresivne nastope in sem dobil zato nadzor policije,« pravi Magdič. Doda, da ga je obiskal sorodnik nekega policista in mu dejal: »Naš vam sporoča, da ste spet na spisku.«
So pa bili delegati iz Prekmurja dobri prijatelji. »Direktor nekdanje tekstilne tovarne Mura Božo Kuharič je imel dober avto, mi, desne reve, pa niti avtov nismo imeli. Marija Pozsonec, Božo Kuharič, Janko Halb in jaz smo se vsi vozili v Kuharičevem avtu, tako da nekega ideološkega sovraštva nismo poznali. Še po poslanskem mandatu (1990–1992) sva se s profesorjem Francijem Bučarjem v Ljubljani srečevala na ulici in vedno me je pozdravil. Vprašal sem ga: 'Gospod profesor, zakaj me vedno pozdravite, čeprav sva na nasprotnih bregovih,' pa mi je odgovoril: 'Veste, dr. Magdič, vi ste dober poslanec.'«
Tudi plebiscit je bil zelo spraven. »Dodeljen sem bil z Miranom Potrčem iz takratne ZLSD in sva hodila skupaj delat za plebiscit, ne da bi omenjala ideološke razlike v nazorih.«
Leta 1990 je ustanovil Lions klub Murska Sobota, na kar je zelo ponosen. »Ustanovil sem ga tudi iz političnega razloga, prek Lions klubov v Avstriji in južni Nemčiji sem imel možnost predavati o slovenstvu. Tudi njih je bilo treba prepričevati, za kaj gre, tudi jugoslovanski lobi je bil zelo močan. Neštetokrat sem se na srečanjih po Avstriji in Nemčiji srečal tudi z vidnimi predstavniki Jugoslavije.« Lionizem namreč deluje po horizontali, politika po vertikali. Številni politiki pa so tudi člani Lions kluba, tako so bila srečanja zelo enostavna, če bi namreč želel do kakega politika priti po vertikali, bi potreboval neprimerno več časa. V Murski Soboti je krožila anekdota, da je Magdič ustanovil Lions klub, komunisti pa so mu ga prevzeli. »Ampak to je demokracija, levo in desno krilo pika,« dodaja Magdič.
Jože Magdič še vedno predava in zdravi ter ima načrte, o katerih pravi: »Človek obrača, Bog obrne. Načrtujem še marsikaj, razlogi, da sem še tako aktiven, so deloma ljubezen, deloma prisila. Za zadnjo tretjino življenja sem si želel, da bi bila posvečena psihoanalizi, in to mi je uspelo. Nisem nekdo, ki bi se moral posloviti od nekega stroja za delo, ker sta edini stvari, ki ju uporabljam, moja glava in moja duša.«