Mateja Kosi iz Ljutomera je zaposlena kot lektorica slovenskega jezika na Masarykovi univerzi v Brnu. Med študijem slovenistike in zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kamor se je vpisala po gimnaziji, ni nikoli začutila želje, da bi šla v tujino, temveč si je vedno predstavljala, da bo njeno življenje ali v Ljubljani ali v Ljutomeru. »Ampak potem je prišla priložnost za službo na Češkem, ki je preprosto nisem mogla zavrniti,« pripoveduje. V tistem obdobju je poučevala na OŠ Beltinci in za naslednje šolsko leto ji je kazalo malo slabše s številom delovnih ur. Dva dni po tem, ko so se v šoli o tem pogovarjali, ji je pisala nekdanja lektorica v Brnu Laura Fekonja Fonteyn, da ona od tam odhaja, in jo glede na to, da se je že učila češko, bila nekajkrat na izmenjavi na Češkem in imela zgrajeno ljubezen do te države, vprašala, ali bi razmislila o tem delu. »Takrat sem se odločila, da poskusim. Mislila sem, da bo samo za leto ali dve, zdaj pa sem v Brnu že enajsto šolsko leto. Zelo dolgo sem na Češkem hrepenela po tem, da grem domov, saj me je v Ljutomeru čakala družina in najbližja družba prijateljic. Kar dolgo je trajalo, da sem ugotovila, da sem tudi tam doma. Zdaj se počutim doma na obeh krajih,« pove Kosijeva, ki se domov vrača enkrat do dvakrat na mesec, v Ljutomeru pa preživlja tudi skoraj vse šolske počitnice.
Prleščini napisala slovnico
Že med študijem so ji bili bližje jezikoslovni predmeti kot književnost, za dialektologijo pa jo je v 3. letniku navdušila profesorica Vera Smole. Diplomirala je iz vinogradniške terminologije na Cvenu, kasneje pa še magistrirala na temo Prleški govori Murskega polja in tako svojemu lepemu narečju, kot pravi, napisala slovnico. »Ugotovitev iz mojega magistrskega dela, ki me najbolj veseli, je ta, da narečja še zdaleč ne izumirajo in da sploh naša narečja izredno živijo in nikakor niso vezana na manj izobražen sloj prebivalstva, ampak jih govorijo vsi.« Na Češkem je narečij manj kot v Sloveniji, imajo namreč štiri narečne skupine. Jugovzhodni del države ima precej močno narečno sliko, pravi Kosijeva, sicer pa razlike med narečji niso tako močne kot v Sloveniji, ker se ji kot tujki ne dogaja, da bi nekam prišla in ne bi razumela govorice ljudi. »Po desetih letih sožitja s češčino predvsem ugotavljam, da so nekatere besede zelo regionalno vezane, kar mi na začetku ni bilo jasno. Dogaja se mi, da pridem v Prago in uporabim besedo, ki je čisto brnska, in se mi potem tam smejejo. Ampak jaz kot tujka ne čutim te razlike.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Njen sin, ki obiskuje 8. razred, odrašča z zavedanjem, da je materni jezik slovenščina, jezik okolja in šole pa češčina. »Doma vedno komuniciramo slovensko, ampak ko pride iz šole, se dogaja, da stvari razlaga v češčini, ker so povezane s češkim okoljem in mu je v tem kontekstu češčina bližje. Počasi opažam tudi, da postaja njegov jezik okolja močnejši, ker so nekatera področja, ki jih doma nikoli ne načnemo. Se pa trudimo za polnovredno slovenščino na različnih področjih,« pove Kosijeva.
Za študij slovenistike se odločajo zaradi navdušenosti nad Slovenijo
Njena prva zaposlitev je bila na OŠ Mala Nedelja, kjer je opravljala pripravništvo, na OŠ Beltinci pa je poučevala slovenščino in v oddelku podaljšanega bivanja. Pred odhodom na Češko ni nikoli poučevala tujcev. »Glede tega sem šla na Češko bolj kot ne brez izkušenj. Zdi se mi, da v našem okolju takrat do teh izkušenj še nisem mogla niti priti.« Za delo lektorice v Brnu so jo pripravili na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik (CSDTJ) na FF UL, kjer je zaposlena in od koder pošiljajo lektorje na delo v tujino. Lektorica Andreja Jakša Ponikvar je pripravila izobraževanje za vse, ki so takrat na novo šli v tujino, največ informacij pa je dobila od nekdanje lektorice v Brnu, ki ji je za delovno mesto tudi povedala. »Izobraževanja so izredno dobro narejena za vse, ki želijo poučevati slovenščino kot tuji jezik, ker moramo znati pogledati na slovenščino od zunaj z nekimi čisto novimi vprašanji, na katera kot materni govorci sploh nismo vajeni. Je pa tako, da vsaka univerza, kjer delujemo, funkcionira po svoje in najboljša priprava, ki sem jo lahko dobila, so bili praktični napotki lektorice, ki je tam delala.
Poznala je specifiko študentov, dela, funkcioniranja na fakulteti.« Realnost ob prihodu na Češko ni bila veliko drugačna od njenih pričakovanj. »Presenetilo pa me je, kako dolgo je trajalo, da sem se dobro naučila češko, in to, da je bila tista moja začetna češčina, ki jo danes lahko ocenim, da je bila na nivoju A2/B1, daleč premalo za osnovno komunikacijo. V Brnu sem se morala takoj pridružiti sestankom v češčini, dobila sem študente začetnike, ki niso znali angleško in s katerimi je bilo treba delati v češčini. Na začetku je tako veliko moje energije šlo v učenje jezika, da sem lahko začela res delati in ustvarjati prek češčine, da me ni več ovirala in da sem prišla do točke, ko lahko slovensko kulturo odpredavam v češčini. Hvaležna sem za to izkušnjo, ker tako vem, v kakšni situaciji so moji študenti, ko jih v drugem semestru vržem v komunikacijo v slovenščini,« ugotavlja. Pri delu so jo na začetku najbolj presenečala vprašanja študentov, čeprav so jih že v Ljubljani pripravili na to, da tudi po več letih dela pride do vprašanj, na katera ne bodo imeli odgovora iz glave. »To so predvsem vprašanja, ki izhajajo konkretno iz jezika, se pravi takrat, ko ima jezik samo eno besedo za dve slovenski ustreznici, kjer zelo težko opišemo to minimalno nianso v pomenu. Takšen primer sta recimo zaimka kaj in nekaj. Pri dvojini, o kateri se veliko govori, se hitro naučijo končnic, ampak nato težje uzavestijo, kdaj jo v pogovoru uporabiti.« Kosijeva na univerzi izvaja jezikovne vaje slovenščine, seminar prevajanja v slovenščino in po novem tudi v češčino, poučuje slovensko dialektologijo, zvrsti slovenskega jezika in na vsaki dve do tri leta slovensko kulturo v najširšem smislu besede v češčini, da doseže tudi zunanje študente.
Na Češkem so tri slovenistike, poleg Brna še v Pragi in Pardubicah. Že nekaj let povsod zaznavajo majhen vpis študentov, ker to ni študij, za katerega bi se študenti množično odločali, pa tudi glede na povpraševanje na trgu dela je dovolj, če jih diplomira nekaj na leto. V Brnu imajo na letnik po enega do tri študente, zato pouk poteka precej individualno, več jih imajo pri izbirnih predmetih, ki so ponujeni študentom celotne univerze. »Študenti se za študij slovenistike večinoma odločajo zaradi navdušenosti nad Slovenijo, ker so bili tam recimo na počitnicah in se želijo vračati. Zelo pogosto se zgodi, da gredo na izmenjavo in se več ne vrnejo, ker jih srce že ves čas vleče v Slovenijo,« pravi Kosijeva. Slovenistike se med sabo povezujejo, v zadnjem času še bolj zaradi dogodkov na daljavo. Sodelujejo tudi z ljubljansko bohemistiko, za študente pa je Kosijeva že trikrat organizirala ekskurzijo v Slovenijo. Nazadnje bi morali iti v Pomurje aprila 2020, a jim je načrte prekrižala epidemija.
Namesto kave se pije pivo
Ta je precej vplivala na njihovo delo, saj so kar tri semestre v celoti izvedli na daljavo. Vseeno jim je bilo na fakultetah lažje, ker delajo z odraslimi, pravi Kosijeva, poleg tega so njene skupine študentov manjše. Češka je imela tudi najdlje trajajoče ukrepe in najdlje zaprte šole v Evropi. Je bilo pa tam bistveno manj upora proti ukrepom kot v Sloveniji. »Nekaj protestov je bilo, ampak na splošno se mi zdi, da so Čehi bistveno bolj poslušni. Ukrepi so se popolnoma upoštevali, niti se o njih ni debatiralo. Ko so vpeljali maske v šole, so ljudje to preprosto sprejeli, ker se jim je v dani situaciji zdelo najboljše, kar lahko naredimo. Tudi meni osebno je bilo v tem obdobju lažje funkcionirati na Češkem, ker se ljudje niso toliko delili. Ni prihajalo do osebnih konfliktov, obračunavanja ... Preprosto je šlo v tem toku, da bo virus enkrat mimo.«
Tudi sicer je ob preselitvi na Češko opazila kar nekaj razlik. »Prva razlika med Slovenci in Čehi, ki jo verjetno opazi marsikdo, ki pride sem za kaj več kot nekaj turističnih dni, je ta, da imajo Čehi bistveno večjo distanco do ljudi in se jim je težje približati kot nam. Zdi se mi, da smo Slovenci bolj odprti in prej začnemo sproščeno klepetati ter ljudi res spustimo v svoj prijateljski krog. Na Češkem to traja malo dlje, ampak ko se krog odpre, ostane odprt za vedno. Prijateljstva so tam zelo močna.« Drugo, kar jo je presenetilo, je bilo, ko je v kakšni lepi kavarni ob 18. uri videla družbo žensk, starih čez 60 let, ki so prišle na pivo. »To je bil zame kar kulturni šok, poleg tega pa tudi to, da skoraj nisem dobila nikogar, ki bi šel z mano na kavo. Pred desetimi leti kavarne še niso bile v takem razmahu, kot so zadnjih nekaj let, ko je tudi ta trend hoditi na kavo postal popularen. Kavarne so bile pred 15 leti, ko sem bila na izmenjavi v Pragi, nekaj najdražjega, kar si je človek lahko privoščil, zato s prijatelji nismo nikoli šli na kavo, ampak se je hodilo na pivo. To je bilo poceni, dostopno. Poleg tega so Čehi vajeni, da dopoldne ni časa za posedanje ob kavi, ampak se dopoldne dela. In sploh si ne morejo predstavljati, da bi šli na pijačo recimo ob 21. uri. Na pijačo se gre ob 17., 18. uri in zjutraj so spet čili v službi.« Kosijeva pove, da so Čehi tudi zelo delaven narod, po naši oceni funkcionirajo zelo avstrijsko. »Kakor pri nas velja ta stereotip avstrijske točnosti, delavnosti in izredne zanesljivosti v poslovnem svetu, tako funkcionirajo tudi ljudje na Češkem.« Tudi sicer, še pravi, nas je Češka popolnoma prehitela, predvsem v gospodarskem smislu, prehiteli so nas tudi po življenjskem standardu.
Pedagoško delo je njena ljubezen
Na Češkem v primerjavi s Slovenijo tudi bolj cenijo učiteljski poklic. V zadnjih letih so učiteljem precej dvignili plače, ker so ugotovili, da najboljše ljudi izgubljajo zaradi prenizkih plač. »Tukaj velja prepričanje, da ni vseeno, kdo uči naše otroke, da v šolah ne moremo imeti najmanj sposobnega kadra, ampak najbolj sposobnega, ker potem tudi učenci bistveno več dosežejo. Imajo tudi boljši ugled v družbi. Tudi v šoli, kamor hodi moj sin, so učitelji, ki jih sama globoko spoštujem, občudujem in ne morem verjeti, da obstaja takšen kolektiv spoštovanja vrednih učiteljev. Očitno je tudi vodstvo odlično. Ampak tudi v slovenskih šolah sem predvsem videla tiste kolege, ki so resnično pripravljeni delati, ki so prišli v šolo, ker svoj poklic opravljajo s srcem, ki imajo otroke res radi, jih sprejemajo take, kot so, in so pripravljeni izredno veliko dela vložiti v kakovosten pouk,« razlaga Kosijeva, ki sicer pove, da si v otroštvu ni želela postati učiteljica. Še med študijem je razlagala, da najverjetneje ne bo šla v šolstvo. »Danes vem, da je šlo za stereotip, da je delo v šoli naporno in v družbi ni cenjeno, da truda, ki ga kot učitelj vložiš, ne dobiš nazaj. To je trajalo do takrat, ko sem prišla na pripravništvo. Takrat so me otroci osvojili v prvem mesecu in zavedela sem se, da sem učiteljsko poslanstvo samo zanikala v sebi, ker je najbrž bilo že ves čas prisotno. Ko sem spoznala poklic 'od znotraj' in vzpostavila distanco do stvari, ki so sicer v vsaki službi težke, sem ugotovila, da izredno uživam v tem delu.« Pedagoško delo, tako pravi, je njena ljubezen. »Če obstajajo katere negativne strani pedagoškega poklica, tega zagotovo ne moremo iskati ne v razredu ne v predavalnici. S študenti se imamo lepo, poleg tega dosegajo tako vrhunske rezultate, da včasih kar ne morem verjeti, da so se sposobni po petih letih tako dobro naučiti tujega jezika.« Poslanstvo učitelja vidi v sprejemanju in spoštovanju učečega se ter v tem, da če najdemo pravi stik, lahko predamo ne samo ogromno znanja, ampak tudi ogromno topline.
Ker v službi uživa, se za zdaj ne namerava vrniti v Slovenijo. »Še kar se vidim v tej službi in upam, da mi bo uspelo v njej ostati čim dlje, ker je resnično lepa služba in resnično živim zanjo. Ni samo moja služba, ampak tudi moj hobi. Poleg tega hodi moj sin v šolo na Češkem in prestaviti ga v slovensko okolje, četudi je to zanj tudi domače okolje, pomeni iztrgati ga iz njegovih socialnih stikov. Tretji razlog pa je ta, da se po desetih letih tudi jaz počutim tam doma, kar ne pomeni, da se ne vračam in se ne bom vračala v Slovenijo, vendar se v bližnji prihodnosti ne nameravam preseliti.«