Konfuzno, netransparentno oziroma z eno besedo neurejeno bi lahko opisali situacijo v upravljanju vodovodnega sistema C, ki zajema območje občin Apače, Križevci, Ljutomer, Razkrižje, Radenci, Veržej, Gornja Radgona in Sveti Jurij ob Ščavnici. Problematika se odraža v nesoglasjih občin glede Javnega podjetja (JP) Prlekija, ki so ga ustanovile, v skladu z zavezami za pridobitev 50 milijonov evrov kohezijskih sredstev, ravno v namen upravljanja z vodooskrbo. Težava je, da je enotni sistem že vse od začetka vse prej kot enoten. V Gornji Radgoni za sekundarno omrežje skrbi radgonska Komunala, v radenski občini pa je to do leta 2019 počela družba Sim, nato pa je Leljak dejavnost prenesel na občinski režijski obrat. V zraku pa še zmeraj visi problem lastništva, ki ga občine v desetih letih obstoja sistema C niso uredile, kar ima posledično tudi druge posledice v različnih pogodbenih razmerjih med občinami in javnim podjetjem, ki so se urejala po vsakokratnem navdihu in kapricah vladajočih, brez upoštevanja osnovnega namena enotnega sistema.
O zapletih, ki so letos ponovno dobili zagon z novo napovedjo izstopa radenske občine iz sistema oziroma ustanoviteljstva JP Prlekija, smo že poročali. Ravno tako o domnevnem milijonskem dolgu radenske občine do javnega podjetja, ki je nedavno vodil v vložitev izvršbe zoper občino. JP Prlekija od radenske občine terja celo 2,3 milijona evrov, a zadeva ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Ne samo, da spori med javnim podjetjem in ustanoviteljicami, tudi zaradi domnevnih neplačanih terjatev, niso novost, ampak bo končno besedo o tem imelo murskosoboško okrožno sodišče. Kot nam je pojasnil predsednik sodišča Branko Palatin, je namreč zaradi ugovora radenske občine zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ta razveljavljen in se predlog šteje za tožbo. Zadeva se bo tako obravnavala kot gospodarska pravda. Gre za avtomatizem, zato so sklepanja nekaterih, ki jih je mogoče razumeti v kontekstu politične borbe, da je radenska občina tik pred obiskom rubežev, sila preuranjena in poenostavljena. V vsakem primeru pa so stvari zdaleč od urejenih, čeprav je glede na pretekle izkušnje in vse okoliščine, roko na srce, uspeh tožnice pod velikim vprašajem.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Javno podjetje Prlekija vse bolj diha na škrge. Usoda družbe je v rokah županov
Po neuspeli razrešitvi direktorja je radenski župan Roman Leljak napovedal izstop iz podjetja, ki upravlja sistem.
Kje je prihodek od posebnih storitev?
Veliko se je obetalo od poročila o poslovanju družbe v obdobju 2020-2022, ki ga je po naročilu apaške občine v imenu sveta ustanoviteljic JP Prlekija za slabih sedem tisočakov opravil zasebni Inštitut za javno finančno pravo. Aleksander Kupljenik, državni notranji revizor in preizkušeni državni revizor, z prej omenjenega inštituta, je ugotovitve poročila skupaj z radenskim županom minuli torek predstavil na tiskovni konferenci v prostorih radenske občine. Poglavitno se vsebina več kot 50 strani dolgega poročila ukvarja predvsem s pravno-finančnimi podrobnostmi javnega podjetja in razmerji med občinami ustanoviteljicami. Kar se pa tiče konkretnega dolga radenske občine, pa je bilo ugotovljeno, da mora občina javnemu podjetju poravnati stroške vodarine v višini dobrih 230 tisoč evrov, občina pa naj bi preplačala stroške omrežnine v višini slabih 46 tisoč evrov, zato je potreben dogovor o poračunu teh odprtih obveznosti. V končnih določbah so na inštitutu poudarili, da so bile z revizijo ugotovljene pomembne pomanjkljivosti, ki bistveno vplivajo na gospodarno in zakonito porabo sredstev, predvsem pri neenakem pristopu občin do obračuna najemnin, pri pripoznanju vnaprej vračunanih stroškov, ki to niso, pri razliki med izračunano amortizacijo in zaračunanimi najemninami in pri pripoznanju prihodkov do občine Radenci, ki po vsebini to niso, in posledično izkazanih stroških, predvsem pri omrežnini, kjer se najemnine niso obračunavale ter pri slabitvi terjatev pri vodarini. Revizijsko poročilo pa ni posebej poudarilo pomen problematike tako imenovanih posebnih storitev - gre za vodo in omrežnino, ki jo javno podjetje poenostavljeno pojasnjeno proda podjetjem, ki to vodo uporabljajo v tržne namene. Se pravi ne gre za dejavnost javne službe. Družba Radenska, denimo, na območju sistema odvzema približno četrtino vode, prihodki iz prodaje te vode Radenski pa bi morali v skladu s predpisi, znižani za stroške izvajalca, biti namenjeni nižanju cene vode za gospodinjstva. Ali se je to upoštevalo, nam ni znal neposredno odgovoriti niti Kupljenik, ki je, kot ga je bilo moč razumeti, dejal da bi tako moralo biti v teoriji, a da naj bi v praksi prihodek iz tega naslova ostal izvajalcu. V poročilu, pod katerim se je sam podpisal, se skriva tabela, ki navaja, da se v obravnavanem obdobju posebne storitve v radenski občini niso obračunale. To je skladno s sklepom radenskega občinskega sveta iz leta 2020 o neizvajanju posebnih storitev, ki je bil preklican šele maja letos. Leljak je na vprašanje o razjasnitvi tega razpredal o prihodku iz omrežnine, ki da pripada občini, ter o zaračunavanju prekomerne porabe vode podjetjem, čemur nasprotuje.
Ravno tako je opozoril na nevarnost, da bo Radenska v primeru finančnega pritiska v obliki višje cene vode primorana proizvodnjo preseliti v tujino. Kot je poudaril, so zaradi problemov z JPP Prlekija, proizvodnjo pijače Pepsi že preselili na Hrvaško. Je pa župan priznal, da delitev upravljanja med radenskim režijskim obratom in JP Prlekija ni docela urejena, a da je tako tudi med javnim podjetjem in radgonsko komunalo.
Nerealna in realna cena vode
Druga polemična zadeva je nujna potreba po sprejemu novega elaborata z dvigom cene vode, ki je v veljavi že od leta 2019, saj je javno podjetje v finančni stiski, o čemer smo tudi že obširno poročali. Elaborat, ki je na mizi, predvideva zvišanje cene z 0,67 evra na 1,23 evra na kubik vode. S tem se v radenski občini ne strinjajo, saj menijo, da predlog ni realen in bi moral dvig znašati okoli 0,90 evra na kubik vode. Takšno oceno realne cene vode je podal in Leljaku pritrdil tudi na tiskovni konferenci prisoten državni revizor. V enotnem sistemu morajo vse občine sprejeti enotno ceno vodarine in o tem elaboratu naj bi se poenotili tudi v svetu ustanoviteljic, zato so nekatere predmetni elaborat že sprejele, druge pa ga bodo še obravnavale v občinskih svetih. Razen radenske občine. Leljak je sicer priznal, da se dvigu cene ne bodo mogli izogniti, ki da ga pa lahko ublažijo s subvencijo omrežnine, kar je v domeni vsake posamezne občine. V svojem izvajanju se je večkrat obregnil ob že na junijski tiskovni konferenci izpostavljeno dejstvo, da je JP Prlekija občinama Križevci in Ljutomer omogočilo obračunavanje omrežnine po lastništvu in ne po dejanskem plačilu uporabnikov, predstavil pa je tudi pogoje, pod katerimi bi radenska občina umaknila namero o izstopu iz javnega podjetja. Prvi je, da se vsi župani v sistemu podpišejo pod pobudo računskemu sodišču, da naj za obdobje petih let pregleda poslovanje JP Prlekija.
To je utemeljil s primerom revizije poslovanja javnega podjetja Center za ravnanje z odpadki Puconci, po katerem so ustanovitelji in novo vodstvo podjetja sprejeli več ukrepov po priporočilih računskega sodišča in tako po oceni Leljaka pripomogli k rešitvi stanja v podjetju. Isti recept bi bil, kot je večkrat poudaril radenski župan, pravšnji tudi v primeru JP Prlekija. Težava je, da pobuda, čeprav bi podkrepljena s podpisi osmih županov verjetno nosila močno sporočilo, ne pomeni nikakršnega zagotovila, da se bo računsko sodišče revizije tudi lotilo. Naslednja stvar se nanaša na spremembo vloge sveta ustanoviteljic in skupščine, kjer se ponovno lahko navežemo na primer Ceropa. V tovrstnih organih s takšno vlogo, kot jo opravljajo sedaj, namreč v skladu z zakonodajo in predpisi ne bi smeli sedeti župani, saj bi moralo javno podjetje imeti vzpostavljen nadzorni svet. O tem je Leljaku pritrdila tudi Komisija za preprečevanje korupcije. V ostalih točkah je umik izstopa iz JP Prlekija ponovno navezal na bodoče ugotovitve revizije računskega sodišča, za katero ni garancije, da se bo izvedla, in sicer, da se do revizije ne spremeni sporazum sistema C, ravno tako pa da naj se umakne tožba JP Prlekija zaradi domnevnega dolga zoper radensko občino. Računsko sodišče naj bi namreč dejansko ugotovilo vse nepravilnosti, stanje obveznosti in vse drugo.
Pokazal je tudi sklep, ki ga je izdal 16. novembra, da bo občina JP Prlekija do nadaljnjega izplačala v celoti zaračunano vodarino do konca meseca za predpretekli mesec in se med drugim obregnil ob zdajšnje in prejšnja vodstva JP Prlekija, ki je po njegovi oceni, pa tudi po oceni prisotnega revizorja, odgovorno za nastalo stanje. Pri tem je izpostavil ljutomersko županjo Olgo Karba, ki da ga je nagovorila k podpori za imenovanje trenutnega direktorja Arturja Racmana, a ni razkrila svojih osebnih povezav z njim. Kot je poudaril župan v zaključku tiskovne konference, bo ob upoštevanju vseh navedenih predpostavk, radenska občina z lahkoto ostala v sistemu in del JP Prlekija, pristali pa bi tudi na enotno upravljanje, torej, da svoji vlogi v tem delu izgubita tudi radenski režijski obrat, kakor radgonsko komunalno podjetje.
V zvezi z reševanjem problematike okoli JP Prlekija so sicer na zadnji seji sveta ustanoviteljic, kjer Leljaka ni bilo, po besedah predsedujočega Andreja Steyerja, župana občine Apače, sprejeli pomembne sklepe ravno z namenom zasledovanja tega cilja. Seznanili in obravnavali so tudi poročilo, ki je bilo predmet tokratne tiskovne konference, a do njega niso zavzeli posebnega stališča. Nad izvajanjem Leljaka pa, kakor je zaznati, med njimi ni preveč navdušenja. Izstop iz sistema , ali zgolj iz javnega podjetja, namreč zagotovo prinaša posledice, ki v tem trenutku niti niso povsem znane. Če bi bilo tako lahko, bi to namero radenska občina zagotovo že uresničila, saj ima za to podlago v sklepu občinskega sveta že iz leta 2021. Skratka, zdi se, da je rešitev situacije še bolj oddaljena kot sicer, svoje pa bodo k najnovejšemu razpletu dogodkov zagotovo morali dodati tudi vsi ostali akterji v zgodbi. Od ostalih županov do vodstva javnega podjetja in ne nazadnje tudi pristojno ministrstvo. V končni fazi vendarle gre za javno podjetje in sistem, ki je bil zgrajen na podlagi jasnih in zavezujočih zavez z milijoni sredstev evropskih in slovenskih davkoplačevalcev. Kot pa je bilo izpostavljeno tudi na tiskovni konferenci, uporabnikov vode ne zanimajo kompleksne nedorečenosti v sistemu vodooskrbe, ampak le tista številka na položnici, ki jo morajo vsak mesec poravnati.