Posameznik ima lahko v svojem življenju težave na enem ali več področjih duševnega zdravja. Kadar težave pomembno ovirajo njegovo vsakodnevno delovanje, govorimo o duševnih motnjah. Med najpogostejšimi duševnimi motnjami sodobnega časa so stresne motnje, tesnobnost in depresija. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije se bo enkrat v življenju z duševnimi težavami srečala vsaka četrta oseba.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Letošnji svetovni dan duševnega zdravja je posvečen preprečevanju samomora. Po svetu vsako leto zaradi samomora umre okoli 800.000 ljudi, še 20-krat toliko pa jih samomor poskuša storiti. Kot so izpostavili v Svetovnem združenju za duševno zdravje, vsak samomor in poskus samomora vpliva tudi na družine, prijatelje, sodelavce in znance. Samomor je eden glavnih vzrokov smrti v starostni skupini med 15 in 29 let. Tudi otroci so lahko nagnjeni k samomorilnemu vedenju, ki je lahko posledica nasilja, spolnih zlorab ter ustrahovanja in nadlegovanja, tudi spletnega, je pred svetovnim dnevom duševnega zdravja opozoril predsednik združenja Alberto Trimboli.
Tudi v Sloveniji samomor predstavlja velik javnozdravstveni problem, saj sodi med tiste države, ki so zaradi samomora bolj ogrožene. V Sloveniji zaradi samomora vsako leto namreč umre več kot 300 oseb, kar pomeni okoli 20 samomorov na 100.000 prebivalcev. Med njimi si življenje vzame štirikrat več moških kot žensk.
Zaradi stigme odlašanje pri iskanju pomoči
Za takšno statistiko se skrivajo zgodbe posameznikov, ki so iz različnih razlogov podvomili o vrednosti oziroma smislu lastnega življenja, izpostavljajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Ob tem poudarjajo, da se je o samomoru treba pogovarjati, saj se s tem povečuje zavedanje o problemu, osebe v stiski pa se v najboljšem primeru spodbudi k iskanju pomoči. Stigma lahko namreč vpliva na odlašanje iskanja pomoči in podpore, pomanjkanje zavedanja in znanja o duševnem zdravju pa hkrati vpliva tudi na to, da se ljudje ne čutijo dovolj sposobne, da bi pomagali osebi v duševni stiski.
"Spodbujanje ljudi, da spregovorijo o temi, ki velja za tabu in o kateri kroži mnogo napačnih predsodkov, bo družbi pomagalo spoznati in prepoznati dejavnike tveganja za samomor, ki ga je mogoče preprečiti," je prepričan tudi Trimboli. Opozarja še, da ljudje z duševnimi boleznimi pogosto nimajo dostopa do storitev duševnega zdravja - ker v njihovi skupnosti takih storitev sploh ni na voljo ali pa se nanje čaka zelo dolgo. Zaradi pomanjkanja psihiatrov in kliničnih psihologov so tudi v Sloveniji dolge čakalne dobe.
Na pomoč s sočutjem in empatijo
V Mednarodni zvezi za preprečevanje samomora ugotavljajo, da so ljudje pogosto zadržani do tega, da bi ukrepali, tudi če jih za nekoga precej skrbi. "Pomembno je, da vemo, da ni vsemogočne in hitre rešitve oziroma čudežnega stavka. Posamezniki, ki imajo izkušnjo samomorilnega vedenja, pogosto povedo, da niso potrebovali oziroma iskali specifičnega nasveta, temveč da sta jim sočutje in empatija pomagala, da so svojo pozornost in prizadevanja usmerili v okrevanje," so zapisali.
Ljudi pri tem, da bi pristopili k nekomu, ki je v stiski in z njim začeli pogovor, ovirata tudi skrb in strah pred tem, da bodo situacijo še poslabšali. Takšni pomisleki so razumljivi, saj je tema samomora še vedno občutljiva in težka. Poleg tega situacijo dodatno otežuje mit, da bomo s pogovorom o samomoru pri nekom sprožili samomorilne misli. A sočuten odnos in poslušanje brez obsojanja zmanjšata stisko in je ne povečata, poudarjajo v zvezi. Na NIJZ ob tem ugotavljajo, da so se v Sloveniji v zadnjih letih okrepile preventivne dejavnosti na področju preprečevanja samomora, kot so ozaveščanje splošne javnosti ter krepitev veščin za prepoznavanje in obravnavo samomorilno ogroženih. Povečala pa se je tudi dostopnost do pomoči, predvsem v nevladnem sektorju.