V normalnih okoliščinah zaostala tekma 2. kroga 2. SNL med Bistrico in Nafto, ki se je razpletla z minimalno zmago gostiteljev, ne bi izzvala pretiranega zanimanja širših množic. Tisti, ki bolj podrobno spremljajo tekmovanje v drugem kakovostnem razredu, bi bili z dogajanjem kakopak seznanjeni, pri veliki večini bi ostala »pod radarjem«, toda obračun se je kljub vsemu znašel v središču pozornosti slovenske javnosti. Ne le nogometne, ne le športne. Razlog so srhljivi prizori. Tik pred zadnjim sodniškim žvižgom se je zgrudil domači trener. Odvijala se je drama, odvijal se je boj za življenje. Gorana Stankovića so več minut oživljali, vsa tribuna je bila v solzah, akterji na zelenici so bili presunjeni, nakar so si naposled lahko oddahnili. Triinštiridesetletnemu strokovnjaku se je vrnila zavest, prepeljali so ga v Univerzitetni klinični center Maribor, kjer je medtem prestal operacijo in začel okrevati.
Ohranil zbranost in razsodnost
Zgodba ima srečen konec in – velikega junaka. Nekoga, ki je poskrbel za takšen scenarij. Nekoga, ki je rešil človeško življenje in si zasluži vse spoštovanje. Ta nekdo je Mario Pal. Fizioterapevt Nafte, ki opravlja dolžnosti osebe medicinske stroke, je v kočljivih trenutkih ohranil potrebno zbranost in razsodnost. Bil je v neposredni bližini, sijajno se je odzval in se nemudoma lotil reševanja. »Ko sem videl, da se je gospod zgrudil, sem 'popokal' defibrilator in stekel k njemu,« je povedal najprej ter v nadaljevanju podrobno opisal, kaj se je dogajalo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Ste videli zmago Mure nad Aluminijem?
V 33. krogu prve lige sta se v Fazaneriji merila Mura in Aluminij. Nogometaši Mure so prišli do zmage proti Aluminiju, s katero so si tudi matematično zagotovili obstanek v ligi, hkrati pa napredovali na šesto mesto lestvice. Tekma se je končala s 3 : 1, Aluminij pa tako ostaja na zadnjem mestu na lestvici, ki neposredno vodi v drugo ligo. Utrinke s tribun je v objektiv ujel Aleš Cipot.
»Najprej smo preverili dihanje in pulz. V prvem trenutku ni bil povsem nezavesten, a je vse vodilo k odpovedi dihanja in utripa, zato smo ga začeli oživljati. Namestili smo tudi defibrilator in sprostili dihalno pot. Opravili smo predihavanje, preverili ritem, potrebna je bila defibrilacija. Defibrilirali smo ga enkrat, vmes smo ga dvakrat izgubili, nadaljevali smo masažo srca in predihavanje. Bili smo uspešni, dokaj hitro nam ga je uspelo reanimirati in prišel je k zavesti. Naredili smo vse, kar je bilo v naši moči, na srečo smo dosegli namen.«
»Hvaležen sem klubu, da nas je poslušal«
Ob tem je nadvse zanimivo in pomenljivo, da defibrilator na tekmah ni obvezna oprema klubskih zdravniških služb, kar daje dogodku v Slovenski Bistrici dodatno razsežnost. »Ne, ni obvezen, ampak jaz sem pri vodilnih možeh kluba vztrajal, da ga moramo imeti. Da ga hočem imeti na vsakem treningu, na vsaki tekmi. Saj vidite, kaj se dogaja. Nikoli ne veš, kdaj in kje bo kdo potreboval tovrstno pomoč. Ali igralec, kdo od gledalcev, naključni obiskovalec ob igrišču ... Ali med potjo na avtobusu. Kjer koli. Povsod ga lahko uporabiš, obenem vemo, da so prve minute ključne. Če ga imaš pri roki, je mogoče storiti marsikaj. Res močno verjamem, da se bodo tudi druge ekipe odločile, da bo vseskozi zraven. V odločilnih trenutkih je to izjemnega pomena. Hvaležen sem klubu, da nam je to omogočil, da nas je poslušal. Hkrati si moramo prizadevati, da bi bilo ustrezno usposobljeno zdravstveno osebje prisotno na čim več preizkušnjah na vseh ravneh. Ponovil bom, da ne le zaradi akterjev na igrišču, slika je širša,« poudarja in opozarja Mario Pal.
Tudi igralci Nafte s solznimi očmi
Občutek po takšnem dejanju je vsekakor prijeten, pohvale so deževale in še dežujejo, ljudje se odzivajo čustveno. »Zelo čustveno. Predvsem gospod Goran in njegova družina: žena, sin, sestra. Vsi so se zahvalili in razumljivo so vsi srečni, da je bil zaključek takšen, kot je bil. Tudi moji občutki ob tem so seveda prijetni, največje zadoščenje pa je, da sem bil tam in da sem lahko pomagal. Na koncu je pomembno le to, da je Goran Stanković v dobrem stanju. To je edino, kar šteje,« pravi izkušeni zdravstveni delavec iz Gomilice, ki z družino živi v Čentibi. V podobnem položaju se je znašel že mnogokrat. »Res je bilo tovrstnih primerov že kar nekaj. Med seboj se razlikujejo, tokrat se je zgodilo ob prisotnosti kar velikega števila ljudi. Dogajanje je bilo dokaj panično, predvsem domači igralci in sodelavci v strokovnem vodstvu Gorana Stankovića so bili nadvse čustveni. To je razumljivo, ampak ko pomagaš, moraš tudi v takšnih razmerah ohraniti mirno glavo in narediti, kar je pač potrebno.«
Nogometaši Nafte so bil prav tako osupli. »Naših fantov se je to čustveno zelo dotaknilo. Ko smo prišli v slačilnico, so vsi imeli solzne oči, po drugi strani pa so veseli, da je Goran Stanković preživel. Tudi oni in vsi v našem klubu mu želimo, da bi dobro okreval,« pravi naš junak, ki je del lendavskega kluba od leta 2016. Ni profesionalec, a je zato profesionalno njegovo delo. Zadnjih osem let je zaposlen v Splošni bolnišnici Murska Sobota, kamor se je preselil iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, v obeh vlogah pa je nenehno toliko obveznosti, da ima dan pogosto premalo ur. »To, kar delaš, moraš imeti rad. Pri meni je tako. Drži, da je naporno, ampak če se znaš organizirati, je vse mogoče.«
Ob trenutkih, kakršni so bili v Slovenski Bistrici, so športni dosežki potisnjeni v ozadje. Postanejo nepomembni, prav tako rivalstvo na igrišču. »Na tekmi smo nasprotniki in popolnoma jasno je, da vsak želi narediti vse za zmago. Pred tekmo in po njej smo kolegi, prijatelji, v takšnih primerih, kot se je pripetil v Slovenski Bistrici, tekmecev ni. Smo ljudje, stati si moramo ob strani, si pomagati. Vedno in povsod!« je z mislijo, ki bi jo lahko napisali ali izklesali kjer koli, sklenil pogovor Mario Pal.