Kakšen je lik staršev oziroma kakšno vlogo v sodobnih mladinskih romanih in delih za otroke igrata mama in oče, je bila letošnja tema simpozija, ki vsako leto poteka na festivalu Oko besede v Murski Soboti. Pripravlja ga revija Otrok in knjiga, vsa leta pa ga vodi urednica Darka Tancer Kajnih. Na simpozijih so vsakič obravnavali različne teme, aktualna vprašanja in probleme slovenske mladinske književnosti ter s pomočjo strokovnjakov analizirali različne vidike mladinske književnosti. Razpravljali so že o etiki, vrednotah, humorju, nonsensu in različnih tabujih, ki se pojavljajo v mladinski književnosti, letos so se posvetili vlogi staršev, ki običajno niso osrednja tema, brez njih pa tudi ne gre.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Po soboških ulicah se vozi avtomobil, odet v praznične lučke. Ste ga opazili?
Lastnik avtomobila pravi, da želi z lučkami slediti novodobnim trendom.
Tržaški pisatelj in predsednik Društva bralna značka Slovenije Marko Kravos je spregovoril o odnosih med otroki in starši, med generacijami. Pravi, da je pisanje za otroke odgovorno početje, saj s tem nagovarja najmlajše, svojo prihodnost. Sam se je lotil pisanja mladinske literature pri svojih 50 letih. Starši so nosilci tradicije in reda, so tisti, ki pripovedujejo zgodbe iz davnega časa, in tudi s pisanjem in prenašanjem zgodb se življenjski krog obnavlja, postane cel in se kotali od ene do druge generacije. Ob tem se nekako, pravi, spomniš zvena in intonacij iz svojega otroštva, se spet povežeš z dedki in babicami, hkrati pa se s pripovedovanjem počutiš »nonastega«. Prav tako si s pripovedovanjem zgodb in prenašanjem tradicije sam sebi vnuk in hkrati dedek, sklene svojo avtorefleksijo Kravos.
Vlogi staršev v sodobni literaturi se je posvetila publicistka in pravljičarka Andreja Erdlen, knjižničarka, ki si prizadeva, da bi otrokom knjige približala tako, da bi jih tudi brali. Analizirala je romane, namenjene sedmošolcem v projektu Rastem s knjigo, pri tem jo je zanimalo, kako se družinsko življenje, oblika družine, medsebojni odnosi, vloga matere in očeta, vzgoja in položaj otrok izražajo v domačih literarnih delih. »V skoraj vseh romanih, ki se ukvarjajo z družinsko tematiko, se opazi odmik od tradicije, saj se pojavljajo različne oblike družinskih skupnosti. Vloge očetov so v primerjavi z materami manj usodne in stranske, predvsem pa bolj fluidne. Matere v romanih niso ravno stereotipne, ampak so v primežu družbenih zahtev in osebnih želja. Pogosto so pasivne, vseeno pa največkrat tvorijo središče družine, saj iz njihovih likov izhajajo pozitivne oziroma negativne posledice za vse družinske člane,« pravi Erdlenova.
Očetje se pojavijo manjkrat kot matere
Z vprašanjem, kakšna je reprezentacija mater in očetov v izbranih mladinskih besedilih, objavljenih med letoma 1950 in 2013, se ukvarja Barbara Zorman, docentka za področje književnosti. Natančno je pregledala 82 del, starševsko vlogo analizirala po študiji Amy L. Dewitt ter ugotovila, da se očetovski lik pojavi enainpetdesetkrat manj kot lik matere, ki se pojavil triinsedemdesetkrat. Matere se najpogosteje pojavljajo v vlogi skrbnice, negovalke in disciplinatorke, očetje pa v vlogi hranitelja in družabnika pri igri. V sodobnejših besedilih, tako Zormanova, se očetje manj pojavljajo v vlogi disciplinatorja in pogosteje kot negovalci.
Z liki staršev v izvirnih otroških slovenskih slikanicah v zadnjem desetletju se je podrobneje ukvarjala Larisa Javernik, doktorska študentka literature in kritičarka. Starši se v slikanicah običajno pojavljajo v stranskih vlogah in se prilagajajo trenutnemu družbenemu in socialnemu razumevanju družinske celice. Lik staršev prehaja fazo detabuizacije, zato se v slikanicah poleg pozitivno obarvanih starševskih likov pojavljajo tudi neidealizirane, nepopolne ali odsotne starševske figure ter netipični družinski odnosi. Starši v sodobnih slikanicah so lahko tudi ločeni, nasilni, fizično ali psihično odsotni ali so otroke posvojili. Starši v novejših slikanicah niso le varen pristan, tisti, ki zagotavljajo ljubezen in dobroto, ampak so lahko otrokom tudi vzrok travmatične izkušnje, ki otroške like v slikanicah negativno zaznamujejo.
V nasprotju z deli za odrasle v mladinski in otroški literaturi brez likov staršev skorajda ne gre, trdi pisateljica in prevajalka Jana Kolarič. »Boljši avtorji skušajo te starševske statiste nadgraditi, jim vdihniti individualno osebnost in morda še lastno intimno življenje, ki ne poteka v vidnem polju otrok.« Prepričana je, da čeprav se zdi misel, da je literatura zrcalo življenja, obrabljena fraza, nam že to, kakšen je osrednji starševski lik, veliko pove o stanju v družbi. Pri analizi se je omejila na devet knjig, ki so bile letos v ožjem izboru za desetnico. Liki v teh delih so precej uravnoteženi, ponekod ima pomembnejšo vlogo mati, drugod oče, več ali manj pa so starši uspešni pri reševanju problemov svojih otrok. Otrokom so pri vzgoji najpomembnejši pravi vzori. Če pa bi morala izbrati idealno mamo, bi bila to mama iz slikanice Petelinček prebudi upanje avtorice Vesne Radovanovič, konča svoj referat Kolaričeva.