Lojze Veberič: "Če bi faušija gorela, bi zgorel celi svet"

Lojze Veberič, v 60. letih v Mursko Soboto priseljeni slikar in kipar samouk, je ta teden dopolnil častitljivih 82 let življenja. Ko mu čestitamo, je stisk njegove desnice še vedno zelo čvrst, pravi, da najbrž zaradi dolgoletnega ukvarjanja s kiparstvom. Njegove največje skulpture iz različnih materialov stojijo na prostem pred njegovo galerijo Domačija v Seliščih, pri podjetju Arcont, v Veržeju, Gornji Radgoni in Murski Soboti. Razstavljal je po tujini, potoval po Evropi, obiskoval številne galerije, pridobival širino in poglabljal umetniško izražanje.

Prva razstava pri petnajstih letih

»Moj rojstni dan bomo praznovali poleti, ko se bomo lahko zbrali vsi družinski člani,« napove Lojze. Z Anico, učiteljico družboslovnih predmetov iz Bistrice ob Sotli, sta se leta 1962 spoznala na soboški trgovski šoli v Murski Soboti, kjer sta oba učila, on likovni pouk, se leto pozneje, ko se jima je rodila hčerka Vesna, poročila, sin Darko je bil rojen leta 1972.

Lojze, ki izhaja iz družine veleposestnika in gostilničarja Ivana in Marije, rojene Lasbaher, je čut za risbo in sliko zaznal že zelo zgodaj, že s petnajstimi leti je pripravil prvo razstavo risb v Ljutomeru, spominja se, da je šlo za potrete naših književnikov in pokrajinske motive. Ocenjuje, da je v več kot kot 65 letih ustvaril za več kot 50 samostojnih in več kot 100 skupinskih razstav umetniških del.

Domačija v Seliščih namenjena umetnosti

»Tako kot se pisatelj izraža s pisano besedo in pevec s petjem, se kiparji izražamo z oblikovanjem plastike in slikarji s slikanjem. Veliko časa sem tuhtal, kako naj ustvarim nekaj novega, izvirnega, samosvojega,« razlaga.
Nenavaden napis »Če bi faušija gorela, bi zgorel celi svet« na vhodu v preurejeno in leta 1972 za galerijske namene odprto domačijo Lojze pojasni: »To je bil izrek mojega dedka Antona Lasbaherja, takrat izredno podjetnega, premožnega in vplivnega veleposestnika in veletrgovca, pri njem se je dobilo vse, od igle do lokomotive. Žal ga je v 48. letu, 17. februarja 1911, pobral infarkt, dobesedno je pregorel. Načrtoval je gradnjo opekarne in samostana, pri Sv. Juriju oz. Vidmu ob Ščavnici je z župnikom Kuncejem nameraval postaviti cerkev v čast Cirilu in Metodu, tam sta ustanovila posojilnico. Ko je dedek umrl, je imel vsak od štirih otrok zagotovljenih po 40.000 kron, kar pomeni, da so bili preskrbljeni, če vemo, da se je takrat za osem tisoč kron dobilo srednje veliko posestvo,« s spoštovanjem pripoveduje Lojze.

Bil je in ostaja »trmasti Prlek«

Veberičeva »svetla luč in topel žarek« ostaja njegov leta 1996 umrli prleški rojak akademik prof. dr. Anton Trstenjak. »Profesor je bil zame taka veličina, da ga nisem mogel tikati, čeprav mi je pogosto dejal: Ti hočeš biti in ostati trmasti Prlek, nočeš me ubogati in poslušati. Jaz sem 30 let starejši od tebe in ti lahko zapovem, da me boš ubogal in me ne boš več vikal, midva sva dobra prijatelja in še oba Prleka.«

Zanimivo je, da je Lojze izdelal vse listine za podelitev naslova častni občan Trstenjaku za občine Gornja Radgona, Ptuj, Ljubljana, Ormož in Maribor.,