Tina Čeh je Ljutomerčanka na delu v Bruslju. Kljub svoji mladosti, 23. julija je dopolnila 30 let, je za njo bogata glasbena pot. Od pridne učenke violine do prejemnice mednarodnega naslova Master of Arts, ki danes svoje znanje prenaša na druge uka željne glasbenike. Pred kratkim je del svojega bogatega repertoarja s člani godalnega kvarteta Adria predstavila na koncertu v Murski Soboti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Kako se spominjate svojih glasbenih začetkov?
»Moja glasbena pot se je začela na Glasbeni šoli Slavka Osterca v Ljutomeru. Na teh šest let imam zelo lepe spomine. Z učiteljico violine Ivico Budna sva se zelo dobro razumeli in po mojem mnenju razvili prav poseben odnos. Njen sin (danes odličen glasbenik Samo Budna, op. p.) je bil prvi, ki sem ga slišala igrati violino, in sem zato bila še bolj navdušena. Rada sem vsak dan zahajala v glasbeno šolo, tudi k orkestru, zboru, klavirju in nastopala na produkcijah, prireditvah, tekmovanjih itd. Tam sem se dobro počutila in si našla prijatelje. Z učitelji pa smo sedaj postali kolegi in prav lepo je klepetati in izmenjati izkušnje z njimi. Zelo toplo mi je pri srcu, ko me vedno sprejmejo odprtih rok, še posebej sedanji ravnatelj Stanislav Lašič.«
Kakšna je bila vaša glasbena pot od konca izobraževanja na nižji glasbeni šoli v Ljutomeru do danes?
»Moja glasbena pot je bila vse kaj drugega kot načrtovana in gladka. Da bi opisala vse dogodivščine, bi bila verjetno potrebna kar knjiga (smeh). Že v zadnjih dveh letih osnovne šole sem začela obiskovati Konservatorij za glasbo in balet v Mariboru, kjer sem prvič doživela, kako je biti obkrožen s samimi glasbeniki, in kjer sem s 14 leti tudi prvič slišala igrati Luko Šulića, mnogo prej, kot je postal svetovna senzacija s 2cellos. Po osnovni šoli je bilo precej lažje, saj sem se v Maribor preselila in se mi ni bilo treba več voziti trikrat na teden v obe smeri. A sem nato kmalu začela zahajati na Dunaj in je bilo spet kar nekaj vožnje. A obrestovalo se je, saj sem imela priložnost vzporedno študirati z Anno Kandinski. Eno leto sem se še izobraževala pri Tarasu Pečenyju in nato odšla v Celovec k Helfriedu Fistru, kjer pa sem tudi prvič odkrila džezovsko glasbo na violini. Po treh letih in pol sem dokončala pedagoško in koncertno smer in nadaljevala izobraževanje v Bruslju. Leta 2015 sem prejela naslov Master of Arts, nato pa ostala tam.«
Tako ste se preselili v Belgijo, kjer še danes prebivate in poučujete glasbo. Zakaj ravno Belgija?
»Nikoli nisem niti sanjala, da bom pristala v Belgiji. Vse se je zgodilo zelo nepričakovano, saj sem tisto leto potovala po Evropi in po naključju spoznala svojega poznejšega profesorja Mareka Zygmunta Kowalskega, koncertnega mojstra v bruseljski operi. Takoj sem vedela, da se želim učiti od njega, saj me je popolnoma prevzel s svojo osebnostjo in virtuoznostjo. Tudi on je očitno nekaj videl v meni in me povabil v svoj razred. Tisto poletje sem vložila vso svojo energijo, čas in živce v to, da bi mi uspelo in bi lahko začela študirati. Bilo je ogromno zapletov in zelo stresno obdobje, še posebej zaradi nesrečnega trenutka, ko sem polomila svojo violino. Vendar sem sprejemni preizkus uspešno prestala in se s septembrom vpisala na študij na Kraljevem konservatoriju.
Leta 2016 ste v Belgiji ustanovili glasbeno šolo Nox Music School. Ste direktorica šole in poučujete violino. Kaj vas je vodilo, da ste ustanovili glasbeno šolo?
»Verjetno dednost … Moji starši so podjetniki, dedek je bil obrtnik, pradedek … Stiskalo me je ob misli, da bi bila 'nekje v službi'. In sem si rekla, da si bom ustvarila svojo službo. To se je odlično uskladilo s koncem študija, s preveč učenci, ki so se želeli učiti pri meni, in na drugi strani s kolegi, ki so iskali učence, da bi jih lahko poučevali. Nato se je pridružil še sedanji soustanovitelj glasbene šole in tako sva začela korak za korakom uresničevati ideje in cilje.
Zanimivo se mi je zdelo, da sem vmes že pozabila na to, vendar me je zapis v dnevniku spomnil, da sem že kot otrok govorila, da bom direktorica glasbene šole. Že takrat sem videla pomanjkljivosti v šolskem sistemu in s svojo šolo skušam sedaj te pomanjkljivosti zapolniti.«
Kako so vašo idejo, da ustanavljate glasbeno šolo, sprejeli Belgijci?
»Ne vem. To bi morali vprašati njih.«
Kdo se izobražuje na vaši glasbeni šoli? Kako poteka vpis? Kako poučevanje?
»Vrata moje glasbene šole so odprta prav vsem: ne glede na starost, predznanje, vero, raso, narodnost … Tako imamo vpisane vse od triletnikov do odraslih in več kot deset različnih narodnosti. Naše stranke so ljudje kot sva midva, pa tudi tisti, ki imajo usodo Evrope in sveta v svojih rokah: recimo višja izvršna direktorica pri Natu in drugi iz institucij Nata in EU. Pogoja sta obvladanje osnov bontona in glasbena radovednost.«
Slovenka, Poljak, Italijanka, Grk, Kitajka, Španka, Madžarka, Španec, Italijan in Anglež poučujejo na tej šoli. Kako so se vam vsi ti tujci pridružili pri poučevanju?
»Bruselj je velik lonec različnih narodnosti. Mentorjev vsekakor ne izbiram na podlagi tega, kje so bili rojeni. To so glasbeniki, ki so šele končali študij ali pa so leto ali dve pred koncem. Zame je pomembno predvsem to, da radi poučujejo in so si pripravljeni nabirati izkušnje. Potem vem, da so dobri mentorji ali pa bodo v zelo kratkem času to postali. Drug pomemben dejavnik je, da ostajajo koncertno aktivni. Sem mnenja, da eno brez drugega ne gre, saj konec koncev učimo odrsko umetnost. Le kako bi lahko druge učili nekaj, česar sami ne znamo?«
V poletnih mesecih se vračate v Slovenijo, kjer med drugim nastopate in organizirate glasbene delavnice za mlade. Načrtujete, da bi se dokončno vrnili v Slovenijo in začeli poučevati pri nas?
»Zelo težko mi je kaj konkretnega povedati o svojih načrtih. Moje želje in načrti se po navadi uresničijo šele takrat, ko že skoraj obupam ali pa preprosto pozabim. Dokler bo v Beneluksu tolikšno zanimanje za moje koncertne in pedagoške dejavnosti, ne vidim razloga, da bi se vračala, saj v Sloveniji za zdaj na žalost nimam tega občutka. V preteklosti sem velikokrat skušala kaj organizirati, ponuditi koncerte in prevečkrat naletela na gluha ušesa in za nas, domače glasbenike nedosegljive finance. To, kar poleti sama organiziram v Ljutomeru, je zaradi občutka pripadnosti in želje, da mladim ponudim vpogled v drugačnost glasbe in kakovostno preživet čas.
Lahko povem le, da sem trenutno zelo rada v Sloveniji in hkrati v Belgiji, radovednost pa me vleče tudi naokrog. Imam se za Evropejko z močnimi slovenskimi koreninami. Zagotovo vem le to, da bo ta jesen prinesla veliko novosti in sprememb, o katerih še žal ne morem govoriti, bodo pa gotovo objavljene na moji spletni strani in socialnih omrežjih.«
