Marjan Vidic se je rodil na Ptuju, osnovno šolo je obiskoval v Ljutomeru, pozneje se je družina preselila v Mursko Soboto. »Ljutomer tistega časa je bil nekakšna glasbena metropola. Ko smo bili stari pet let, smo vsi otroci šli v glasbeno šolo, ki je imela zelo močan vpliv v okolju. Bila je neke vrste referenca. Če nisi tam hodil v glasbeno šolo, si bil nepismen,« se spominja. Najprej je dve leti igral »frulico«, ker je obiskoval oddelek za pihala, pozneje pa klarinet, za katerega ima tudi končano nižjo glasbeno šolo. Po dveh letih so jih že vključili v godbo na pihala. »To je bila skupina starejših ljudi, ki je fante nekako uvajala v svet odraslih. Godba je namreč hodila naokrog in igrala, tudi na veselicah in pogrebih, na vseh velikih dogodkih, tako tudi ob stoti obletnici prvega slovenskega tabora leta 1968, ko so prišli vsi vrhovni politiki. Sodelovali smo tudi v pobratenih krajih Friedbergu in Kapfenbergu. Tam smo bili nekaj dni in hodili naokrog. Seveda so starejši veseljačili in popivali, otroci pa smo tudi dobili kaj politega z mize. To je bilo torej novačenje v svet odraslih na dokaj zanimiv in kultiviran način.«
Ob koncu glasbene šole je Marjan, ki se je v otroštvu sicer ukvarjal tudi s športom, doživel neke vrste glasbeno razodetje, »vesoljski impulz«, kot mu sam pravi. V godbi na pihala je dirigentov sin, poznejši novinar Dušan Loparnik, nekoč privlekel komplet džezovskih bobnov in so nanje poskušali igrati skladbe Duka Ellingtona in sving: »Ko sem to prvič videl, slišal in občutil, sem bil omamljen. In od takrat sem s tem zasvojen. Z bobnom kot instrumentom in z ritmom.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Namesto v Zemun v šolo prek ceste
Potem se je pojavilo vprašanje, kam naj gre v srednjo šolo. Na vsak način se je hotel posvetiti glasbi. Družina ni bila premožna, mama je delala v tekstilni tovarni MTT, oče pa je zaradi nizke miličniške plače šel študirat pravo, da bi postal sodnik. Študij je končal ob delu in dobil službo na sodišču v Murski Soboti, kar je bil glavni razlog, da so se preselili v Mursko Soboto. Ker je starejši brat Ljubo, Marjanov vzornik, odšel v vojaško glasbeno šolo v Zemunu, je tudi on hotel tja. Odšel je na sprejemne izpite in vse je bilo v redu, dokler na zdravniškem pregledu niso ugotovili, da je barvno slep. »Kar je za note zelo pomembno, saj so črno-bele, ti pa ne vidiš barv in imaš nato problem,« se rad ironično pošali. A takrat se je zanj porušil svet, saj se je tako močno želel glasbeno izobraževati. Potem se je vpisal v srednjo ekonomsko šolo v Murski Soboti, ker mu je bila najbližje, saj so bili doma v vrstni hiši v Zeleni ulici.
Vesčas pa je imel glasbeno povezavo z Ljutomerom. V arhivu godbe na pihala je dobil stari bobenček, ki ga ima še zdaj. V Soboti pa je kupil set bobnov od tolkalca Pada Bojneca, ki je nekoč igral pri bendu Špirit. To je bil Marjanov prvi komplet bobnov in z njimi je v Murski Soboti začel svoje glasbeno udejstvovanje. Ker je pri bobnih takoj dobil glasbeno podlago in imel dober posluh, so ga rekrutirali različni bendi in je imel že zgodaj svoj dohodek. Z Marjanom Faričem, Jožetom Zadravcem in Brankom Sapačem so ustanovili skupino Zrcalo, hkrati pa je tudi ljubiteljsko igral v gledališko-glasbeni skupini v Klubu mladih (današnjem Mikku). Njegova gledališka kolega sta bila na primer Marjan Dora in Rajko Stupar: »Kakšnih petnajst do dvajset mladih nas je bilo v klubu inventar. Igrali smo glasbo in nastopali.«
V bendu z Vladom Kreslinom
Takoj po delovanju v skupini Zrcalo ga je k sebi domov povabil Andrej Celec, ker je iskal naslednike za Špirit. Rekel mu je, naj pride poslušat njegovega prijatelja, ki odlično poje in igra. In ta prijatelj je bil Vlado Kreslin: »Ko smo se predstavili, je Vlado sedel na naslonjalo kavča, noge je imel tam, kjer se sedi, nato pa je zaigral skladbo Dear Mr. Fantasy od skupine Traffic. Ko sem ga slišal, sem kar obnemel. Navdušil me je s svojo pozitivno naravnanostjo, energijo in znanjem (Kreslin je bil tudi najprej bobnar in šele nato pevec). In kar takoj smo se dogovorili, da bomo imeli bend, to je bil Špirit III. Klub mladih je bil naš osnovni prostor za nastope.« Kreslin pa je imel v Ljubljani že nekaj bendov in eden od teh je bil Horizont (ki nima nobene zveze s kasnejšim pomurskim ansamblom Horizont), kjer je bil bobnar najprej Miro Čekeliš, poznejši član skupin Hazard in Rendez-Vous: »Bil je prava faca, vendar je imel raje pop, ni bil tak roker, in me je Vlado potegnil v skupino, ko sem prišel leta 1975 študirat v Ljubljano.«
Marjan je študiral sociologijo na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (danes Fakulteta za družbene vede), ob tem pa igral v zasedbi Horizont. Nastopali so veliko po vsej Sloveniji in posneli tudi malo ploščo 500 Wattov, na B-strani pa je bila skladba Vedrenje. To je bil zelo ambiciozen avtorski bend, ki ga je pritegnila tudi funk in soul glasba. »Horizont je deloval štiri leta in mislim, da je to eden najbolj prezrtih bendov v Sloveniji.«
Zvezdništvo v skupini Gu-Gu
Leta 1982 je pristal v pomurski zasedbi Magnet, kjer so sicer igrali komercialno glasbo, usmerjeno na trg, a na zelo prečiščenem nivoju. »Magneti so bili že takrat boljši, ambicioznejši, glasbeno podkovani in so bolje zveneli od marsikaterega novodobnega benda za veselice, ki ima sedaj neprimerno boljše razmere. Magneti so bili vrh tiste zvrsti.«
Skupina je nato šla svojo pot, Marjan pa je od leta 1985 do leta 1989 naredil spektakularno kariero v znani slovenski profesionalni pop zasedbi Gu-Gu. Njeni člani so bili prave medijske zvezde.
Več o glasbeni karieri Marjana Vidica, tudi o njegovih nekdanjih lokalih Gu-Gu in Desperado ter njegovi družini, lahko preberete v tiskani izdaji Vestnika.
