Marija Tivadar: Ustvarjalka večnih spominov

Marija Tivadar s svojim fotoaparatom ne manjka nikjer, kjer se kaj dogaja. Sploh če je to v Ljutomeru ali Prlekiji, njen objektiv pa seže tudi čez Muro, na drugi breg. O letih in letnicah – tako se dogovoriva – se ne bova pogovarjali. In tudi o tem ne, da je Marija pravzaprav že upokojena. »Delala bom, dokler bom zmogla, ker v tem uživam. Konec koncev fotografiranje zame ni le služba. Nikoli ni bila samo služba, to je bil vedno in še vedno je tudi moj hobi.«

Najbolj znana ljutomerska fotografinja je Prekmurka

Marija je – kot Marija Tkalec – rojena v Murski Soboti. »Oba moja starša sta Prekmurca, oče Štefan Tkalec je bil iz Dolnje Bistrice, mama Marija Šumenjak pa s Hotize. Živela sta v Bistrici in jaz sem se jima rodila kot prva hčerka, bilo pa nas je šest otrok. Tam smo živeli nekje do mojega sedmega leta, spomnim se namreč, da sem šla v prvi razred v Bistrici, potem smo se pa preselili.« Marijin oče je kupil hišo v Ljutomeru in so se preselili. »Že moj oče je bil fotograf, a ni imel studia v Ljutomeru, ampak v Črenšovcih. Hišo pa je kupil v Ljutomeru, ker je delal pri Fotoliku Celje. Ti so imeli prostore pri ljutomerski cerkvi. Delal je kot fotograf, je pa imel Fotolik tudi knjigoveznico.«

Ko se je podjetje privatiziralo, je šef Fotolika Rado Gnezda, pripoveduje Marija, rekel njenemu očetu, da bi raje zaposlil Marijo, ki je bila takrat še v srednji šoli. Tako sta se dogovorila, da bo Marijin oče delal v svojem fotografskem ateljeju v Črenšovcih. Tako je bilo še kaki dve desetletji.

Marija je po osnovni šoli odšla v srednjo fotografsko šolo v Ljubljano. »Takoj, ko sem končala šolanje, me je Gnezda zaposlil in nato sem štiri leta in pol delala pri njem. Zanimivo je, da prej nisem mogla iti na svoje. Zdaj lahko vsak odpre svoje podjetje, takrat pa bi morala imeti vsaj pet let prakse. Ker pa sem dobro delala, so me Ljutomerčani bodrili, naj grem na svoje. A nisem mogla dobiti obrtnega dovoljenja, če nisem imela za sabo pet let prakse. A ker sem bila pridna, so rekli – štiri leta in pol je dovolj. In so mi dali obrtno dovoljenje.«

Ko je na belem papirju nastala podoba

»V četrtem razredu sem bila pri teti v Ljubljani, kjer sem pazila njenega sina. Tam je bila neka deklica, mislim, da ji je bilo ime Irena, s katero sva se družili. Njena mama je doma retuširala fotografije, kar je počel tudi moj atek. Takrat v Ljubljani sem naredila svojo prvo fotografijo te deklice, in to s fotoaparatom, ki mi ga je dal atek. Bil je Certo, na zviti film, širok, reklo se mu je 6 krat 9 in imel je le dvanajst posnetkov, da sem morala paziti, kaj sem fotografirala (smeh). Spomnim se, da je zunaj deževalo, deklica je sedela pri oknu, jaz pa sem jo fotografirala. Oče mi je rekel, da je to pa dobro.« Marija pravi, da sicer starša nista bila preveč navdušena, ko je povedala, da bi tudi ona rada postala fotografinja. »Želela sta me prepričati drugače, še zdaj imam list iz osnovne šole, ko smo morali napisati, kaj bi radi postali. Ker zaradi želje staršev nisem smela napisati fotograf, sem napisala trgovka, sama sebi pa sem rekla, da trgovka že ne bom (smeh).« Oče ji je tudi vedno govoril, da ne bo šla v Ljubljano, a na koncu je. »Ni šlo drugače, to me je vedno veselilo. Hodila sem z atekom in ga opazovala pri delu. Pa tudi doma sem kadar koli šla k njemu na podstrešje, kjer je imel laboratorij, in opazovala, kako je na belem papirju pred mojimi očmi nastajala slika. Tega nikoli ne bom pozabila. To je bilo še v času črno-belih fotografij, čeprav je atek že razvijal tudi barvne. Takrat še seveda ročno, danes se popolnoma vse dela drugače.«

Tehnologija se je razvila v neslutene smeri. »Spomnim se fotoaparata, bil je tako imenovani ozki format, film za 36 fotografij, a se je dalo nanj spraviti tudi 38 fotografij, če si ga dobro vložil (smeh).« Marija se spominja, da so morali biti fotografi nekoč zelo močni, saj je bila oprema težka. »Na terenu sem fotografirala z velikim fotoaparatom in vedno uporabljala tudi fleš – rekli smo blic. Imel je težak akumulator, ki si ga nosil na rami. Tudi svetlobo in vse drugo si moral nastaviti ročno. Spomnim se, da sem tudi v ateljeju vedno uporabljala umetno svetlobo, oprema za to je bila zelo draga. Danes je vse to neprimerno ceneje.«

Na svoje

Danes je Marijin atelje v središču Ljutomera, v mestni hiši. Vendar ni začela tukaj, ko je šla na svoje. »Svoj prvi atelje sem imela v Prešernovi ulici, majhen lokal, v katerem je bila tudi majhna temnica. Zanimivo je, da sem osem ur sprejemala stranke in fotografirala, nato pa šla delat v temnico.«
Marija je kot fotografinja pokrivala širok teren, tudi prek državnih mej. »Še zdaj pride včasih kdo iz katere od sosednjih držav. Zadnjič je prišla neka gospa iz Čakovca s hčerko in me vpraša, ali se je spomnim. Češ da sem jo slikala na poroki pred štiridesetimi leti.«

Izučila je kar nekaj fotografov, ki so danes dobri obrtniki, četudi niso ostali pri fotografiranju in so se posvetili drugemu poslu. »Dani Zelko, steklar, je recimo delal pri meni kot fotograf, a sem mu svetovala, naj se odloči za steklarstvo, saj takrat ni bilo v Ljutomeru nikogar, ki bi to delal.« Bila je stroga šefinja, pravi. »Tako so mene učili in jaz vse naprej – red mora biti! (smeh).«
Kakih osem let, pravi, je bila v Prešernovi ulici, na Glavnem trgu, kjer je njen fotografski atelje zadnja desetletja, pa je bila mlekarna. »Ko so jo zaprli, sem najela prostore. Na 200 kvadratnih metrih smo imeli vse stroje, tiskalnike, tega je bilo včasih ogromno, ker smo delali tudi velike povečave. Zdaj pa se je vse skrčilo (smeh), tehnologija je zelo drugačna.«

Pokrajine za svojo dušo

Le redkim željam strank Marija ni ustregla. »Vse smo delali, največ je bilo seveda rojstnih dnevov in porok, še pogrebi so se včasih zelo pogosto fotografirali, zdaj veliko redkeje. Večinoma zdaj fotografiramo za dokumente, poroke, s tem da se poroke zdaj fotografirajo zelo drugače. Včasih so hodili sem. Kakšno soboto jih je bilo toliko, da so si kar kljuko podajali. Spomnim se recimo, da sem za neki 29. november slikala devet porok, to bi bilo danes nemogoče. Takrat si jih slikal na matičnem uradu, potem pa so prišli še v studio, se fotografirali, in že so prišli drugi. Danes, ko poroke fotografira moja naslednica, hčerka Vanessa, se to dela čisto drugače.«
Tudi pri fotografiranju rojstnodnevnih slavljencev so se, pravi Marija, ljudje nekoč kar vrstili. »Ko je prišla že četrta torta, smo se šalili, naj jo pustijo tu, ker je najlepša.«
Pravi, da je njena največja zadovoljitev in hkrati potrditev, ko je stranka zadovoljna s svojo fotografijo. »Včasih so nekateri spomini le na fotografijah in ti so večni.«

Marija se je poročila z Ivom Tivadarjem iz Mostja pri Lendavi. Dobila sta sina Claudia, sedemnajst let kasneje pa še hčerko Vanesso. »Vmes sva zgradila hišo, pa tudi težko je bilo peljati posel in rojevati otroke. Zato sva tako dolgo čakala z drugim otrokom (smeh). Samostojni podjetniški posel in družina sta malo težje združljiva, sin mi je velikokrat očital, da nisem imela časa zanj.«
Tudi Marija je – tako kot oče njo – hčerko želela prepričati, naj ne bo fotografinja, a zaman. »Rekla sem ji, da je to delo, ki zahteva ogromno truda in časa, denarja pa ni toliko, a je vztrajala in je danes tudi ona fotografinja.«
Se pa Marija, kot pravi, ne bo nikoli upokojila. »Najraje fotografiram pokrajine, tudi ob petih zjutraj vstanem – za fotografijo, ki je le zame (smeh). Zelo rada fotografiram tudi otroke, družine ter portrete ljudi. Mislim, da imam veliko srečo, saj to, kar meni ponuja hobi, ne ponuja noben poklic.«

Fotograf mora biti več kot le zunanji opazovalec, biti mora skoraj psiholog. »Ujeti čustva, spontane trenutke, ljubezen in srečo ljudi ni tako enostavno. Ljudi moraš znati tudi pripraviti, da s fotografom sodelujejo. Meni – vsaj tako se mi zdi – to uspeva.«