Marija Bačič je rojena v Pečarovcih – v lepi gorički vasi, kot jim reče - leta 1947 v družini Ane in Karla Kutoše. Rodila se je kot tretji otrok od šestih; od teh je pet deklet in fant."Smo se pa vedno smejali, ko je mama razlagala, da je, ko je tretjič zanosila – torej je nosila mene – želela splaviti. Pa pride k zdravniku in pove, da že ima dvoje otrok in da sta deklica ter fant in da ne bi več imela otrok. Pa ji je zdravnik rekel: 'Uaj, taka lepa gospa, pa ne bi še enega imeli!' Pa je šla domov (smeh). In jaz sem vedno mami rekla 'No, ko ti je to tako lepo povedal, pa si še tri imela, ne? (smeh)."
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Murski Soboti spet zadišalo po gibanici in šunki
V središču Murske Sobote je danes potekal 14. Festival prekmurske šunke in prekmurske gibanice, seveda so ponudniki razvajali tudi z drugimi lokalnimi dobrotami. Dogodek po besedah organizatorjev vsako leto obišče vse več obiskovalcev. Namen festivala je promocija dveh zaščitenih prekmurskih izdelkov šunke in gibanice ter dvig zavesti o njihovem pomenu v lokalnem in širšem slovenskem prostoru. Fotografije: Diši po Prekmurju/FACEBOOK.
Defektologinja
Po osnovni šoli je šla na gimnazijo: "Mama si je sicer želela, da bi bila ena od nas medicinska sestra, jaz pa si nisem tega želela. Sem pa po gimnaziji ugotovila, da – nisem nič, imam maturo, to je vse. Zato sem šla potem na pedagoško, a ne na univerzitetni program; to se mi je zdelo predolgo. Mi je pa sestra, ki je torej bila v Ljubljani, prinesla ene vrste katalog poklicev, šol in programov in tam sem se jaz prvič srečala z defektologijo. In sem se odločila za program 'za čustvene in vedenjske motnje'." Tako je tudi Marija šla v šolo v Ljubljano, kjer pa je pravo že študiral njen bodoči mož, Geza Bačič: "Na poroki moje sestrične se je vse skupaj začelo (smeh), mi je pa v Ljubljani Geza veliko pomagal, najti stanovanje in to in tako sva začela." Ker je Geza oboževal kino, jo je večkrat povabil, ona pa je vedno skupaj sklicala še polno prijateljic: "Tako da mi je enkrat potem rekel – 'Daj, enkrat pa sama pridi' (smeh)."
Kako se je znašla v politiki
"Nikoli se nisem videla na poslanskem mestu, a se je zgodilo. Vse odkar smo postali samostojni, me je stranka SD vedno pisala na listo. Sem vedno rekla - napišite me čisto zadnjo, da boste imeli polno listo (smeh)," pripoveduje Bačičeva. "V mestnem svetu sem bila predsednica družbenih dejavnosti, pa pride mandat leta 2014. Pa me s stranke kličejo, naj kandidiram." Marijin odgovor je bil jasen - ne. A so bili tako vztrajni, da so jo prepričali: "Ne, ne boš izvoljena - samo na papirju te potrebujemo (smeh). Verjela sem in pristala. No, potem se je pa začelo. Sicer je prišel pred mano v parlament Janko Veber, a, ko je Dejan Židan postal minister, sem prišla v parlament jaz. Pa pridem domov in pravim: 'Kaj bomo pa zdaj?' (smeh) No, pa sem poskusila." Ni ji žal, takoj doda, ker, ne samo, da je biti poslanec posebna izkušnja, verjame, da je naredila mariskaj dobrega za ljudi, za katere se je trudila vse življenje. "Kar je pa najbolj pomembno - zvečer lahko zaspim. Vedno sem se trudila po svojih največjih močeh, delovala pošteno, vsakega lahko pogledam v oči. Kar je največ vedno!"
Celotni pogovor z Marijo Bačič si lahko preberete v tiskani izdaji Vestnika.
