Lekarniški posli: Denar, poznanstva in poštni nabiralniki  

Ivan Zajc, sodeč po izrazu na njegovem obrazu, ni bil najboljše volje. Kljub temu, da je kot kandidat za vršilca dolžnosti direktorja Pomurskih lekarn vnovič dobil večinsko podporo članov sveta zavoda, med katerimi je največ predstavnikov občin ustanoviteljic tega javnega zavoda, je bilo iz njegovega odnosa na seji možno razbrati, da ima vsega dovolj. Dovolj obtožb murskosoboške občine, kjer mu očitajo neizvajanje javnih naročil pri nabavi zdravil; dovolj medijskega prahu, ki se je dvignil okoli njegovega imenovanja. Nervozni so bili tudi nekateri drugi člani sveta, ti predvsem zaradi novinarjev, ki v zadnjih časih v tropu prihajajo na seje sveta zavoda, organa, ki je pred tem leta praktično deloval v anonimnosti, daleč od oči javnosti. Na njem so se odločitve navadno sprejemale soglasno, poleg sejnin pa so se delile še božične nagrade za člane sveta. Skratka, lepo je bilo v svetu zavoda, dokler je Zajc še užival podporo največje pomurske občine, brez soglasja katere ne more biti imenovan za direktorja, zato ve, da kljub podpori sveta zavoda bitka še ni dobljena, marsikdo morda računa tudi, da se bodo stvari lažje rešile z morebitno spremenjeno konstelacijo političnih sil po letošnjih dvojnih volitvah.

Zajc je nedvomno človek, ki si je s svojim več kot 20-letnim vodenjem Pomurskih lekarn zgradil ugled v domačih poslovnih krogih, spoštujejo in večinsko podpirajo ga tudi zaposleni v lekarnah. Pri tem se poraja vprašanje, zakaj se nekdo s takšnim statusom tako krčevito oklepa omenjene funkcije, da je pripravljen s tem okrniti svoj in ugled blagovne znamke Pomurskih lekarn, v najslabšem od možnih scenarijev pa tudi ogroziti obstoj javnega zavoda, saj so v Murski Soboti, kjer Pomurske lekarne naredijo daleč največ prometa z zdravili, napovedali možnost ustanovitve samostojne lekarniške mreže. Prav tako odstop zanj ne bi imel eksistenčnih posledic, saj bi si glede na svoje izkušnje zlahka našel primerljivo pozicijo znotraj Pomurskih lekarn ali tudi širše. Njegovi zagovorniki bodo rekli, da gre za stvar principov, saj ima podporo vseh ostalih občin in tudi dela dobro, medtem tisti, ki si prizadevajo za njegovo razrešitev, menijo, da je v ozadju njegovega trmastega vztrajanja večja igra. Največ denarja se seveda vrti okoli njihove osnovne dejavnosti-preskrbe prebivalstva z zdravili. V tem pogledu je zanimiva še ena s tem povezana zgodba, ki ni nikoli dobila ustreznega epiloga, Gre za prodajo Galexa, ki je bil nekoč v večinski lasti Pomurskih lekarn.

Galex je majhno murskosoboško farmacevtsko podjetje s peščico zaposlenih, še najbolj znano po svoji liniji kozmetičnih izdelkov, ki se je po neuspešnem poskusu prodora na trg generičnih zdravil znašlo v visokih dolgovih, iz krempljev bank pa ga je rešilo ljubljansko podjetje Center novih medicinskih tehnologij (CNMT), ki je od bank odkupilo terjatve in jih konvertiralo v lastniški delež, ob teh dogodkih pa so se lahko pod nosom obrisali mali delničarji Galexa, med katerimi so bili tudi nekateri zaposleni v Pomurskih lekarnah, ti so v preteklosti vanj vložili svoje prihranke z upanjem, da bodo nekoč deležni sadov uspešnega poslovanja podjetja. Na prvi pogled niti ne preveč tragična zgodba, saj so se s tem lekarne znebile pacienta v svojem portfelju in ga rešile pred propadom, a ni povsem tako. Galex je namreč 49-odstotni lastnik murskosoboške družbe Vitapharm, ki dobavi večino zdravil Pomurskim lekarnam, na leto obseg teh poslov dosega okoli 12 milijonov evrov, v zadnjih 11 letih skupaj za 131 milijonov evrov. Kljub praktično nespremenjenemu prometu je družba po uradno dostopnih podatkih iz letnih poročil v zadnjih letih imela vedno manjši dobiček. Če ga je bilo leta 2011 za 144 tisoč evrov, ga je bilo lani le še za borih 2000 evrov, denar je torej začel odtekati k lastnikom, ki pa v enem delu niso povsem znani. Drugo polovico Vitapharma ima v lasti ljubljanska družba Kemofarmacija, ki jo vodi Davorin Poherc, ta je danes del ameriške korporacije McKesson iz San Francisca, potem ko je ta prevzela nemško farmacevtsko družbo Celesio, ki je večinski lastnik Kemofarmacije, in jo preimenovala v McKesson Europe.

Tako se je s prodajo soboškega farmacevta prekinila veriga, ki je preko lastniške strukture zagotavljala, da so Pomurske lekarne nadzirale svojega dobavitelja zdravil, Galex je končal v zasebnih rokah. A tudi tukaj zgodba na načelni ravni še ne bi bila problematična, če bi se postopek odvil transparentno. Problem je v tem, da se še danes ne ve povsem točno, kdo je dejanski lastnik Galexa. Omenjena družba CNMT je registrirana na Mesarski cesti 38 v Ljubljani, ki je navaden stanovanjski blok. Torej gre zgolj za poštni nabiralnik navideznega podjetja in ne za dejanske poslovne prostore. Izkaže se še, da na istem naslovu živi prokuristka tega podjetja Iva Živanović. Uradno je lastnik podjetja Rus Aleksej Andrejev, o katerem je izven slovenskih lekarniških krogov malo znanega, po besedah zaposlenih v Galexu naj bi družbo že obiskal, a v javnosti v tej vlogi še ni nastopil. Namesto njega se je leta 2016 na čelu Galexa javnosti predstavil Srb Stevan Terbec, nekdanji direktor Droge-Kolinske v Makedoniji, po lastnih besedah je v Prekmurje prišel na povabilo Andrejeva. Pod njegovim vodstvom so vizualno prenovili linijo izdelkov in napovedali preboj na ruski trg. A po manj kot letu dni je Terbec brez velikega pompa izginil iz Murske Sobote, v družbi so takrat pojasnili, da je opravil svojo nalogo, na mestu direktorja pa ga je zamenjal Matej Breznik, nekdanji direktor javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP). Že po nekaj mesecih je odšel tudi on, na direktorskem mestu pa ga je nasledila Simona Škerjanec, prav tako nekdanja uslužbenka JAZMP, ki je v Galex prišla že skupaj z Breznikom. Zaradi sumljivih menjav na čelu družbe, ki jo je v preteklih letih zapustilo kar nekaj ključnih strokovnih kadrov, in nikoli povsem pojasnjenih okoliščin prodaje Galexa, nekateri domači poznavalci lekarniške dejavnosti trdijo, da za vsem skupaj še vedno stojijo ljudje iz domačega okolja, ki želijo nadzorovati dobičkonosen posel dobave zdravil.

Pri tem tako v zgodbi o novem vodstvu Galexa kot v zgodbi o vodstvu Pomurskih lekarn naletimo na isto osebo. Gre za predsednika Lekarniške zbornice Slovenije Mirana Goluba. Ta je Zajca javno opravičeval glede očitkov o neizvajanju javnih naročil pri nabavi zdravil v javnih lekarniških zavodih, ki da naj bi jih bilo doslej težko izvesti zaradi objektivnih dejavnikov, ki izvirajo iz narave lekarniške dejavnosti. Golub je za Zajca spisal tudi mnenje zbornice, da za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja ni potrebno soglasje ustanovitelja kot v primeru imenovanja direktorja, čeprav je Višje sodišče v Mariboru odločilo ravno nasprotno in tudi zavrnilo vpis Zajca kot vršilca dolžnosti v sodni register, lekarne pa po mnenju sodišča trenutno sploh nimajo zakonitega zastopnika. Pri tem je zanimivo, da je Zajc tudi član upravnega odbora lekarniške zbornice, Golub pa je član sveta JAZMP, iz katere sta v Galex prišla Breznik in Škerjančeva, gre torej za relativno ozek krog ljudi, ki se med seboj tako ali drugače poznajo.
Medtem se poslovanje nemoteno nadaljuje, v zadnjih treh mesecih so Pomurske lekarne z Vitapharmom opravile za pet milijonov evrov prometa, po ocenah murskosoboške občine pa je Zajc v času, ko zavod uradno nima zakonitega vodstva, podpisal pogodbe v skupni vrednosti več kot šest milijonov evrov. V prihodnjih mesecih se tako obeta še pestro dogajanje na lekarniškem področju.