Delo za šolo se je premaknilo v popoldanski čas in vključilo starše, če želijo, da otroci dobro izdelajo in da so uspešni. Spet drugi starši pravijo, da je šola otrokova stvar. Kaj je prav in kje je meja, da otroku pomagamo, a ne delamo namesto njega. O tem, kaj se dogaja po šolah in kako jo doživljajo starši in njihovi otroci, smo se pogovarjali s psihologinjo Marjano Škalič, ki piše blog Kje vas čevelj žuli? – Šolstvo in vodi istoimensko, zelo odmevno stran na Facebooku.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Stanovski kolegi Anici Šoštarič po več disciplinskih postopkih slekli togo
Zoper odločitev, da ji odvzamejo funkcijo okrožne državne tožilke, se je že pritožila.
Kako ste prišli do ideje, da o teh temah spodbudite javno razpravo?
Že med študijem psihologije so me pedagoški predmeti in teme še posebej zanimali. Pozneje, ko so moji otroci hodili v osnovno šolo, pa smo bili kot družina čedalje bolj nezadovoljni, začudeni in tudi razočarani. Ob tem, kar so moji otroci pripovedovali, kaj se dogaja v šoli, sem večkrat rekla, da to ni mogoče, da moram o teh peripetijah enkrat napisati knjigo. Ko je bil najmlajši v osmem razredu, sem se opozarjanja na napake v šolskem sistemu lotila bolj angažirano. Začela sem pisati blog in ustvarila še FB-skupino, da bi se odprla razprava, da bi imeli starši možnost izraziti svoje razočaranje, povprašati za nasvet, deliti izkušnje... Predvsem pa sem hotela, da se na to, kar se dogaja v šolah, opozori in postane predmet širše razprave.
O čem starši največ sprašujejo, kaj jih moti, s čim se spopadajo?
Veliko je vrstniškega nasilja, ki ga šola ne zna reševati, ker niso usposobljeni za to ali pa nasilja ne želijo videti, neupoštevanja pravil in predpisov, tudi odločb, ki jih imajo otroci, pa kakšen učitelj nanje gleda, kot da so razvajeni. Poleg tega je veliko nesmiselnih učnih zahtev, ne da so naloge tako težke, predvsem so nesmiselne in neproduktivne ali pa takšne, da jih otroci ne zmorejo sami, potem pa so starši avtomatsko vključeni v njihovo delo.
Nekaterih nalog, seminarskih ali ustnih nastopov otroci ne zmorejo narediti sami. Koliko otroku pri tem pomagati in kdaj ga prepustiti lastni iznajdljivosti?
Ni univerzalnega odgovora, kje je meja, vsaka družina je drugačna, vsak otrok je drugačen, vsak ima svoje sposobnosti, drugačna pričakovanja in vrednote. Velikokrat se je treba odločiti, ali hočemo, da otrok projekt naredi, ali pa bomo imeli kot družina prost konec tedna. Lahko pa mu pomagamo, da neki projekt hitreje pripravi in imamo nato še čas zase. Nekatere teme in naloge so nam zanimive in jih lahko vzamemo kot priložnost, da se bomo vsi skupaj kaj novega naučili, in je to skupaj preživeti družinski čas. Z obsežnimi in prezahtevnimi domačimi nalogami pa šole posegajo v družinski čas in ga jemljejo družinam, velikokrat neupravičeno. Saj imajo tudi starši svoje ideje in načrte, kaj bi z otroki počeli, kaj bi jih naučili in kam bi z njimi šli. Večino dela bi morali opraviti v šoli, ne da ga nosijo domov. Videti je, kot da je v ozadju agenda, da bodo nekoč, ko odrastejo, imeli ves dan zapolnjen z obveznostmi in da itak ne bodo imeli prostega časa.
Torej se z obsežnejšimi nalogami posega v družinski čas. Kako naj se družine s tem spopadejo?
Če starši presodimo, da je neka naloga nesmiselna, jo izpustimo. Starši lahko v beležko ali v zvezek napišejo, da otrok nima naloge, ker so bili na izletu, so delali na vrtu … neki svoj razlog pač. Kolikor vem, nihče doslej ni imel slabih izkušenj, če so to naredili. Največ, kar se je zgodilo, je bilo, da jim je učiteljica rekla, da ona teh modernih staršev ne razume. Jaz to podpiram. Starši si morajo izboriti prosti čas, za katerega sami določijo, kako ga bo družina preživela. Pojavljajo pa se mlajši starši, ki že znajo šoli postaviti meje v korist svojega otroka, svoje družine in družinskega časa. Poznam starše, ki so se odločili, da otroku ne dovolijo, da bi popoldne delal za šolo več kot uro. Tako otrok ve, da mora pohiteti. Če ne bo imel naloge, je pač ne bo imel. Čim večkrat naj starši otroku pustijo, da se sam odloči in zna utemeljiti, zakaj bo nekaj naredil ali zakaj ne bo. Starši pa ga morajo pri tej odločitvi podpreti. To je odlična vaja v prevzemanju osebne odgovornosti. Če otrok samo sledi navodilom, če se ukloni zapovedim, je samo ubogljiv, ne pa odgovoren. Nima izkušnje sprejemanja lastnih odločitev.
A starši so vseeno nekako vključeni v učni proces in odgovorni za otrokovo prihodnost.
Staršem šola nabije občutek dolžnosti, da otrok dela domače naloge, da dela za šolo. Po drugi strani pa jih, če otroku preveč pomagajo, obsojajo, da delajo namesto njega. To je tisto, starši v vsakem primeru naredijo narobe. So pod pritiskom stalne kritike, pričakovanj, kaj vse morajo in česa ne smejo, pa še v skrbeh so za otrokovo prihodnost, kar je povezano z učnim uspehom. Prepričani so, da so otrokove ocene nadvse pomembne, da se bo lahko vpisal na želeno šolo. V resnici ocene niso tako pomembne, kot menijo starši, in niso tako usodne za prihodnost. Vpis na naslednjo stopnjo šolanja ni usoden, saj je sistem zelo prehoden, pozneje lahko opravi dodatne izpite in gre študirat, kar želi. Do istega cilja je več poti. In da bi žrtvovali otroštvo in družinski čas samo za uspeh otroka, da bo lahko šel na neko srednjo šolo, je res škoda. Konec koncev tudi povezave med šolskim uspehom in uspehom pozneje v življenju ni.
Starši večkrat pravijo, da pridejo domov iz stresne službe in morajo pomagati otrokom pri učenju in delu za šolo. V čem je problem?
Učni načrti so prenatrpani, učitelji hitijo s snovjo in ne posvečajo nič ali zelo malo utrjevanju snovi. To je problem, to je prva stvar, ki bi jo morali spremeniti. Ali se skrčijo učni načrti ali spremeni črka zakona, koliko so obvezujoči, da učitelji ne bi bili pod tolikšnim pritiskom, da jih bodo preverjali, ali so vse obdelali. Od otrok se zahteva obsežno znanje, a to se, če se samo trpa, sproti briše, da se naložijo spet nove informacije za naslednji test. Znanje, ki ga otroci odnesejo iz osnovne šole, je močno vprašljivo, po količini in po kakovosti. Preveč je vsega. Za vsako znanje bi bil potreben čas, da se ‘usede’, da je osvetljeno z različnih zornih kotov... Nobene potrebe ni po znanju podatkov na pamet, saj jih lahko v vsakem trenutku najdemo na spletu. Poleg tega v Pomurju povprečno damo za delovne zvezke največ med vsemi regijami v državi, rezultati pa niso za to nič boljši.
Kako se stres pozna pri otrocih? Tudi družine znajo biti izčrpane zaradi obveznosti v šoli.
Zaradi šole so v stresu vsi, otroci, starši, učitelji. Mnogi starši opažajo, da pridejo otroci iz šole domov razdraženi, zadirčni, pregoreli ali čisto apatični. Toliko vsega se v njih nabere čez dan, preveč vtisov, preveč konfliktov in doma to pride na površje. Utrujeni so in nič se jim ne ljubi. Veliko je tudi psihičnih in psihosomatskih težav. Pozabljamo, da otrok ni samo šolar, ima tudi druge interese in potrebe. Otroci se morajo gibati in družiti. Šele v prostem času lahko spoznavajo, kaj jih zanima, v čem so dobri in kdo sploh so. Otroci imajo natrpan delovni urnik, poleg pouka še učenje in delo za šolo, interesne dejavnosti, tako jim ostane zelo malo pravega prostega časa. Preveč je strukturiranega in vodenega časa, to ni več zdravo.
Pri majhnih otrocih je gibanje zelo pomembno za razvoj možganov, za koordinacijo in motoriko, prav tako bi moralo biti pri šolarjih čim več prostega, ne vodenega gibanja s pestrimi in raznovrstnimi gibi. Otroci potrebujejo tudi nenadzorovano igro z vrstniki, saj se samo tako razvijejo socialne veščine. Tega se ne morejo naučiti na vodenih delavnicah, ampak v različnih naravnih situacijah, ko so sami in jih odrasli ne nadzorujejo. Takrat, ko se morajo sami dogovoriti, sami zgladiti spore, če želijo, da se igra ne bi končala. In v takih situacijah trenirajo, kako popustiti in kako se prilagoditi, da se bodo še naprej skupaj igrali. Takih priložnosti danes otroci nimajo veliko.
Med otroki pa je vse več egoizma, tekmovalnosti, ne posojajo si zapiskov …
Za to se krivijo starši, da so otroke tako vzgojili, ampak tudi šola v resnici spodbuja egoizem in tekmovalnost. Starši so le del te družbe in take vrednote danes pač prevladujejo v naši družbi. Šola daje poudarek individualnemu delu, skupinsko delo otrok pa je le občasno in na ukaz, ne kadar bi si otroci sami želeli.
Šole so zelo različne, kljub enakemu programu so razlike velike. Zakaj pride do tega?
Šola stoji in pade z učitelji in ravnateljem. Od njih je odvisno, kakšno klimo bodo vzpostavili v šoli, kako se bo delalo. Žal so ravnatelji imenovani preveč politično, ugajati morajo občinskemu svetu in še komu … Tako na ta položaj ne pridejo vedno najustreznejši kadri. Nekaterim je potem pomembnejša ponovna izvolitev kot pa kakovost dela na šoli, zato so do učiteljev izredno nezahtevni, in tako dobimo šolo, kjer so kakovost in vrednote samo na papirju. To so prav žalostne stvari.
Zaznavamo ogromne razlike med šolami. Da učitelji nimajo avtonomije, ni čisto res, očitno jo imajo, če lahko prihaja do tako velikih razlik, npr. v količini domačih nalog, v skupni ceni delovnih zvezkov, ki jih morajo starši kupiti … V FB-skupini, ki jo vodim, se pokaže marsikaj, na primer: starši objavijo primer naloge v testu in vprašajo za mnenje, ker se jim ne zdi prav, da je otrok dobil samo eno točko od štirih možnih, saj je odgovoril vsebinsko pravilno, samo v zapisu se je zmotil; oglasi se vsaj pet ali več učiteljev iste stroke, ki povedo, da bi v tem primeru priznali vse štiri točke, nekaj pa bi jih priznalo pol. Tu se vidi, da ocenjevanje niti približno ni nekaj eksaktnega. Menim, da je skrajni čas priznati, da je številčno ocenjevanje znanja v osnovni šoli absurd. Alternativne šole ga nimajo in otroci tam prav lepo uspevajo, ne zasovražijo šole in učenja, veliko manj je vedenjskih težav. Res pa so šolniki tudi omejeni in obremenjeni z birokracijo, ki se je razbohotila čez vse meje.
Pa starši upajo opozoriti, da je kaj narobe, ali zaradi ljubega miru raje molčijo? Kaj narediti?
Jaz bi spodbudila starše, da na težave ali nepravilnosti opozorijo spoštljivo, ne napadalno. To je zelo težko, včasih si edini starš, ki vidiš, da je nekaj narobe, zato se prevečkrat odločijo, da bodo potrpeli. Težko je, da bi bili starši enotni, šola ne spodbuja, da bi se povezali, pa tudi funkcija predstavnika staršev ne služi svojemu namenu. Tisti, ki so bili vzgojeni v poslušnosti, tudi otroke vzgajajo, naj ubogajo. Ampak časi se spreminjajo, nekoč je bilo življenje bolj trdo, šlo je za preživetje in starši se niso mogli zanimati še, kako se njihov otrok počuti. Zdaj imamo večjo kakovost življenja, prav je, da se bolj zanimamo za svoje otroke, kako jim gre. Saj gre vendar za naše otroke. Še ko damo avto na popravilo, se skrbno pozanimamo o serviserjih, da bo avto zagotovo prišel v dobre roke, otroka pa naj kar tako zaupamo ljudem, ki jih ne poznamo?
