V okviru nedavnega Slovenskega slavističnega kongresa je na okrogli mizi v Monoštru beseda tekla o aktualnem položaju slovenskega jezika v Porabju. Lektorica slovenskega jezika v Univerzitetnem središču Savaria v Sombotelu Mojca Jesenovec je zbrane najprej izzvala z besedami, da se »v Porabju danes govori porabščina in se govori slovenski knjižni jezik«. Zanimalo jo je, koliko je še govorcev, ki uporabljajo eno ali drugo obliko maternega jezika, in v katerih situacijah jezik uporabljajo.
Profesorica slovenskega jezika in književnosti na sombotelski univerzi Ibolya Dončec Merkli je najprej z žalostjo ugotavljala, da danes »porabščina skupaj s starejšo generacijo izumira, knjižna slovenščina pa ni navzoča pri vsakdanjem komuniciranju, morda le pri manjšem številu Porabcev. Ljudje, ki so bili rojeni v 50. letih prejšnjega stoletja, še dobro obvladajo porabsko narečje, sedanja mlajša generacija pa se rodi v madžarskem okolju, tako da se s slovenščino sreča šele v vrtcu in osnovni šoli. To čutimo tako na šolah kot na naši katedri za slovenski jezik.«
V medijih tudi porabsko narečje
V porabskih medijih, predvsem pri Radiu Monošter in časopisu Porabje, prevladuje porabsko narečje. Urednica edinega slovenskega časopisa na Madžarskem Marijana Sukič je pojasnila, da so se takoj na začetku, prva številka je izšla 14. februarja 1990, odločili, da bo časopis izhajal polovico v knjižnem jeziku in polovico v domačem narečju, čeprav nekaterim jezikoslovcem v Sloveniji to ni bilo všeč. »Mi smo se že takrat dobro zavedali, da so ljudje iz srednje in starejše generacije najbolj navezani na domače narečje, zato bodo oni naši poglavitni bralci. Vztrajali smo in zdi se mi, da se je to takrat res dobro obneslo. In še danes delamo tako.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V PREMISLEK) Druga Švica
Vse prevečkrat smo namreč v upanju, da bomo zasvetili kot nova zvezda, med slabimi obrazi izbrali le manj slab obraz.
Leta 1998 so na Madžarskem naredili raziskavo, saj so želeli vedeti, kakšne bralce imajo pri 13 manjšinskih časopisih. »Imeli smo boljše rezultate kot večina drugih narodnih manjšin, tudi kar se tiče starostne strukture, saj so nas takrat brali tudi mlajši, ne le srednja in starejša generacija. Veliko slabše rezultate smo imeli pri izobrazbeni strukturi. Tu se je zelo dobro pokazalo, da imamo predvsem bralce s podeželja, ki so končali osnovno šolo ali kvečjemu srednjo.«
Direktor in urednik Radia Monošter Attila Bartakovič je priznal, da na radiu prevladuje porabsko narečje, ki je tudi sodelavkam bolj domače, knjižna slovenščina pa je prisotna predvsem v oddajah, ki jih prevzemajo od Radia Slovenija. »Pri svojem delu opažamo, da izposojenke, ki jih uporabljajo naši sogovorniki, ko ne najdejo ustreznih besed v narečju, vedno bolj jemljejo iz slovenskega knjižnega jezika, ne pa madžarščine, kot je bilo to prej.«
Neustrezni učni načrti
Višja svetovalka za šolstvo Slovencev na Madžarskem Valentina Novak je razložila, da večina otrok, ki obiskuje porabski dvojezični osnovni šoli, na Gornjem Seniku in v Števanovcih, pride v šolo z zelo skromnim znanjem slovenskega jezika, čeprav obstaja nekaj izjem. »Na Gornjem Seniku, kjer je trenutno 65 učencev, imamo sedem ali osem šolarjev, ki doma s starši še govorijo porabsko narečje. Dejstvo je, da sta porabščina in slovenščina dva različna pojma, kar je povzročilo tudi neko zmedo v šolskem sistemu. Danes narečja kot takega v šolskem sistemu ni. Pri tistih otrocih, ki jo prinesejo od doma, smo tega več kot veseli, na neki način jih postavimo na piedestal, kako lepo, da nekdo še guči,« pravi Novakova in opozarja, da je veliko šolarjev, ki pridejo v prvi razred, brez znanja slovenskega jezika. »Da imamo vzgojiteljice asistentke, ki prihajajo v Porabje iz Slovenije, je vsekakor velika prednost, kar pomeni, da za marsikaterega prvošolca slovenščina vendarle ni popolnoma tuja.«
Valentina Novak meni, da porabsko dvojezično šolstvo nima toliko težav zaradi pomankanja kadrov, ampak bolj zaradi neustreznih učnih načrtov, saj ti niso prilagojeni učenju slovenščine po metodi učenja tujega jezika. »Poučevanje slovenščine po metodi poučevanja tujega jezika je nujno. Zdaj je tako, da imamo v učnem načrtu, na primer v sedmem razredu, zapisano, da moramo spregovoriti tudi o zgodovini celjskih grofov, Veroniki Deseniški in Prešernu. Uporabljati bi morali metodologijo, ki bi učencu omogočila neki rezultat. To je v osnovni šoli največji izziv. Poleg tega je naša prednost, da delamo z majhnim številom otrok.«
V Porabju se zavedajo, da bi pet ur slovenščine in ena ura spoznavanja slovenstva na teden morali po osmih letih šolanja pripeljati tako daleč, da bi se šolarji slovenskega jezika ne le učili, ampak tudi naučili. Pri tem bi si želeli, da bi se še bolj kot do zdaj v njihovo delo vključil Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik. »Zelo sem žalostna, ko slišim romantične zgodbe o Porabju in Porabcih, češ to so tisti, ki čisto malo govorijo slovensko. Kot da so neki kočevski medvedi, ki jih pridemo opazovat. Tu imamo obetavne otroke, ki so krasni, prijetni, skromni in izjemno pripravljeni na delo,« je še poudarila Valentina Novak, z njo pa se je strinjal tudi Norbert Gerencser, profesor, ki poučuje slovenski jezik na monoštrski gimnaziji. »Kot Madžar, ki sem se slovenščine naučil kot enega od tujih jezikov, pri svojem delu uporabljam metode in načine poučevanja, ki sem se jih naučil od svojih učiteljev tujih jezikov. Od Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik ter Zavoda Republike Slovenije za šolstvo dobimo vsako leto kakovostne učbenike in učna gradiva, ki so nam v veliko pomoč. Seveda je veliko odvisno od dijakov, kako so motivirani za učenje. Lahko pa povem, da sem imel lani v zaključnem letniku krasno skupino, ki je dosegla zelo lepe rezultate, tako na jezikovnih izpitih kot na državnem tekmovanju iz slovenskega jezika, pa tudi na maturi. Štirje so se zdaj odpravili študirat v Ljubljano.«
Prekmurščina in porabščina nista identični
Ali je slovenski jezik v Porabju še vedno stvar identitete? Na to vprašanje je Dušan Mukič, novinar televizijske oddaje Slovenski utrinki, ponudil zanimiv odgovor: »Porabski Slovenci imamo tri identitete. Seveda smo v prvi vrsti porabski Slovenci, to je naša prvotna identiteta, ob tem imamo še splošno slovensko identiteto, ne smemo pa zanikati, da imamo tudi madžarsko identiteto. Kakor jaz vidim, tudi med svojim delom, je porabska identiteta tukaj v naši pokrajini zelo pomembna in se ne ujema popolnoma z občeslovensko narodno identiteto. Ljudje so še zmeraj ponosni, da so porabski Slovenci, če pa jih vprašaš, ali so člani slovenskega naroda, se malo težje opredelijo.«
Mukič je odraščal in še vedno živi v Sombotelu, kjer sta ga starša, ki sta oba študirala v Ljubljani, vzgajala v slovenskem knjižnem jeziku. »Zaradi razlike med slovenskim knjižnim jezikom in porabskim narečjem sem se kot otrok s svojimi porabskimi sorodniki moral pogovarjati v madžarščini. Vsi smo bili Slovenci, vsi smo govorili slovensko, pogovarjati pa smo se morali v madžarščini. To je v Porabju velik problem še danes. Temeljni problem porabske identitete je, da naši ljudje zelo težko razumejo oddaje slovenske nacionalne televizije ali radia. Če dobijo na primer v roke časopis Delo, se morajo zelo potruditi, če hočejo razumeti besedila, ki so tam zapisana.«
Prav zaradi tega se mu zdijo oddaje, ki jih pripravljajo za Slovenske utrinke, zelo pomembne, »saj lahko ob pomoči podnapisov funkcioniramo v dveh oziroma celo treh jezikih. Naši pogovori, ki jih pripravljamo tako v slovenskem knjižnem jeziku kot tudi narečju, so namreč podnaslovljeni v madžarskem jeziku. To je živi slovarček.« Dušan Mukič je še razložil, da se je sam narečja začel učiti pri 18 letih, ko se je odpravil na študij v Ljubljano in je za sostanovalca dobil Goričanca. »Potreboval sem veliko let, da sem izpilil in dodelal svojo porabščino. Prekmurščina in porabščina nista identični. Sto let življenja narazen je naredilo svoje.«
Marijana Sukič obžaluje, da njena generacija, ki je še odraščala v družinah, ki so pri vsakdanjem komuniciranju v veliki meri uporabljale porabsko narečje, v šoli svojega znanja ni mogla, tako kot porabski šolarji danes, nadgraditi s knjižno slovenščino. »Mi smo še normalno gučali in smo s tem znanjem šli v šolo, ampak nismo imeli takšnih možnosti za učenje slovenskega jezika, kot jih imajo osnovnošolci danes, ko učitelji asistenti ne samo poučujejo, ampak tudi ozaveščajo. Učitelji, ki so nas takrat poučevali, so knjižno vedeli samo malo več od nas. Kdo pa nam je takrat razlagal, da smo mi Porabci, da govorimo slovensko in smo drugačni. Mi smo sicer čutili, da smo drugačni od madžarske večine, saj so bile naše vasi takrat še skoraj popolnoma slovenske, ampak nobeden nam takrat tega ni razložil.«
Seveda je zmedo povzročala tudi razlika med narečjem in knjižno slovenščino. »Ko sem prišla domov in sem babici pokazala učbenik iz slovenščine in sem rekla roka, mi je ona zabrusila nazaj, da je moja glava nora, to pa je rauka,« je dejala Sukičeva in razložila, da se je sama knjižno slovenščino bolj resno začela učiti, ko se je vpisala na visoko pedagoško šolo v Sombotelu, smer madžarski jezik in animatorstvo, saj slovenske katedre takrat še ni bilo, obstajal pa je slovenski lektorat. »Imeli smo lektorice iz Maribora. Med njimi je bila Zlata Vokač, ki se je ob večerih veliko pogovarjala z menoj, tako da sem se od nje nalezla slovenskega jezika. In ona je bila tista, ki se je začela z menoj pogovarjati o tem, da v Porabju živimo Slovenci, pa čeprav drugače govorimo kot tisti v osrednji Sloveniji.«