Gospodarsko interesno združenje mesne industrije Slovenije je prejšnji teden objavilo sicer plačan intervju v obliki oglasa v Delu. V njem predsednik GIZ Izidor Krivec govori o tegobah panoge, ki naj bi jo predelovalni industriji povzročila afriška prašičja kuga (APK). Med drugim pravi, da razmere v panogi niso bile nikoli tako slabe, kot so zdaj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Dvakratni bis za zasedbo Silence v Murski Soboti
Tako kot decembra 2022 v Lendavi je občinstvo tudi v Gledališču Park v Murski Soboti na tokratnem koncertu skupine Silence dvakrat zahtevalo dodatek. In ga tudi dobilo.
Pri tem omeni Kitajsko, ki je velika porabnica svinjskega mesa in je ostala brez tretjine prašičev. Znano je, da je ravno kitajski uvoz svinjine dvignil cene v nebo. Dodatno zvišanje cen se dogaja zaradi tradicionalne rasti predprazničnega povpraševanja v Evropski uniji. Mesnopredelovalni obrati v državah s presežki svinjine za lastne potrebe se srečujejo s težavami. Še toliko huje je v državah z nizko samooskrbo s svinjskim mesom, kot je Slovenija. Po uradnih podatkih (po številu zaklanih svinj v klavnicah naše mesne industrije) je ta res samo 30-odstotna. Kljub vsemu pa slovenska prašičereja ne premore samo velikih specializiranih rej, ampak vsaj pomurska premore še veliko malih samooskrbnih in tudi tržnih rej, ki svojih živali ne prodajajo velikim mesnopredelovalnim obratom.
Izidor Krivec je v tem pogovoru razkril dvolično in pohlepno vedenje industrije. Ta je naenkrat začela stokati zaradi pomanjkanja prašičev in tudi svoje nepomembnosti na evropskem parketu. Po drugi strani je na srečo potrošnika in davkoplačevalca, ki prek izplačanih subvencij kmetom sofinancirajo kmetijsko pridelavo, na njegovi strani tokrat trgovina. Ta očitno ni privolila v ekstremne dvige cen svinjskega mesa. In tako je tudi prav. V času, ko so mesarji plačevali le nekaj več kot evro za kilogram domače svinjske polovice, sami niso zniževali cen svežega mesa v trgovini.
Vemo tudi, koliko naporov je bilo potrebnih, da je bil dosežen dogovor o Izbrani kakovosti za svinjsko meso. Če ministrstvo ne bi postavilo ultimata za vstop v shemo Izbrana kakovost, bi se še naprej dogajala izsiljevanja s prehodnimi obdobji. Prehodna obdobja bi bila dober instrument za zavajanje potrošnika o ponudbi slovenskega mesa. Že aprila se je nakazovala rast cen prašičev. Naša industrija se na to ni odzivala, celo več - v juliju so zavrnili odkup prašičev ene od zadrug in kmete, ki so člani te zadruge, spravili v nezavidljiv položaj. Rešili so jih Avstrijci, ki so prašiče odkupili, in to po višji ceni, kot so takrat odkupovali prašiče naši mesarji. Zdaj ko prašičjih polovic, ki so jih kupovali pri tujih mesarjih, ne dobijo več, so začeli trkati na nacionalno zavest. Najprej na spoštovanje slovenskega, zatem so zabičali vsem, da to slovensko zaščitijo pred vdorom APK na naše ozemlje. Toda s tem še vedno niso dojeli pomena samooskrbe kot vrednote. Če bi jo tako dojemali, bi ves čas tranzicije in »lastniške konsolidacije« nekaj ustvarjenega dobička vrnili v razvoj primarnega sektorja.
Še ne tako davno je nad slovensko prašičerejo grmel in jo poniževal razvpiti in nasedli tajkun Farm Ihan Marko Višnar. Tokrat se je Izidor Krivec odločil za »božanje in pihanje na dušo« slovenski prašičereji. Zelo mu je koristil dogovor, sklenjen na sejmu Agra, o revitalizaciji slovenske prašičereje. Ta bi ostal mrtva črka na papirju, če se ne bi zgodila APK. Očitno je dvig cen prašičev prekrižal nekatere načrte Celjskim mesninam oziroma Izidorju Krivcu osebno. Pred meseci je bil aktualen prevzem še enega od vinarjev, zdaj se o napovedanem poslu ne govori več. Vrnilo se je tudi t. i. vertikalnim organizatorjem reje prašičev, ki nimajo svojih pujskov za uhlevljenje in nadaljnjo rejo. Objavljen apel GIZ slovenskim prašičerejcem še ne pomeni, da bodo vsi v enakopravnem položaju. Ostale bodo rejske »elite« posameznih mesarjev, ki bodo po vsakem dogovarjanju o rešitvi problema panoge še naprej odhajale na posvete k direktorjem, med drugim tudi Izidorju Krivcu, drugi pa so zdaj dobri, da jim zagotovijo vsaj nekaj prašičjega mesa po primerljivih evropskih cenah. Tuje svinjsko meso morajo plačevati krepko nad cenami, ki veljajo v tujih državah za domače mesarje. V tej zgodbi je dobro le to, da tem ponižnim klicem pohlevnega kapitala niso nasedli mali rejci, ki s kakovostnim mesom oskrbujejo neposredno potrošnike ali restavracije, ki svoj uspeh gradijo resnično na lokalno pridelani hrani. Ti rejci s tem ohranjajo svoje dostojanstvo in dajejo nekoliko drugačno podobo samooskrbi s svinjskim mesom, ki je statistika žal ne zaznava, po drugi strani pa tudi niso pogodu rejski eliti.