Redki so, ki v zadnjih letih še niso slišali za Martina Goloba, mladega duhovnika, ki na preprost in prisrčen način nagovarja vernike tudi prek socialnih omrežij. Lanskega novembra je pri Založbi Družina izšla knjiga z naslovom Na spletni prižnici, v kateri je novinar portala Aleteia Lojze Grčman zbral Golobove misli in spodbude. To so pričevanja o stikih s sledilci v času epidemije, o pristni navzočnosti na spletu ter o bistvenih vsebinah krščanske vere. Že pred izidom je bilo čez tisoč prednaročil, nedavno pa je iz tiskarne prišel že šesti ponatis, tako da je bilo v prvih stotih dneh od izida prodanih že več kot 13.000 izvodov. Knjiga ima tudi dobrodelno noto, saj od vsakega prodanega izvoda namenijo 2 evra družinam v stiski. Do danes so razdelili že 24.000 evrov šestim družinam.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Knjiga je tematsko razdeljena na štiri dele, v katerih beremo o vloganju, odnosih, molitvi, zakramentih, božjih zapovedih, Martinovi družini, na katero je zelo navezan, in še čem. Gradivo je bilo zbrano s pogovori. »Marsikdo je presenečen, ko to knjigo prebere, ker misli, da je to neki moderen, nov pristop k nečemu. A v njej ni nič novega, izhajam iz klasične tradicije Cerkve, spodbujam k molitvi in hoji za Kristusom. Všeč mi je bilo, ko mi je neki duhovnik rekel, da bi jo priporočal v branje za pripravo na prejem zakramentov. Naj omenim, da je veliko odraslih, ki želijo prejeti katerega od zakramentov. Ob letošnji veliki noči imam 22 krstov in birm odraslih in veliko tega, kar jim razlagam ob pripravi, je zajetega v knjigi. Veseli me, če knjiga ljudi nagovori,« je povedal Golob.
Z Lojzetom Grčmanom predstavlja knjigo po različnih slovenskih krajih, pogovorni večeri so izjemno obiskani. Prisluhnilo jima je že več kot 2500 ljudi. Nedavno sta se mudila v Marijanišču v Veržeju, kjer je Golob spregovoril tudi o tem, kako se je začela njegova pot v medijski svet. »Začelo se je spontano pred petimi leti, ko sem na povabilo Aleteie posnel prvi vlog. Pri tem sem našel navdih v apostolu Pavlu, ki je povsod oznanjal Boga, pa tudi pri škofu Antonu Vovku, ki si je v času svojega škofovanja prizadeval, da bi kristjani sodelovali z mediji, ker se je zavedal njihove moči. Obenem sem želel, da bi Boga približal ljudem, ne nazadnje pa tudi duhovniški poklic in življenje. In da bi pokazal, da je biti veren nekaj normalnega, da nismo nič čudaški, ampak smo v vsej svoji veri lahko zelo čudoviti.«
»Odgovarjam tako, kot je«
Vlogom so sledili prenosi maš v času epidemije in gostovanja v medijih. Gledanost njegovih maš je presegla vse druge. »To je delo Svetega duha. Jaz sebe nimam za ne vem kako brihtnega, tudi nisem ne vem kakšen učenjak, rad pa delam, kar delam. V času epidemije sem služboval še v Bohinju. Če Bohinjec da za mašo, pa če ne vidi, da je opravljena, bo rekel, da je župnik samo 'pokasiral', nič pa ni naredil. No, zato sem začel snemati. Te prenose so potem na facebooku začeli gledati še drugi in se je razširilo. Čez dan sem zbiral prošnje, ki so mi jih pošiljali po e-pošti, in se pripravljal na pridigo. Trudil sem se, da bi stvari povedal po domače, preprosto, in to je bilo ljudem očitno všeč. Tudi veliko otrok je gledalo te maše. Neki gospod iz Ajdovščine je k meni pripeljal štiri otroke, ker so zmeraj gledali moje maše in so želeli biti krščeni. No, pa sem jih vse štiri krstil,« pripoveduje Golob, ki je še dodal, da je lani opravil skupno 250 krstov in 50 porok.
Zaradi medijske prepoznavnosti se srečuje z raznovrstnimi vprašanji, marsikateri novinar mu zastavlja taka, ki bi ga lahko spravila v zadrego, pravi. »Zelo radi sprašujejo o cerkvenih škandalih, celibatu, spolnosti, kaj vse slišim v spovednici … Najbolj mi je nerodno govoriti o aferah, pa kar povem tako, kot je. Rečem, da sem žalosten, povem pa tudi, da je Cerkev še zmeraj sveta. Cerkev je sveta in grešna. Sveta zaradi Jezusa, grešna zaradi nas, ljudi. Povem, da smo v Cerkvi ljudje, ki nismo klub popolnežev, ampak smo bratje in sestre, ki skušamo slediti Jezusu. Včasih tudi pademo, včasih grešimo, se pa trudimo. Na take zadeve tako preprosto odgovarjam tako, kot je, skušam biti iskren, nočem olepševati ali zanikati.«
Poudarek daje družini
V času epidemije se je širjenja nauka loteval na različne načine, tudi z velikonočno avtoprocesijo. Šlo je za blagoslov jedil, tako da so se ljudje mimo peljali z avtom. »Prišlo je do prometnega zamaška, moji dobri sosedje pa ves dan niso mogli od hiše. Bile so tri prijave, ampak so tudi policisti stali v koloni, in ko so prišli, je bilo že vse mimo (smeh). Lepo je, kaj ljudje naredijo oziroma koliko časa so pripravljeni čakati zaradi blagoslova. To je bilo nekaj posebnega, ampak to je bilo za tisti čas, zdaj pa si želim, da pridejo ljudje v cerkev. Tudi zato sem nehal objavljati prenose maš, ker se je težko hkrati posvečati ljudem v cerkvi in kameri.«
Kot otrok je bil Martin Golob zelo razigran in navihan. »Bil sem čisto navaden fant, ne preveč pobožen, ampak vsako nedeljo pri maši, pa tudi med tednom. Bil sem ministrant, animator, sodeloval pri mladinski skupini. Imeli smo krasnega župnika, ki mi je dal lep zgled duhovniškega poklica. Čeprav sem bil živahen, sem bil za delo priden. Živeli smo na kmetiji, starša sta me naučila iskrenosti. Veliko smo se pogovarjali, skupaj smo delali in vsak večer skupaj molili. Ko sem šel od doma, sva se z atijem kar pogrešala, še zdaj pogrešam kmečko delo. Biti kmet in župnik je zelo podobno, je način življenja, ne poklic,« opisuje Golob in pove, kako se je odločil za poklic duhovnika.
»Doma sem bil ves dan na johnu deeru in premišljeval, kaj bi sam s sabo. Duhovniški poklic mi je bil blizu zaradi domačega župnika in tudi zaradi stricev, imam kar nekaj stricev na obeh straneh, ki so duhovniki. Na kmetiji sem pogrešal ljudi. Delo s kravami je lepo, delo z ljudmi pa je dodaten izziv in prinese neko življenje. Odločal sem se, kaj bi bil, razmišljal sem o novinarstvu in čem podobnem, ampak Bog je peljal mojo pot tako, da sem pristal na teološki fakulteti. Pa tudi molili so zame. To, da si duhovnik, je izmoljen poklic in biti duhovnik je najlepši poklic, ki se ti lahko zgodi. Biti duhovnik pomeni, da si res svoboden v tem, da živiš za Jezusa in za ljudi. Pravijo, da je pomanjkanje duhovnikov in da število vernikov upada – teh je zmeraj toliko, kakršen je odnos do svetega, vere, župnije, do Boga, domačega župnika. Če bomo imeli slab odnos in bomo vse kritizirali, tudi duhovnikov ne bo.« Velik poudarek daje družini, v njegovi jih je ob starših skupaj šest bratov, ki jih Martin vsako leto pelje na skupni izlet. »Če sem v čem bogat, sem bogat v tej izkušnji, da sem rasel v lepi družini. Družina je na koncu vse, kar ti ostane, in starši gradijo nesmrtnost, če svoje otroke dobro vzgajajo.«