V muzejski enoti Splošne knjižnice Ljutomer sta bila predstavljena zbornika, ki prinašata zgodbe pogumnih ljudi. Ljudi, ki so spregovorili o težkih življenjskih preizkušnjah. Prvi nosi naslov Globalni obrazi starosti, drugi Zgodbe beguncev. Oba je uredila Majda Naji, izšla pa sta v založbi Kulturnega centra Maribor.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Iz različnih delov sveta
Urednica je v uvodu navedla, da avtorji zgodb prihajajo iz različnih delov sveta, Slovenije, Vietnama, Avstralije, Havajev ... »Humanost družbe se kaže v ravnanju z njenimi šibkimi člani, to so v tem primeru starejši ljudje in begunci,« je poudarila. Zgodbe, ki so zbrane v zborniku Globalni obrazi starosti, so napisali starejši ljudje, njihovi sorodniki, skrbniki, prijatelji ali tisti, ki so jih opazovali. Nekaj so jih ustvarili še slovenski dijaki in študenti. »Veliko potujem po svetu in zatrdim lahko, da je obraz starosti po vsem svetu enak ne glede na vero ali del sveta, kjer živi.« Da sta bila zbornika predstavljena v Ljutomeru, ni naključje, saj nekaj zgodb govori o prleških ženskah. V zborniku, ki govori o starosti, so se predstavile Marta Lasbaher, Danica Makoter in Cvetka Kunc Ahmed in zgodbe delile z obiskovalci.
Lasbaherjeva, ki jo mnogi poznajo kot nekdanjo učiteljico, je pripovedovala, da je izobraževanje končala na mariborskem učiteljišču, za prvo delovno mesto pa so ji določili poučevanje na »visoki« osnovni šoli Runeč. »Nikoli prej nisem bila tam, je pa bil Runeč uro hoje oddaljen od mojega rojstnega kraja. Na kmečki voz smo naložili posteljo, šibje za kurjavo, kanto za vodo in smo šli. Runeč je bil dolga vas, na sredini blatna cesta, ob njej vinogradniške hiše. Ko se je oče odpeljal, sem si rekla, Marta, ti pa tu ne boš. Sedela sem na pragu hiše, v kateri je bila majhna soba in še manjša kuhinja, in jokala kot dež. Prišli so sosedje in me prepričali, da sem ostala,« je začela. Elektrika je takrat že bila, po vodo pa je bilo treba iti v dolino 20 minut v eno smer.
Marta Lasbaher se je nekako privadila na novo življenje. Spoznala je Ivana, ki je prav tako končal učiteljišče, a se nato odpravil študirat. »Jaz sem vmes zanosila in pozneje se nama je rodil sin.« Kot je zapisala, je njen porodniški dopust trajal le tri tedne, kmalu za njo je rodila sodelavka in morala je v razred. »Varuške si nisem mogla omisliti, kaj je vrtec, nismo vedeli. Otroka sem pustila samega, v odmoru sem ga nahranila in previla, pa spet v razred,« je opisovala. Ko je sin zrasel, je zimo preživljal pri babici, cesta na Runeč pa od oktobra do aprila ni bila prevozna. »Najhuje je bilo pozimi iti po vodo. Če ti je zdrsnilo, se je voda razlila in lahko si šel znova.«
Avtorica je na Runču preživela pet let, potem se je z Ivanom in sinom preselila v Ljutomer, kjer je na svet prišla še hčerka. »Teh pet let je bilo napornih, a je šlo. Če pomislim, kaj vse se je zgodilo v 62 letih, ne morem verjeti, da je bilo vse to res,« je dejala in opisala še eno anekdoto od tam. Ko je sin nekoliko zrasel in ni več pil njenega mleka, se je odpravila do bližnje kmetije in prosila za mleko. Tam so jo takrat vprašali, kaj pa bodo potem oni svinjam polagali. »Hudo mi je bilo, ko sem to slišala, a ko pozneje razmišljaš, veš, da je bilo res tako,« je dejala za konec.
Srečanje z Jovanko in Titom
Naslednja je bila na vrsti Cvetka Kunc Ahmed. Rojena Ljutomerčanka je v Zagrebu študirala farmacijo. Njen najljubši dogodek iz časa študija je bil decembra 1958, ko jim je dekan predaval o atomski teoriji in obljubil, da bo predstavil znanstvenika Nielsa Bohra, ki je leta 1913 opisal zgradbo atoma. Bohr je res prišel iz danskega glavnega mesta, s kredo na tablo narisal strukturo atoma in začel predavati. »Študenti smo bili fascinirani, Bohr je tudi Nobelov nagrajenec,« je dejala. Avtorica se je nato za šest let zaposlila v ljutomerski lekarni, nato pa se z družino preselila v Sudan, moževo domovino. »To je bila zame tuja dežela, z zelo malo razumevanja za ženske in tudi zaposlitve nisem dobila.«
Je pa tam srečala Jovanko in Josipa Broza Tita. Obiskala sta sudanskega predsednika, vsi Sudanci, ki so študirali v Zagrebu, pa so bili s soprogami vabljeni na banket. Kunc Ahmedova se je pozneje preselila v Nemčijo, kjer je živela sestra, in tam ostala 40 let. »Naši šefi so v Nemčiji pogosto rekli, vi ste moj tim in vi ste moj kapital,« je poudarila in dodala, da bi tudi v Sloveniji včasih bil dobrodošel tak pristop. V Ljutomer se je vrnila leta 2009, vendar je bil takrat že precej spremenjen, znancev pa več ni bilo. »Tožila sem, da v Ljutomeru ni več dobrih ljudi, nov družbeni red je ljudi pokvaril, postali so egoisti in nimajo več posluha za drugega človeka. A sem vendar spoznala tudi nekaj dobrih ljudi, ki mi olepšujejo življenje in za katere sem vesela, da obstajajo,« je končala zgodbo.
V zborniku boste našli še pripoved Mamini nasveti, ki jo je zapisala Danica Makoter. Tudi ona je rojena Prlekinja, v družini s petimi otroki. Živeli so še s starimi starši, babica je otrokom predala znanje o vrtnarjenju, kuhanju in zdravilnih rastlinah, dedek pa je bil mojster izdelovanja orodja iz lesa. Oče je delal na žagi, medtem ko je bila mama gospodinja. »Vsak otrok je bil odgovoren za svoje opravilo,« je zapisala in dodala, da med njimi ni bilo lenuhov. »Mama je imela odlične pedagoške prijeme in vzgajala nas je po zdravi kmečki pameti. To je bila vzgoja brez prisile. Znala nas je prelisičiti, da smo opravili vse, kar je želela.« Naučila jih je kuhinjskih opravil, predvsem pa so otroci ponosni na dediščino, ki jim jo je predala zelo bolna. »Rekla je, dobri bodite med sabo in pomagajte si. Ta stavek nas spremlja vse od njene smrti,« je zapisala avtorica, ki se s sorojenci tega drži še danes in to prenašajo tudi na potomce.
Eden od pripadnikov mlajših generacij, ki so v zborniku, je Jan Slavic Bezjak. Dijak ljutomerske gimnazije je avtor razmišljanja o pomenu medgeneracijskega druženja ter zgodbe Moč modrosti v starosti. Povedal je, da je že nekaj let aktiven na različnih področjih, za kar sta zaslužna njegova stara starša. Z zadovoljstvom opaža, da se v zadnjih letih mlajši spet vključujejo v društva, ki so bila prej večinoma sestavljena iz starejših krajanov. »Medgeneracijska druženja imajo velik pomen za skupnost, v kateri bivam. Ustvarjajo strpna, prijazna in razumevajoča okolja, ki izboljšujejo standard življenja. Starejši se lahko veliko naučijo od pogleda mladih na svet, prav tako se mladi veliko naučimo iz izkušenj in modrosti, ki jih prinašajo leta,« meni mladi avtor.
Tekle so solze
»Zgodbe beguncev so nastajale dosti težje. Ne morete si predstavljati, koliko bolečine in strahu se je skrivalo pri avtorjih zgodb. Begunec iz Irana je denimo zahteval, da nismo objavili nobenih fotografij, izbral si je drugo ime, lastno pa skril,« je opisala nastajanje drugega zbornika Majda Naji, ki je tudi sama prispevala nekaj zgod. Avtorji so številni begunci, sorodniki, skrbniki, predstavniki državnih, nevladnih in humanitarnih organizacij. Poudarek je na osebni izpovedi ljudi, ki so bili dovolj hrabri, da so del življenjske zgodbe delili z javnostjo. Nekaj zgodb je podpisal tudi njen mož Jamal Naji, begunec iz Palestine. »Vsi vedo, kje so se rodili, nihče pa ne ve, kje bo pokopan,« se glasi njegov citat.
Na predstavitvi v Ljutomeru sta sodelovali Stoja Copot in Svetlana Oletič. Druga je napisala Dniprovsko zgodbo o ukrajinski družini, ki ji je pomagala. Družina se je zaradi vojne namenila v Maribor, kjer je živel 22-letni vnuk. Sprva so se nastanili v enem od hotelov, ker pa stroškov niso več zmogli plačevati, primernejšega bivališča pa niso našli, so se obrnili nanjo. »Za družino iz Dnipra sem našla hišo v Zgornjem Kamenščaku, čeprav je lastnik predlagal, naj počakamo, ker še ni bila opremljena. Toda družina se je morala izseliti iz hotela, drugega bivališča pa niso imeli. Ljudje so jim v enem samem dnevu prinesli ogromno stvari,« je opisala in nadaljevala, da so preostale potrebščine prišle v enem tednu. Vsi so bili zelo hvaležni. Šestletni begunec je začel obiskovati šolo v Cezanjevcih, mama se je zaposlila v Biotermah Mala Nedelja. Toda ne dolgo, ker so izvedeli, da je pogrešan njen 50-letni brat, vodja prevozniškega podjetja v Dnipru, ki je svoji državi pomagal tudi s humanitarnimi prevozi. V pisarno podjetja je priletela raketa in porušila celotno stavbo. Ni preživel. Njegova starša sta želela v Ukrajino, a ju hčerka ni pustila, ker se je bala, da se ne bosta mogla vrniti. Prav tako ne 22-letnika iz Maribora, pokojnikovega sina. V Ukrajino se je vrnila ona in morala prevzeti delo računovodkinje, ki je tudi umrla v napadu.
Žalostna je tudi Stojina zgodba, za katero stoji Stoja Copot. Rojena je bila leta 1935 v bližini Drvarja v Bosni in Hercegovini. V družini je bilo osem otrok, dva fanta in šest deklet, oče je bil zidar, mama gospodinja in doma so imeli kmetijo. Nekega jutra 1943 je v vas pribežal partizan in vaščane opozoril, da bo kraj bombardiran, zato naj se skrijejo. Kot je zapisano v zborniku, so se vaščani skrili v bunkerju v bližnjem gozdu, ker so odšli v naglici, niso imeli ničesar s seboj. Otroci so starše zjutraj prosili, naj se vrnejo po hrano. Tako so pozneje v vas šli oče, mama in ena od sester »Žal jih nikoli več nismo videli. Naša vas je bila pravoslavna, ljudi so ustaši pobili. Ko sem pozneje šla v vas, sem videla očeta in mamo, kako sta ležala skupaj. Imela sta odsekani glavi, sestra pa je bila raztreščena po eni skali. Ti prizori so me zelo prizadeli in me še danes včasih preganjajo,« je pripovedovala avtorica.
Za mlajše otroke je nato skrbela najstarejša sestra, nakar je prišlo navodilo, da jih je treba odpeljati v Slovenijo. Copotova je v našo državo šla kot osemletnica, skupaj z mlajšo sestro in bratom. Prišli so v mariborsko vojašnico, bilo jih je med 200 in 300, po kakšnem tednu pa so jih odpeljali v Mlekopromet Ljutomer. Otroke so nato k sebi vzele družine in jih imele za delovno silo, zanje pa so po besedah Copotove prejeli okoli tisoč dinarjev. Vsak od sorojencev je dobil svojo družino na Cvenu.
»Moja družina me je izkoriščala, morala sem delati težaška dela na kmetiji,« je pripovedovala. Kljub vsemu se je pri njih naučila raznih stvari, tudi dobre kuhe. »V kuhinji ne smeš varčevati, je govorila mama, in tega se držim še danes.« Pozneje je bila vajenka v eni od šiviljskih delavnic, v Bosno pa se je prvič vrnila čez deset let, da bi pridobila dokumente, ker se je nameravala poročiti. Dokumentov ni bilo, se je pa takrat srečala s sestro, ki je tam ostala. »Ko pogledam življenje, vidim, da sem doživela veliko hudega, a tudi veliko lepega,« je zapisano v zgodbi, ki se konča s tem, da Stoja Copot rada daje in pomaga ter nikoli ne obupa.
Zbornika sta izšla v slovenskem, nemškem in angleškem jeziku, po besedah odgovornega urednika založbe Dušana Hedla bosta predstavljena na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu. Prav tako naj bi ju slovenski veleposlanik pri Združenih narodih predstavil v Varnostnem svetu OZN. Uvodnika pa sta prispevali svetovalki predsednice republike Biserka Marolt Meden in Eva Tomič.