Začeti pogovor z vremenom je zelo prikladno – s komer koli, kjer koli in kadar koli. O njem vemo vsi povedati toliko, da pogovor steče. V resnici pa je to zelo resna in celovita zadeva. V etnologiji je o vremenu mogoče raziskovati več stvari: ljudska imena mesecev, vremenske svetnike, opazovanje vremenskih pojavov za napovedovanje vremena, pogoste vremenske reke, magične prakse, molitve in dejanja proti slabemu vremenu. Pa to še zdaleč ni vse. Pri raziskovanju vremena je treba pobrskati še po različnih starih koledarjih, pratikah in družinskih rokopisih, kjer so posamezniki zapisovali dnevna in mesečna stanja vremena, da dobimo kompleksno podobo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Vreme je odsev nas: Koliko časa se bomo obnašali, kot da se nič ni zgodilo?
Vreme ima v človekovem vsakdanu posebno mesto. Vremenske napovedi so med najbolj branimi novicami na spletu in tudi pogosta tema pogovorov, tako med prijatelji kot takrat, ko želimo prekiniti mučno tišino v pogovoru s kakšnim ne prav zgovornim človekom. Vremenskim pojavom pa še posebej veliko pozornost namenjajo meteorologi. S sogovornikoma smo se pogovarjali, tokrat v bolj sproščeni obliki, o njunih začetkih, delu, prognozah, skratka o vremenu po dolgem in počez.
Mesec julij (pkm. jakopešček) ima kar nekaj vremenskih svetnikov, ki so zaznamovali podeželskega človeka. Prva je srpna Marija (2. 7.). Po ljudskem verovanju iz Kokoričev se ta dan ni smelo delati, saj je ženska, ki je ta dan žela s srpom, okamnela. Po drugi razlagi iz Filovcev je: »Ona pr adnon gospoudi slüžila. Pa pravla, ka je zaj svejtek, Mardja ji je bilou ime, pa ona, ka nede šla delat, ka je svejtek. Te nji pa virtinja pravla: 'Tij srp v zrak lüči. Pa če gor ostane, te je rejsan svejtek, te mo vörvala, ka je.' Pa je srp v zrak ličila, pa je gor ostao. Pa tou je srpna Maríja.«
Sv. Elija (20. 7.) je večkrat upodobljen, kako se na gorečem vozu pelje v nebesa. »Jakobeščeka 20-ga je Eliaš, od šteroga pripovedka pravi, ka se je na žerjavi koulaj pelao v nebo. On rejtkogda zna za svoj den, i či zvej za njega, ka gda spadne, velko grumlanco, bliskanje, slapov vderjanje, točo naredi vu srditosti. Sreča, ka malogda zvej za njega. To pravi od njega pripovedka.« Elija je bil prerok, s pomočjo oltarja, ki ga je pripravil za Boga, je zaprl nebo in ga odprl, poklical ogenj in dež. Elijev pomočnik bije in treska z ognjem (bliskom), ki je obenem strela (puščica) s kamnitim rezilom.
Sv. Jakob (25. 7.) je bil apostol, ribič, z bratom Janezom sta bila med prvimi Jezusovimi učenci. K poletnemu svetniku so se priporočali za dobro (žitno) letino in lepo vreme, tako je postal tudi kmečki svetnik in zavetnik romarjev. V zvezi z njim so številni pregovori. V prekmurskem narečju sta njegova vremenska priljubljenost in priprošnja verjetno prispevali k imenu meseca julija (jakopešček) in imenu jabolk (hrušk), ki so zrela za njegov god. Julijski vremenski svetniki so še Prokop, Ciril in Metod, Aleš, Margita/Marjeta, Magdalena/kusta Marta, Ana in Ignac.
Pa še nekaj ljudskih modrosti. V Filovcih in Križevcih pravijo, da bi Elija tako zelo zdivjal po nebu, če bi vedel za svoj god, da bi še dete v materi jokalo. Na god sv. Elije je pogosto padala toča ali je bilo neurje, rado je treskalo. V Beltincih je znana legenda o nesrečnem Eljašu, ker ni vedel za svoj god. Zato je šel Boga vprašat, kdaj ima god. Odgovoril mu je, naj pride naslednjič, ker še dolgo ne bo godoval. Pride zopet čez nekaj mesecev k Bogu, ki mu odgovori, da je njegov god že zdavnaj mimo in je predolgo hodil k njemu. Eljaš se je razhudil in začel noreti po nebu. Pod Lipo pravijo, da takrat, ko najbolj grmi, pijani Eljaš vozi iz goric sode. Pri Svetem Juriju ob Ščavnici so rekli, da se ob grmenju Bog krega. Ko grmi, ne smeš v Bunčanih in Dolencih stati pod hrastom ali bukvijo, ker rado vanju udari. V slovanski mitologiji je hrast drevo boga gromovnika Peruna in vleče strelo nase. Prav tako ne smeš biti brez pokrivala ali bos v Kokoričih, ker lasje na sebe strelo vlečejo. V hiši ne sme biti prepiha v Čentibi, v Logarovcih pa zunaj nič železa, ker to vse privlači strelo. Pred strelo varujejo jagnedi, zato so jih postavljali ob hišah, da je udarilo v drevo, ne v stavbe. V Trdkovi je rado udarilo tudi v lipo, medtem ko v Šalovcih strela ni udarila v lipo. V Ščavnici so še konec devetnajstega stoletja verjeli, da v gaber nikoli ne trešči, ker je Marija pod njim počivala. Grom je vodeni in ognjeni; ognjena strela povzroči ogenj, vodena pa samo udari. Ognjeno strelo, če se vžge, lahko pogasiš v Križevcih in Križevcih pri Ljutomeru samo z mlekom, z ničimer drugim.
Čeprav sodoben človek naivno verjame, da se ga vreme ne tiče (dokler mu ne poškoduje nepremičnine), svetujem, da se kdaj pa kdaj le ozremo v nebo. Ne pozabimo, da nam vsaj misel na kakšne stare magične prakse, molitve in dejanja proti slabemu vremenu ne bi škodili – seveda z zavedanjem, da moka ne zraste v trgovskih centrih, ampak na njivi, nad katero »visi« vreme.
