Kuršinci so vas pri Mali Nedelji, kjer je Ludvik Rudolf leta 1944 zagledal luč sveta; bil je tretji otrok Jakoba Rudolfa in Marije, ki se je pred poroko pisala Šrol. Pred njim sta oče in mama povila dvojčka, a sta oba umrla. In Ludvik je vse življenje, pravi, pogrešal brata in sestro. "Mama je rodila doma in eden od otrok je umrl takoj pri porodu, drugi pa je živel štiri ali pet mesecev, a tudi umrl. Ker je bila mama že starejša, ko je dobila mene, imela je 40 let, sem ostal sam na svetu. Ko sem videl družine z več otroki, sem jih vedno z žalostjo opazoval, kajti sam nisem imel nikogar." Oba Ludvikova starša sta bila Malonedeljčana, je pa mamin dedek izviral iz Francije, bil je Napoleonov vojak, očetova rodbina pa z Bavarskega, torej iz Nemčije. Ludvikov oče je bil ljudski godec, igral je harmoniko in verjetno ima prav po njem Ludvik smisel za glasbo in petje. "Očetov brat je moral med prvo svetovno vojno na fronto, moj oče pa je bil brez enega prsta in enega očesa, zato ga niso vpoklicali. Moj dedek mu je takrat kupil harmoniko in s tem se je začelo, oče je bil nadarjen in zelo dober muzikant. Igral je na več kot 150 gostijah in seveda na vseh veselicah."
Ludvik se je namreč poročil; šel je za zeta k Mali Nedelji, v hišo tik pod cerkvijo. Svojo izvoljenko Treziko Cvetko je spoznal pri cerkvenem zboru. "Okrog leta 1960 sem začel peti pri cerkvenem zboru, leta 1963 sem bil v vojski. Treziko sem imel izjemno rad, bila mi je žena, bila je tista tako želena sestra, ki je nikoli nisem imel, bila mi je vse. Izjemno umirjenega značaja in lepe, simpatične zunanjosti." Ludvik pravi, da sta se zaljubila in poročila, čeprav je bila Trezika tri leta starejša in sta njegova starša – predvsem oče – nasprotovala poroki. "Oče je bil proti, ker sem bil edini sin in sem se poročil drugam, doma pa je ostalo osem hektarjev zemlje. Muke so bile pred poroko … A z ženo sva se že takrat zaobljubila, da bova skrbela za starše, njen oče je bil že pokojni, vse do njihove smrti. In tako je tudi bilo. Starše sem tako pozneje vzel k sebi in sva z ženo skrbela zanje."
Problem je bil, pravi Ludvik, in to je bil prav tako eden od razlogov, da mu je oče branil poroko s Treziko, ker ta ni bila preveč zdrava. "Pri trinajstih letih je prebolela škrlatinko, ki ji je za vse življenje pustila posledice na srcu. Srčne zaklopke ji niso pravilno delovale."
Ludvik se je tako leta 1966 priženil na kmetijo in na njej z ženo delal vse življenje. "Konje so imeli in tukaj sem prvič videl nekaj kmetijske mehanizacije. Leta 1967 sem kupil svoj prvi traktor (smeh) in sam sem znal veliko popraviti. Če pa česa nisem vedel, sem prosil za pomoč sošolca, ki je bil strojnik, vse sem ga lahko vprašal in mi je znal pomagati."
Ludvik, pravi, nikoli, ampak res nikoli ni preklinjal, zakaj bi, brez tega tudi lahko živiš, vedno pove. Tudi ko je bil v vojski – leto in pol v Beogradu –, od njega niso slišali niti ene kletvice. "Ko so vojaki in častniki ugotovili, da ne preklinjam, mi je enkrat neki podpolkovnik rekel, ni slabo mislil, le vprašal me je: 'Kakšen si ti človek, da te ne slišimo nikoli preklinjati?' Jaz pa sem mu odgovoril, da tudi njemu ne bi bilo treba (smeh)."
Ludvika je od nekdaj zanimala tudi zgodovina – kako bi drugače trideset let zbiral gradivo za knjigo Nekaj besed o Mali Nedelji in njenih ljudeh. Zdaj si je, pravi, kar se pisanja tiče, vzel malo premora, je pa član literarne sekcije malonedeljskega kulturnega društva. "Tudi zbiram ne več kaj veliko starih stvari. Doma imam lepo zbirko in imel sem željo, da bi postavil majhen muzej... Lončarske izdelke sem zbral, kovaške, tudi les. Ne vem, ali bo kdaj kaj iz tega, željo pa še imam. Ne da bi te predmete razstavili kje drugje, želim si, da bi ostali doma." Pri Mali Nedelji, po kateri Ludvik na več različnih pohodih popelje turiste, ki jih zanima kar koli o Mali Nedelji.
Omenjeno knjigo je Ludvik Rudolf – ob pomoči Jelke Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota in še koga – izdal leta 2012, leta 2016 pa je izdal še eno, malo drugačno. Ne le drugačno od prve, drugačno od vseh. Celotna vsebina je namreč v rokopisu, ne le Ludvikove pesmi, tudi predgovori. In prav v enem od njih ga Sara Munda, vodja literarne sekcije Kulturnega društva Antona Krempla od Male Nedelje, katere član je seveda tudi Ludvik, poimenuje "mali Ludvik z velikim srcem".
"Gre za še eno neprecenljivo, ponovno izjemno bogato knjigo, v formatu A3, v lastnem rokopisu, na 195 straneh. Svoje lastne pesmi in lastne melodije je izdal v knjigi z naslovom Iz preteklosti v sedanjost za prihodnost. Ideje za svoje pesmi je Ludvik črpal iz svojega življenja, kroga ljudi, ki jih pozna, ceni in spoštuje, dogodkov in dejavnosti, ki počasi tonejo v pozabo. Neizbrisen vir so tudi kronološki zapisi in ustna izročila starejših ljudi. Mnogih danes več ni, Ludvikov zapis in pesem pa ostajata," še pove Žuničeva. Mnogi verzi, dodaja, so izraz izpovedi, povezanih z osebno noto lastnih doživetij in čutenj. "S pesmimi ohranja pripovedi med ljudmi žive in jih z melodijo še dodatno oplemeniti." Žuničeva je Ludvika Rudolfa poleg številnih drugih predlagala tudi za Miklošičevo nagrado Občine Ljutomer za leto 2018; Ludvik jo je potem tudi prejel. Sploh pa o Ludviku Rudolfu največ pove prav ona v zelo kratkem stavku: "Poznam veliko ljudi, a takih, kot je Ludvik, malo."
Muke pred poroko
Ludvik je obiskoval osnovno šolo pri Mali Nedelji. "Rad sem hodil v šolo in zelo sem si želel iti naprej, v kmetijsko šolo, a nismo imeli denarja. Je pa bila v kraju ustanovljena nižja kmetijska šola. Šlo je bolj za praktično šolo, dvoletno, ki sem jo z odliko končal. Naprej pa nisem šel …"Ludvik se je namreč poročil; šel je za zeta k Mali Nedelji, v hišo tik pod cerkvijo. Svojo izvoljenko Treziko Cvetko je spoznal pri cerkvenem zboru. "Okrog leta 1960 sem začel peti pri cerkvenem zboru, leta 1963 sem bil v vojski. Treziko sem imel izjemno rad, bila mi je žena, bila je tista tako želena sestra, ki je nikoli nisem imel, bila mi je vse. Izjemno umirjenega značaja in lepe, simpatične zunanjosti." Ludvik pravi, da sta se zaljubila in poročila, čeprav je bila Trezika tri leta starejša in sta njegova starša – predvsem oče – nasprotovala poroki. "Oče je bil proti, ker sem bil edini sin in sem se poročil drugam, doma pa je ostalo osem hektarjev zemlje. Muke so bile pred poroko … A z ženo sva se že takrat zaobljubila, da bova skrbela za starše, njen oče je bil že pokojni, vse do njihove smrti. In tako je tudi bilo. Starše sem tako pozneje vzel k sebi in sva z ženo skrbela zanje."
Problem je bil, pravi Ludvik, in to je bil prav tako eden od razlogov, da mu je oče branil poroko s Treziko, ker ta ni bila preveč zdrava. "Pri trinajstih letih je prebolela škrlatinko, ki ji je za vse življenje pustila posledice na srcu. Srčne zaklopke ji niso pravilno delovale."
Ludvik se je tako leta 1966 priženil na kmetijo in na njej z ženo delal vse življenje. "Konje so imeli in tukaj sem prvič videl nekaj kmetijske mehanizacije. Leta 1967 sem kupil svoj prvi traktor (smeh) in sam sem znal veliko popraviti. Če pa česa nisem vedel, sem prosil za pomoč sošolca, ki je bil strojnik, vse sem ga lahko vprašal in mi je znal pomagati."
Ludvik, pravi, nikoli, ampak res nikoli ni preklinjal, zakaj bi, brez tega tudi lahko živiš, vedno pove. Tudi ko je bil v vojski – leto in pol v Beogradu –, od njega niso slišali niti ene kletvice. "Ko so vojaki in častniki ugotovili, da ne preklinjam, mi je enkrat neki podpolkovnik rekel, ni slabo mislil, le vprašal me je: 'Kakšen si ti človek, da te ne slišimo nikoli preklinjati?' Jaz pa sem mu odgovoril, da tudi njemu ne bi bilo treba (smeh)."
Prečute noči
Z ženo, pravi Ludvik, sta nato zaradi težav s srcem hodila k zdravniku in morala je na operacijo srca. "Med operacijo jo je zadela možganska kap in tri tedne je bila v komi. To so bili žalostni trenutki. Nato pa je še 12 let živela, sicer na vozičku in v postelji. Tudi to je bilo težko obdobje, nekako sva shajala, a moje noči so bile svetle. Če je dve uri spala, je bilo dobro. Bila je namreč napol hroma in roka je bila čisto pasivna, noga pa ne in je občutila bolečine. Zato sem ponoči po šestkrat vstal in ji, kot so mi povedali terapevti v Soči, zmasiral nogo ter jo nato od 80- do 100-krat pokrčil in raztegnil, da se je krvni obtok zganil. Potem pa sva spet malo spala... A to vse gre – iz ljubezni in spoštovanja do človeka. Včasih mi je kdo rekel, kakšen moški si, zakaj je ne daš v dom. A sem vedno rekel, da tudi za ceno svojega življenja ne. Prej me je v vsem podpirala, mi pomagala in vse, potem pa naj vse pozabiš? Ne, to se ne da. Če imaš srce." Leta 1968 sta Ludvik in Trezika dobila sina Dominika, čez dve leti pa še Ludvika. Dominik se je poročil v Precetince in ima ženo ter sina, drugi sin še živi z očetom pri Mali Nedelji. Ludvikova žena je umrla pred devetimi leti.
Skrb za kulturno dediščino
Ludvik je bil vedno izredno vpet v lokalno okolje, skoraj dve desetletji je bil recimo tudi cerkveni ključar. "Tudi cerkev je dediščina, za katero je treba skrbeti," pravi. Ludvik je okrog sebe zbral fante, za katere je vedel, da znajo peti, in ustanovili so Fante od Male Nedelje. "Nekoč je ljudsko petje živelo, ni bilo televizije (smeh). Sedemindvajset let smo peli in s svojo pesmijo ponesli glas Male Nedelje daleč naokrog, tudi čez meje Slovenije. Kolikokrat smo bili v Porabju..., zdaj pa nas je premalo, veliko jih je pomrlo, mladi pa nimajo smisla za ljudsko petje." Kot pravi, je začel pisati veliko pozneje, čeprav je imel od nekdaj žilico tudi za to. "Pesmi sem mogoče začel pisati okrog leta 1990. Tako sem pred dvema letoma izdal knjigo Iz preteklosti v sedanjost za prihodnost, v kateri so moje pesmi, dodana pa jim je tudi zgoščenka, saj sem veliko pesmi tudi uglasbil in smo jih zapeli. Zdaj pa sva s Tadejem Murkovičem, ki je etnolog in izjemno dober godec, posnela 32 pesmi. Pomembno se mi zdi, da ostane melodija, da ne izgine. V pesmih so opisana tudi številna dela, ki jih danes ne poznamo več, uporabljene so besede in izrazi, ki jih več ne uporabljamo. Lepo, da to ostane tudi za nami."Ludvika je od nekdaj zanimala tudi zgodovina – kako bi drugače trideset let zbiral gradivo za knjigo Nekaj besed o Mali Nedelji in njenih ljudeh. Zdaj si je, pravi, kar se pisanja tiče, vzel malo premora, je pa član literarne sekcije malonedeljskega kulturnega društva. "Tudi zbiram ne več kaj veliko starih stvari. Doma imam lepo zbirko in imel sem željo, da bi postavil majhen muzej... Lončarske izdelke sem zbral, kovaške, tudi les. Ne vem, ali bo kdaj kaj iz tega, željo pa še imam. Ne da bi te predmete razstavili kje drugje, želim si, da bi ostali doma." Pri Mali Nedelji, po kateri Ludvik na več različnih pohodih popelje turiste, ki jih zanima kar koli o Mali Nedelji.
Najboljši vodnik po domačem kraju
Breda Žunič, ravnateljica tamkajšnje osnovne šole, o Ludviku najde le lepe besede: "Ludvik je cerkveni ključar, zbiralec ljudskega blaga, krvodajalec, ljubitelj zgodovine, izjemen poznavalec malonedeljskega narečja, govornik ob poslednjem slovesu od pokojnih na našem pokopališču, najboljši vodnik po naših krajih, dobrotnik, ki je vedno prijazen, dobrodušen, bi vse naredil za druge, zase ne želi nič, poleg vsega tega je do danes izdal dve izjemni knjigi. Prva je Nekaj besed o Mali Nedelji in njenih ljudeh, kjer je na 650 straneh velikega formata z več kot tisoč črno-belimi in barvnimi fotografijami, skicami, zemljevidi, kartami in dokumenti postavil večen spomenik Mali Nedelji in njenim ljudem. S knjigo, ki je rezultat več kot tridesetletnega zbiralskega dela, obiskov številnih družin in intervjujev posameznikov, fotografiranj, neprespanih noči ob cerkveni in šolski kroniki, brskanj po zaprašenih podstrešjih in po zgodovinskih arhivih, je ustvaril pomemben zgodovinski dokument, ki mu ni para daleč naokrog."Omenjeno knjigo je Ludvik Rudolf – ob pomoči Jelke Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota in še koga – izdal leta 2012, leta 2016 pa je izdal še eno, malo drugačno. Ne le drugačno od prve, drugačno od vseh. Celotna vsebina je namreč v rokopisu, ne le Ludvikove pesmi, tudi predgovori. In prav v enem od njih ga Sara Munda, vodja literarne sekcije Kulturnega društva Antona Krempla od Male Nedelje, katere član je seveda tudi Ludvik, poimenuje "mali Ludvik z velikim srcem".
"Gre za še eno neprecenljivo, ponovno izjemno bogato knjigo, v formatu A3, v lastnem rokopisu, na 195 straneh. Svoje lastne pesmi in lastne melodije je izdal v knjigi z naslovom Iz preteklosti v sedanjost za prihodnost. Ideje za svoje pesmi je Ludvik črpal iz svojega življenja, kroga ljudi, ki jih pozna, ceni in spoštuje, dogodkov in dejavnosti, ki počasi tonejo v pozabo. Neizbrisen vir so tudi kronološki zapisi in ustna izročila starejših ljudi. Mnogih danes več ni, Ludvikov zapis in pesem pa ostajata," še pove Žuničeva. Mnogi verzi, dodaja, so izraz izpovedi, povezanih z osebno noto lastnih doživetij in čutenj. "S pesmimi ohranja pripovedi med ljudmi žive in jih z melodijo še dodatno oplemeniti." Žuničeva je Ludvika Rudolfa poleg številnih drugih predlagala tudi za Miklošičevo nagrado Občine Ljutomer za leto 2018; Ludvik jo je potem tudi prejel. Sploh pa o Ludviku Rudolfu največ pove prav ona v zelo kratkem stavku: "Poznam veliko ljudi, a takih, kot je Ludvik, malo."
