Pred kratkim se je na policah številnih knjižnic po Sloveniji znašla knjiga Izzivi sodobnega človeka, namenjena tistim, ki se znajdejo v težji osebni preizkušnji in v tistem trenutku ne vedo več, kako naprej. Vsaj tako pravi avtorica, Radenčanka Lidija Kos, ki svoje znanje razdaja tudi kot profesorica francoščine in umetnostne zgodovine na ljutomerski gimnaziji.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Branje svojih razmišljanj priporoča tudi moškim
»Težka osebna izkušnja pred štirimi leti me je privedla do tega, da razmišljanje zlijem na papir. Notranji upor in bolečina sta prerasla v pesmi, zgodbe,« pojasni na začetku pogovora. Svoje prvo delo je izdala leta 2019, knjigo Pesmi in razmišljanja, ki pa ostaja skrita očem javnosti. »Drugo knjigo sem začela pisati lani v začetku leta. Najprej sem načrtovala, da bi jo namenila predvsem ženskam, ampak sem sčasoma ugotovila, da bi bila koristna tudi za moške,« pove. V mislih ima ob tem predvsem dijake, ki se bodo v življenju večkrat znašli v različnih stiskah. Ob pisanju pesmi in razmišljanj je v njej namreč vedno bolj naraščala želja, da svoje izkušnje in ugotovitve deli z odraščajočo mladino, ti pa so jo ob tem tudi zelo spodbujali.
Izzivi so nujni
»Knjiga je subjektivno naravnana. Pišem vedno v prvi osebi, skozi svoje izkušnje,« pojasni in doda, da je začutila, da svet potrebuje nove vrednote, da smo ljudje zašli in da se moramo pošteno zamisliti, kam gremo. »Krivice, prevare in laži okrog nas, ekološke katastrofe, nespoštovanje živali in narave nas vodijo v lasten propad, in če ne bomo začeli ukrepati takoj, bo za naše zanamce morda že prepozno. Sedaj je čas, da začnemo ukrepati, vsak pri sebi pa najbolje ve, kako lahko prispeva k temu, vsak po svojih zmožnostih.« Izzive, ki nam jih nameni življenje, tako opredeljuje kot nekaj nujno potrebnega, zlo, ki nam pomaga, da iz dneva v dan postajamo boljši ljudje, ne samo do sebe, ampak tudi do skupnosti. »Ko trpimo, se porodijo najboljše ideje, če sami zavestno konstruktivno delujemo – zato pa pravijo, da je sreča odločitev,« pravi.
Izluščimo lekcije
»Ne gre toliko za klasično leposlovno pisanje, ampak za ustvarjanje, usmerjeno v ozdravljanje človeka, s pomočjo besede in slike. Besede, ki jih izrazim, ki jih želim predati, so spodbudne, pomirjajoče. Poskušam delovati v tem duhu, da bi se med seboj povezovali, si odpuščali, saj smo vsi samo ljudje in delamo napake,« opiše vsebino. V knjigo je vključila tudi pomirjajoče fotografije, trenutke, ki jih je na svojih poteh ujela sama. »Nima smisla kriviti nekoga. Izluščimo lekcije, ki smo se jih morali naučiti, in pojdimo v novo obdobje kot boljši ljudje. Kajti to, da rasteš iz dneva v dan, je po mojem mnenju smisel človeškega življenja,« še reče in glasno prebere vrstice na zadnji platnici: »Če bomo namesto kuhanja zamer poskusili raje drug drugega razumeti, si odpuščati in se sprejemati takšne, kot smo, z vsemi razlikami ter napakami vred, nam bo v življenju veliko lepše. In takrat bo raj lahko že tudi na zemlji.«