Marija Cipot je rojena v Ižakovcih, kot pravi sama zase, je »Markojca«.Med odraščanjem je Marija pomagala staršema na kmetiji v Ižakovcih, oče je bil sezonski delavec, mama pa gospodinja, zato je bil dodaten par rok na kmetiji koristen. »Po osnovni šoli je bilo vprašanje, kam naprej. Možnosti so bile seveda omejene glede na finančno stanje doma, idej za nadaljevanje šolanja pa veliko,« pove. Tako se je Marija na koncu skupaj s sošolkami odločila za vpis na srednjo medicinsko šolo v Murski Soboti. »Včasih so rekli, da smo 'Markojce' tako samo 'nune' ali medicinske sestre, res nas je bilo veliko,« je še dodala. Dekleta so opravila sprejemne izpite ter v četrtem letniku tudi uspešno opravila maturo. Marija je bila v zadnjem letniku tudi štipendistka bolnišnice na Golniku, kjer je eno leto nabirala delovne izkušnje. »Na Golniku, kjer je bil takrat svetovno znani inštitut, je bila prijetna izkušnja glede znanja, saj smo ga ogromno pridobili. Čeprav smo imeli res težke paciente, smo dekleta med sabo tekmovala, katera bo imela bolje urejeno sobo in katera bo bolje poskrbela za svoje paciente,« se spominja Cipotova. Ko se je vrnila z Golnika, to je bilo leta 1968, je takoj začela delati kot instrumentarka na ginekološkem oddelku v Murski Soboti. »Moj mož, takrat še fant, mi je v bolnišnici uredil službo, ki me je čakala po vrnitvi z Golnika,« je dodala.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
»Vrag« je bil vztrajen
Z možem Štefanom Cipotom sta se namreč spoznala, ko je Marija še obiskovala srednjo šolo. »Spoznala sva se, ko sem bila v četrtem letniku. Predstavila naju je moja sošolka. Ko se je začelo zadnje šolsko leto, sem se novembra preselila v stanovanje v Murski Soboti, saj smo imeli dopoldne prakso, popoldne pa še pouk in smo bili vse dni zdoma,« je povedala Marija. Tako sta skupaj s sošolko, ki je že imela fanta, stanovali poleg stavbe, v kateri je bila trgovina, kjer sta bila zaposlena Štefan in fant Marijine sošolke in sostanovalke. »Šli sva v to trgovino, da bi mi sošolka predstavila Štefana. Ko sem vstopila, sem mislila, da me bo zadela kap. Govorila sem ji, da nikoli ne bom z njim, saj je imel zlate zobe, to je bilo takrat moderno. Vendar je bil ta 'vrag' tako vztrajen, da mu je na koncu tudi uspelo,« je v smehu dodala Cipotova.
Razbila monotonost, dala odpoved in šla na svoje
Zakonsko življenje sta Marija in Štefan kronala z otrokoma, hčerko Nino in sinom Alešem, Marija pa je rasla tudi poklicno. »Nina je šla v 1. razred, jaz pa v 1. letnik. V tem obdobju je bilo zelo naporno, saj sem poleg službe še študirala. Nekoliko lažje je postalo, ko se je k nam preselila moja mama in pomagala skrbeti za otroka. Sama sem v tem času postala višja medicinska sestra, zamenjala sem službo in tako sem do leta 1989 delala na ušesnem oddelku. Čeprav sem mislila, da sem tam vedno na dopustu, mi je ta monotonost začela presedati. Tako se mi je porajala ideja, da bi delala doma, zato sem leta 1989 dala odpoved v bolnišnici in se odpravila na samostojno pot.
Poslanstvo Marije Cipot je bilo namreč vseskozi povezovati ljudi in jim pomagati, tako ali drugače. »Vse to mi ne bi uspevalo brez moža. Če ne bi bil tak mož in oče, kot je, vprašanje, kako bi šlo,« je sklenila Marija ter se prisrčno nasmejala možu, ki je spremljal pogovor.
Več v tiskani izdaji Vestnika.
