Marjan Časar iz Čentibe je že kot otrok rad opazoval očeta in druge sorodnike pri čebelarjenju, sam pa se je te dejavnosti lotil leta 1985, ko je kupil prve čebelje družine. Danes jih ima štirideset, osemdeset pa jih imata sinova Tadej in Matej, ki ju je navdušil za čebelarjenje.
Marjan je tudi tajnik Čebelarskega društva Lendava in Čebelarske zveze društev Pomurja. Pravi, da se mnogi čebelarji njegove generacije pritožujejo, da med mladimi ni zanimanja za to dejavnost in nimajo nikogar, ki bi jo nadaljeval. »Čebelar je bil tudi moj oče ter mamin oče, vendar sta onadva med pridelovala le za lastne potrebe. Je pa tako v družini vedno bilo dovolj medu, da smo se posladkali. Očeta sem rad opazoval pri čebelarjenju in mu tudi priskočil na pomoč.«
Čebelam se je treba veliko posvečati, pravi, seveda pa je treba za to imeti tudi precej znanja in izkušenj. »Največ sem se naučil iz lastnih izkušenj, precej pa tudi od drugih čebelarjev. O čebelarjenju je tudi veliko strokovne literature, obiskoval pa sem tudi strokovna predavanja.«
Več časa ima za čebelarjenje, odkar je upokojen, sinova pa sta oba zaposlena in to dejavnost opravljata ob koncih tedna in v prostem času. Največ pridela akacijevega in cvetličnega medu, vse več pa je tudi ajdovega in iz oljne ogrščice. Za akacijev in cvetlični med je tudi največ zanimanja med kupci, precej pa se povečuje tudi zanimanje za preostali dve sorti. »Kupci iz Pomurja kupijo največ akacijevega in cvetličnega, tisti, ki prihajajo od drugod, pa se zanimajo za različne sorte. Ves med, ki ga pridelam, brez težav prodam. Pred leti sem precejšnji del prodal Medexu, zadnja leta pa se povečuje odstotek prodaje doma in na tržnicah. Presežke pa prodam Medexu.« Veliko je stalnih kupcev. Opaža, da se vse več ljudi zaveda razlike v kakovosti domačega medu, ki ga pridelajo pomurski čebelarji, in tistega manj kakovostnega in cenejšega v trgovskih centrih. Cene pa so razmeroma nizke glede na ceno kakovostnega medu v trgovinah, dodaja, in bi jih bilo treba povišati. Pri prodaji se drži priporočenih cen Čebelarske zveze Slovenije.
Ves čas investira v sodobnejšo opremo, ki jo uporablja skupaj s sinovoma. Vsa oprema je lastna, saj se je iz izkušenj nekaterih čebelarjev naučil, da zaradi bolezni čebel ni dobro, da bi si jo izposojal od drugih ali jo posojal drugim. »Čebele so zelo občutljive za vremenske spremembe in bolezni, zato je treba pravočasno reagirati in težave odpraviti.« Sodeloval je tudi na ocenjevanjih medu, člani pa kakovost pridelka preverjajo tudi v laboratoriju v Ljubljani.
Marjan je tudi tajnik Čebelarskega društva Lendava in Čebelarske zveze društev Pomurja. Pravi, da se mnogi čebelarji njegove generacije pritožujejo, da med mladimi ni zanimanja za to dejavnost in nimajo nikogar, ki bi jo nadaljeval. »Čebelar je bil tudi moj oče ter mamin oče, vendar sta onadva med pridelovala le za lastne potrebe. Je pa tako v družini vedno bilo dovolj medu, da smo se posladkali. Očeta sem rad opazoval pri čebelarjenju in mu tudi priskočil na pomoč.«
Na začetku le hobi
S čebelarstvom se je začel ukvarjati, ko je opustil aktiven šport. Bil je navdušen nogometaš. Pogrešal je kak hobi, ob katerem bi se po službi sprostil. Tako je kupil čebele in čebelarsko opremo in začel delo.Čebelam se je treba veliko posvečati, pravi, seveda pa je treba za to imeti tudi precej znanja in izkušenj. »Največ sem se naučil iz lastnih izkušenj, precej pa tudi od drugih čebelarjev. O čebelarjenju je tudi veliko strokovne literature, obiskoval pa sem tudi strokovna predavanja.«
Več časa ima za čebelarjenje, odkar je upokojen, sinova pa sta oba zaposlena in to dejavnost opravljata ob koncih tedna in v prostem času. Največ pridela akacijevega in cvetličnega medu, vse več pa je tudi ajdovega in iz oljne ogrščice. Za akacijev in cvetlični med je tudi največ zanimanja med kupci, precej pa se povečuje tudi zanimanje za preostali dve sorti. »Kupci iz Pomurja kupijo največ akacijevega in cvetličnega, tisti, ki prihajajo od drugod, pa se zanimajo za različne sorte. Ves med, ki ga pridelam, brez težav prodam. Pred leti sem precejšnji del prodal Medexu, zadnja leta pa se povečuje odstotek prodaje doma in na tržnicah. Presežke pa prodam Medexu.« Veliko je stalnih kupcev. Opaža, da se vse več ljudi zaveda razlike v kakovosti domačega medu, ki ga pridelajo pomurski čebelarji, in tistega manj kakovostnega in cenejšega v trgovskih centrih. Cene pa so razmeroma nizke glede na ceno kakovostnega medu v trgovinah, dodaja, in bi jih bilo treba povišati. Pri prodaji se drži priporočenih cen Čebelarske zveze Slovenije.
Lesena trgovinica pri stolpu Vinarium Lendava
Marjan Časar prodaja med ob koncih tedna pri stolpu Vinarium Lendava v leseni trgovinici v obliki čebelnjaka, ki jo je postavilo Čebelarsko društvo Lendava. To je čebelarski prodajno-informacijski center. Udeležuje se tudi domače tržnice v Lendavi, Bogračfesta v Lendavi in Lendavske trgatve ter sejma Agra v Gornji Radgoni. »Bil sem tudi v Mariboru in Ljubljani, vendar to zahteva dodatne stroške. Dokler med prodamo v Pomurju, ni potrebe, da bi se vozili drugam. Prihajajo pa k meni domov tudi kupci iz Ljubljane, Maribora in od drugod, ko so na obisku v pokrajini ob Muri.«Ves čas investira v sodobnejšo opremo, ki jo uporablja skupaj s sinovoma. Vsa oprema je lastna, saj se je iz izkušenj nekaterih čebelarjev naučil, da zaradi bolezni čebel ni dobro, da bi si jo izposojal od drugih ali jo posojal drugim. »Čebele so zelo občutljive za vremenske spremembe in bolezni, zato je treba pravočasno reagirati in težave odpraviti.« Sodeloval je tudi na ocenjevanjih medu, člani pa kakovost pridelka preverjajo tudi v laboratoriju v Ljubljani.