Lutkovno gledališče Pupilla letos praznuje 30 let delovanja. Njegovi začetki segajo v čas, ko je vodja gledališča Sabina Šinko končala študij in se vrnila v Lendavo, ob tem pa si je zaželela, da bi oživila lutkovno dejavnost, ki je nekoč tu že bila. »Gnalo me je veselje do ustvarjanja, nobenega drugega pričakovanja takrat ni bilo, razen da za lutke navdušim mlade. Prva predstava, ki smo jo ustvarili, je bila Ko si kraljična zaželi mesec z neba. V začetku so v glavnem sodelovali srednješolci,« pripoveduje o začetkih Sabina Šinko. Skozi leta se je število članov gibalo od pet do devet. Od začetne ekipe je ostala samo ona, jih je pa veliko vztrajalo več let. »Kot zanimivost lahko dodam še, da smo v nekem obdobju imeli same fante, problem je bil najti kakšno dekle. In še skoraj vsem je bilo ime Denis,« smeje doda sogovornica.
Ime skupine je večpomensko. V francoščini beseda pupilla pomeni lutka, pupila je tudi zenica v očesu, s katero vidimo, obenem je bilo tako ime eni od psičk Šinkove, ki ji je bila zelo draga. Gledališče že od začetka domuje v prostorih nekdanje dvojezične šole s prilagojenim programom, v upravljanju imajo celotno stavbo, kar je zelo dobrodošlo, saj se je v treh desetletjih nabralo veliko odrske opreme in lutk. Tukaj imajo tudi delavnico in prostor za vaje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pirova zmaga črno-belih: Mura - Aluminij 3 : 1
V 33. krogu prve lige sta se v Fazaneriji merila Mura in Aluminij. Za goste je bila tekma zelo pomembna v njihovem boju za obstanek, medtem ko se domači po neuspešni sezoni razen za pridobivanje vnovičnega zaupanja privržencev niso imeli več za kaj boriti. So pa s to zmago vendarle tudi matematično potrdili obstanek v ligi, kar je seveda daleč od cilja, ki so ga najavljali še na začetku spomladanskega dela.
V vseh letih je skupno nastalo okrog 25 predstav. Ena bolj uspešnih in večkrat odigranih je bila Dani Prekla, ki so jo predelali po romunski ljudski pravljici, zelo odmevna je bila tudi Zadnji polet ali Princ kopastih ovčic. Ta je bila ena redkih predstav za odrasle oziroma mlade, z njo so bili uspešni na veliko mednarodnih festivalih. »Naša velika uspešnica je bila tudi predstava Zoopotniki, predstava brez teksta, ki smo jo ustvarili z režiserko Rito Bartal Kiss, naša najnovejša predstava Sosedska pa je na neki način njeno nadaljevanje,« pove Sabina Šinko. Predstavo Sosedska so premierno odigrali v petek, 11. avgusta, v Lendavi, sledila je ponovitev v Mariboru, naslednjič pa si jo bo mogoče ogledati to soboto, 26. avgusta, v Murski Soboti v okviru Soboškega poletja. Tudi ta predstava je brez govora, prav tako gre za isto zvrst kot pri Zoopotnikih – predmetno gledališče. »To je praoblika lutkovnega gledališča, ker predmeti niso izdelani kot lutke, ampak je lutka oživljen predmet. Pri predstavi smo ubrali pot improvizacije. Prinesli smo veliko različnih predmetov, pogledali, kaj in v kakšnem kontekstu se jih da uporabiti, potem pa je režiserka oblikovala okvirno zgodbo,« pojasni sogovornica. Vsebinsko gre za odnos med dvema sosedoma, dekletom in fantom, ki je na začetku zelo dober, kasneje pa se zaradi nekega vzroka spreta in potem se z razvojem dogajanja spet pobotata. »Zgodba je zelo enostavna, ampak nakazujemo na to, da so sosedski odnosi zelo pomembni, da lahko živimo v normalnih razmerah, da se razvijamo, družimo … V predstavi pokažemo, da je življenje v sožitju in miru veliko boljše, kot če si skregan.«
Pomembna sta veselje in domišljija
Trenutno v lutkovni skupini poleg Šinkove, ki skrbi za scenografijo, lutke in organizacijo, delujejo še štirje igralci, glasbenik in tehnik, s tem da v vsaki predstavi ne sodelujejo nujno vsi. Kolikokrat odigrajo posamezno predstavo, je odvisno od odziva in povabil. Imajo nekaj stalnih mest po Sloveniji, kjer nastopajo v okviru lutkovnih abonmajev. Tudi sicer zadnja leta največ nastopajo po Sloveniji, v preteklosti pa so gostovali tudi na Madžarskem, v Avstriji, Italiji, Romuniji in še kje. Vsaka predstava je svet zase, včasih uporabijo že napisano besedilo kakšnega dramaturga, spet drugič priredijo kakšno zgodbo ali pravljico, včasih si jo v celoti izmislijo sami. Večino predstav ustvarijo za otroke, ena je bila doslej namenjena odraslim, predvsem družinske predstave pa so namenjene vsem, saj vsak gledalec od predstave »odnese« tisto, kar pozna glede na svoje izkušnje. »Velike razlike so pri ustvarjanju predstav glede na ciljno skupino. Imamo recimo predstave, ki so namenjene najmlajšim med 1. in 3. letom, to se imenuje tudi baby drama. Te so prilagojene njihovemu dojemanju, tako npr. ni premorov, teme, ni zgodbe v pravem pomenu besede, ker otroci te starosti še niso zmožni slediti dramaturškemu poteku dogajanja. Pomembno je torej, da se vedno prilagodiš gledalcu,« poudari Šinkova, ki doda še, da je za lutkarja pomembno, da ima veselje do te zvrsti gledališča in da ima domišljijo, ker je pri lutkah veliko improvizacije. »Pri lutkah moraš imeti sposobnost vživeti se, kar je težje kot pri igri, ker moraš svojo energijo dati v predmet, lutko. To se mi zdi velik izziv, hkrati pa veselje za igralca.«
Vedno bolj postajajo popularne tudi lutke za odrasle. Ti so sicer sprva zelo skeptični do lutk, saj jih dojemajo kot nekaj, kar je namenjeno otrokom, nakar spoznajo, da je ta zvrst gledališča zelo zanimiva, kar se je pokazalo tudi na zadnji predstavi, ko so se starši otrok dobro vživeli in se zabavali.
Manjka svež veter
Leta 2000 se je Lutkovno gledališče Pupilla povezalo z Lutkovnim gledališčem Maribor in v Lendavo pripeljalo festival Lutkovni pristan. Predstave, ki so jih v okviru tega festivala odigrali v Mariboru, so torej gostili še v Lendavi na različnih prizoriščih v mestnem jedru. »To se mi je zdelo pomembno za oživitev mesta v poletnih mesecih, tega je zdaj malo,« z obžalovanjem pove sobesednica, ki doda, da so po nekaj letih organizacijo festivala prepustili Knjižnici - Kulturnemu centru Lendava.
Lutkovna dejavnost je v Sloveniji dobro razširjena, skoraj vsi otroci si ogledajo vsaj kakšno lutkovno predstavo, lutke se uporabljajo v vrtcih in so odlično vzgojno sredstvo. »Na splošno bi stanje lutkarstva pri nas ocenila dobro, je bilo pa že veliko boljše. Ko smo mi začeli kot neodvisna skupina, je bilo v Sloveniji veliko skupin, veliko je bilo srečanj in lutkovne kritike, zdaj tega tako rekoč ni. Nekaj je še skupin, ki vztrajajo, ampak zares veliko manj. Manjka nam torej ta neodvisna scena, manjkajo neke nove, sveže skupine in predstave, ki bi prihajale s strani mladih.« Vzroke za to Šinkova pripisuje tudi temu, da pri nas nimamo formalnega izobraževanja za lutkarstvo, tisti, ki študirajo v tujini, pa pogosto tam tudi ostanejo. Vedno slabše je financiranje te dejavnosti, premalo je tudi mentorjev, ki bi mladim približali lutke.
In kako gledajo na svojo prihodnost? »Odkrito rečeno nimamo posebnih načrtov. Vedno težje je, ker smo vsi zaposleni z raznimi drugimi rečmi. To je stvar, za katero potrebuješ čas in veselje. Velik izziv nam je omenjeno gledališče za najmanjše, mislim, da bomo delali na tem področju. Sicer pa si zdaj želimo čim večkrat igrati novo predstavo,« sklene pogovor Sabina Šinko.