Dušan Šarotar je pisatelj, ki s svojimi romani iz pozabe trga spomine na življenje Murske Sobote in širšega prostora, ki pripoveduje osebno zgodbo svoje družine in s tem o širši evropski zgodbi. Na literarnem druženju z njim v Pokrajinski in študijski knjižnici smo bolje spoznali njegov literarni opus in tudi najnovejši roman Zvezdna karta, ki je bil nominiran za Cankarjevo nagrado in kresnika. S pesnikom, pisateljem, scenaristom, publicistom in fotografom se je pogovarjal Franci Just.
Šarotar je ustvaril obsežen opus, njegova dela pa lahko beremo tudi v desetih tujih jezikih, že praviloma je s svojimi deli nominiran za nacionalne nagrade in dobiva tudi priznanja v tujini. Ustvaril si je vidno mesto v sodobnem slovenskem in mednarodnem prostoru, njegovi prevodi in priznanja pa pričajo o pomembnosti njegovega literarnega ustvarjanja v slovenski nacionalni književnosti in o njegovi mednarodni pisateljski veljavi, je med drugim povedal Just, ki je pisateljevo delo predstavil s temeljito analizo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Na vprašanje, ali je bolj pesnik ali pisatelj, odgovori: »Tudi ko ne pišem poezije, je zame literatura poezija, skušam ustvarjati s pesniškim jezikom.« Pri tem ne gre le za demone, razloži, ki nas v dobrem ali slabem obiščejo. »Bolj gre za to, da sem nagovorjen, kot ko te nagovori smrt, bolečina, ljubezen, vse tisto, o čemer pesnik mora spregovoriti. Prav tako se ne da pisati brez spomina, ker se s tem ohranja, kar se ne sme izgubiti, kar se prenaša iz roda v rod. Z vsakim verzom se človek na novo vzpostavi.«
Pripoveduje o tragični usodi prekmurskih Judov, njegovi prvi knjigi, Potapljanje na dah in zbirka kratkih zgodb Mrtvi kot, pa sta odprli temo njegovega pripovedništva, to sta morje in zemlja. Vodni element ima podobo Jadranskega morja, zemlja pa okus, vonj in barvo panonske ravnice. Ampak Šarotar, poudari Just, ni romantični opisovalec morja in zemlje, daleč od tega. Potaplja se v svoje duševne in eksistencialne globine ter v labirinte človeške duše. Tudi iz panonskega prostora ne dela tihožitja, temveč mu je to prostor, v katerem lahko najde in izpostavi tisti občutek. Artikulacija tega občutka je prepredena z melanholijo in zavestjo minevanja, ki ga je mogoče preglasiti le z močjo spomina, je povedal Just.
Gledati skozi optiko dogodkov v Prekmurju leta 1943
Dušan Šarotar je avtor številnih knjig, a kot pravi, so bili to poskusi, dokler ni napisal ključne knjige, Biljarda v Dobrayu, in našel svoje zgodbe. To je zgodba o njegovem dedku Franzu Schwarzu, ki je preživel holokavst, ter njegovi prvi ženi in sinu, ki se nista vrnila iz taborišča smrti. Ampak to ni le družinska zgodba, temveč je temeljna evropska, svetovna zgodba in je izhodišče, kako še danes gledamo na svet. Na vse, kar se dogaja, lahko gledamo skozi optiko tega, kar se je v Prekmurju zgodilo leta 1943, ko so v taborišča odpeljali prekmurske Jude, preživela jih je le peščica, med njimi njegov dedek. Šarotarja, ki je tudi izjemno senzibilen pisec, pri tem vodi misel, kako hitro lahko človek iz gotovosti in varnosti zdrsne v nepredstavljiv propad in grozo, naenkrat je izgnanec, begunec, emigrant ali taboriščnik. Ta vseprisotna možnost je po besedah Justa postala izhodišče za njegove romane in kratke zgodbe. V romanu Panorama je tako ubesedil usodo sodobnih emigrantov, usodo prekmurskih Judov pa poleg Biljarda še v romanih Ostani z mano, duša moja, Zvezdna karta in v zgodbah iz knjige Nostalgija. Vsako novo delo razširi z novimi eksistencialnimi občutji in vprašanji.
V zadnjem romanu Zvezdna karta predstavi del zgodbe o življenjski poti Schwarza. Če smo prej spoznali čas, ko se je vrnil v Mursko Soboto, se s tem romanom Šarotar vrne še dlje v preteklost, ko se je dedek poročil s prvo ženo Rozalijo, s katero je imel sina Evgena, in ko se je mlad par iz Murske Sobote preselil v Šalovce. Da bi bolj podoživel tisti čas, je pisatelj prebiral časopise izpred in iz druge svetovne vojne. »To je bil čas kinopredstav, gledaliških iger, po Evropi so potovali cirkusi z eksotičnimi živalmi. Če mislimo, da je zdaj najbolj vznemirljiv čas, ni povsem tako, tudi takrat je bil, bil je čas revolucije, Hitlerja, tehnološkega napredka, izjemne literature,« razlaga. Zgodbo dedka rekonstruira in pripoveduje tudi s pomočjo hišne pomočnice Žalne, ki jo je avtor kot otrok poznal in je ob pisanju zaslišal njen glas.
»Tudi ko ne pišem poezije, je zame literatura poezija, skušam ustvarjati s pesniškim jezikom.«
Zgodbe svoje družine ne pripoveduje kronološko, ampak se z romani vse bolj vrača v oddaljeno preteklost. »To je tako, kot ko gledamo sliko. Vidimo tisto, kar je najbolj očitno, bolj ko gledamo, globlje vidimo in počasi se nam odpre vse tisto, kar je zadaj, in počasi prestopamo v drugo dimenzijo.« Najlažje do tega spoznanja prideš tako, da hodiš za človekom, ki ga imaš rad, da mu slediš vse do svetlobe, kjer so shranjene vse zgodbe, še pove.
Pri Šarotarjevih delih, še ugotavlja Just, spomini niso le ontološka kategorija, ampak tudi etična. Spomin je moralni imperativ, ki skupnosti omogoča, da ohranja svojo človečnost, kajti ljudje so narejeni iz take snovi, kot so spomini. Sooča pa se tudi z minljivostjo in dejstvom, da kmalu pričevalcev ne bo več. Odlomke iz romana Zvezdna karta je brala Metka Celec, glasbena gosta pa sta bila Tjaša Šimonka Kavaš in Rene Zorman, člana skupine Ethnotrip.
