S Pomurko smo se srečali v Radencih, saj se je vrnila v domovino med sobotnim letom, obdobjem, ko so profesorji oproščeni pedagoškega dela. V sproščenem klepetu smo se z zanimivo in odprto sogovornico pogovarjali o karieri, njenih pristopih k poučevanju, stanju šolstva v Sloveniji, vrnitvi v domovino in izzivih, ki jo čakajo v prihodnje.
Na Harvardu predavate sociologijo visokega šolstva in splošno edukacijo. Kako ste se znašli tam, opišite nam malo vašo karierno pot.
»Moja pot je bila zapletena in nekonvencionalna. Na mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti sem končala dodiplomski študij. Že med njim sem dobila eno prvih štipendij za študij v tujini. Za eno leto sem šla študirat na manjši kolidž v ZDA, Bard College. Po vrnitvi sem dobila krila. Začela sem debatni program na Univerzi v Mariboru in soustanovila prvi slovenski debatni program, ki je kasneje postal ZIP - Za in proti, zavod za kulturo dialoga. Še pred diplomo sem kandidirala za generalno sekretarko evropskega združenja študentskih organizacij, ki je takrat imelo sedež na Dunaju, in bila tudi izvoljena. V mojem mandatu smo sedež preselili v Bruselj. Tako sem bila dobri dve leti in pol predstavnica študentskih interesov in lobistka za nacionalne študentske organizacije v Bruslju v procesih oblikovanja evropskih politik za visoko šolstvo in raziskovanje in tudi znotraj t. i. bolonjskega procesa. Moj mandat je bil v času, ko je prišlo do podpisa Bolonjske deklaracije in reform visokošolskih sistemov v Evropi. V letu 1999 sem peljala študentsko delegacijo na ministrsko srečanje v Bologno ob podpisu deklaracije, kjer smo študentski predstavniki zahtevali, da smo vključeni v procese odločanja pri pripravi politik, in tudi uspeli in združenje je postalo član bolonjskega procesa.
Po mandatu generalne sekretarke sem se vpisala na podiplomski študij na Cambridge. Najprej magistrskega v smeri evropskih študij, potem pa sem nadaljevala kot doktorska študentka na smeri mednarodnih študij in doktorirala s specializacijo na področju evropske politike in politične sociologije. Po doktoratu sem najprej delovala nekaj let v Sloveniji kot zasebna raziskovalka, vključena v raziskovalni projekt na ljubljanski pedagoški fakulteti. Po dveh porodniških sem se prijavljala na raziskovalna mesta v tujini in bila sprejeta na mesto podoktorske raziskovalke na oddelku za sociologijo na Univerzi Harvard, kjer sem potem napredovala v predavateljico in nazadnje v višjo predavateljico najprej sociologije visokega šolstva, nato pa še pridobila mesto višje predavateljice v programu splošne edukacije, kjer ponujam obvezni izbirni predmet visoko šolstvo in polemike. Motivacija za iskanje zaposlitve na Harvardu je bila tudi zasebne narave. Mož se je tudi prijavljal na Harvard za mesto asistenta profesorja na oddelku za bližnjevzhodne študije in civilizacije. Na koncu nama je uspelo pridobiti zaposlitev na isti instituciji.«
Vaš mož ni Slovenec, kajne? Kje sta se spoznala in s čim se on ukvarja?
»Moj mož je državljan Danske, a ima tudi libanonske korenine. Spoznala sva se med doktorskim študijem na Univerzi Cambridge in spletla se je romantična zgodba v idiličnem okolju starinske arhitekture, krasnih angleških vrtov in knjižnic skupnega Corpus Christi College. Prihajava iz različnih okolij, a sva sorodni duši in po naključju so se najine poti prekrižale in oblikovala se je močna vez. Mož je po disciplinah zgodovinar in filozof, predvsem s področja logike, in najino raziskovalno delo se ne prekriva.«
Kako bi opisali vaše ozko področje raziskovanja in delovanja ter kaj vas pri tem navdušuje?
»Ukvarjam se s študijami visokega šolstva, konkretno s politiko in sociologijo visokega šolstva. Moja doktorska disertacija ni s tega področja, ker na Univerzi Cambridge nisem našla mentorja za to področje. Doktorirala sem s področja evropske politike in politične sociologije, raziskujoč temo medvladnih regionalnih zavezništev in koalicij v pogajanjih v EU. Zaradi prvotnega delovanja kot lobistka na področju evropskih visokošolskih politik pa sem imela ogromno znanja in izkušenj, na primer o zagotavljanju kakovosti v visokem šolstvu, kakovosti poučevanja in učenja, internacionalizaciji visokega šolstva, zastopanosti študentov v procese odločanja in še več. Kot podoktorska raziskovalka sem se vrnila k tem temam v okviru raziskovalnega projekta, ki ga je financirala Agencija za raziskovalno dejavnost in vodil profesor Pavel Zgaga na ljubljanski pedagoški fakulteti. In na tem področju sem ostala vse do danes, s tem da posegam tudi na sorodna področja in raziskujem sorodne teme. Moj prvotni interes za raziskovanje visokega šolstva pa je izhajal iz dokaj slabih izkušenj kakovosti visokega šolstva v Sloveniji, za časa mojega dodiplomskega študija. Pomanjkljivosti takratnega dodiplomskega študija v Sloveniji, v 90. letih, sem zaznala, ko sem šla študirat v tujino.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurski policisti obravnavali več vlomov
Pomurski policisti so v preteklih 24 urah obravnavali šest kaznivih dejanj, pet kršitev javnega reda in miru, dve prometni nesreči in poškodbo vozila s strani divjadi.
Kako ste se takrat kot mlada študentka iz Občine Radenci znašli v teh velikih mestih?
»Če imaš dobre delovne navade in si odločen, zmoreš kjer koli. Prepustila sem se toku in trudila po najboljših močeh. Moram priznati, da sta bila magistrski in doktorski študij zahtevna, ker sem imela primanjkljaj kompetenc za rigorozni študij na akademsko zahtevni in prestižni univerzi Cambridge. Dodiplomski študij v Sloveniji me ni dovolj pripravil in veliko sem morala nadomestiti, da sem prišla na ista izhodišča kot moji sošolci, ki so prihajali od drugod. S trdim delom je uspelo (smeh).«
Med študenti ste priljubljeni, saj ste med drugim prejemnica nagrad za odličnost pri mentorstvu študentom in nagrad za odličnost v poučevanju združenja akademsko najuspešnejših študentov na Harvardu.
»Pred dnevi sem nagrado dobila šestič in celo, ko sem na sobotnem letu in me ni tam (smeh). Vsak diplomant mora v zaključni anketi omeniti enega profesorja, ki je imel največji učinek nanj v času študija in si ga bo zapomnil v najboljši luči. Veliko jih je spet omenilo mene in bila sem izbrana. Mislim, da nas je približno pet, ki prejmemo najvišje število in smo potem predstavljeni v letopisu Harvard Yearbook Publication. Svoje študente cenim, se posvetim pedagoškemu delu in jim dam veliko svojega časa. Vsak študent, ki je vpisan k mojemu predmetu, mora priti vsaj enkrat k meni na 20-minutne uradne ure. To velja za vse predmete, majhne seminarje, kjer jih je največ 15, in velike z več kot sto študenti. Na ta način jih spoznam, oni pa mene. Zapomnim si njihova imena, teme, ki jih zanimajo, jim pomagam načrtovati teme, ki jih bodo raziskovali kot del nalog pri predmetu. V svojih ocenah ob koncu predmeta študenti poudarjajo, da sem pristna in predana pedagoškemu delu.«
Kako torej potekajo vaša predavanja, kakšne pristope ubirate?
»Uporabljam metode na študente osredinjenega poučevanja in učenja, kar je tudi ena mojih raziskovalnih tem. Težim, da so srečanja kombinacija kratkih predavanj in veliko interaktivnih aktivnosti, ki navajajo k aktivnemu učenju, na primer debate, delo v majhnih skupinah, refleksije ... Prijemi in metode so odvisni od teme in števila študentov. Pri nekaterih predmetih je ogromno povpraševanja. Lani spomladi sem imela za predmet splošne edukacije visokega šolstva in polemik prijavljenih več kot 600 študentov, sprejela sem jih lahko le sto. Naši administratorji so zato izvedli žreb. Na srečo je dobila mesto tudi edina Slovenka, ki trenutno študira na Harvardu in je želela vzeti ta predmet, Ana Breznik iz Cerkvenjaka.«
Kako bi primerjali vaš pristop do študentov in pristop profesorjev v Sloveniji?
»Tu in tam me povabijo, da imam kakšno predavanje na temo na študente osredinjenega poučevanja in učenja v Sloveniji. Vidim, da se mlajše generacije akademskega osebja trudijo spremeniti metode, včasih je manj pripravljenosti ali več skeptičnosti pri starejših profesorjih in tudi manj je vzvodov, kako jih k temu spodbujati. Razlika s Harvardom je predvsem v tem, koliko strokovne pomoči lahko predavatelj dobi za razvijanje novih metod poučevanja pri svojih predmetih. Na Harvardu imamo center za odlično poučevanje in učenje, v katerem deluje skupina strokovnjakov. Do njih lahko greš z učnim načrtom in predebatirate učne metode ali te pridejo opazovat ali snemajo predavanja in dajo povratne informacije. Imajo tudi skupino študentov, pred katerimi lahko izvedeš poskusno predavanje. Ko smo predavanja preselili na zoom, smo imeli ogromno predavanj o tem, kako učne metode prenesti v digitalno okolje, sedaj je največ delavnic na temo uporabe umetne inteligence.«
Kako vi gledate na umetno inteligenco, jo uporabljate?
»ChatGPT sem se naučila uporabljati takoj, ko se je pojavil, ker so ga začeli tudi študenti in sem morala videti, kaj zmore, da sem ustrezno spremenila naloge pri predmetu. Meni sami kaj veliko že ni bil v pomoč. Ne zmore narediti verodostojnega pregleda literature, včasih si reference kar izmisli. Kolegi ga uporabljajo, če potrebujejo kak grob prevod besedila. To bom tudi sama poskusila, da mi bo bolj dostopna literatura na primer v španščini, ki je ne obvladam. Vendar se hitro razvija in potencial je ogromen. Tako da moramo spremljati razvoj in študentom pomagati, da ga bodo znali odgovorno uporabljati. Poznavanje delovanja umetne inteligence bo moralo biti del digitalnih kompetenc, ki se jih učijo že v osnovni šoli, tako kot pisanja, matematike in kompetenc osebnih financ.«
Gostujete tudi na slovenskih fakultetah?
»Letos sem gostujoča predavateljica na ljubljanski pedagoški fakulteti, kar mi je omogočila shema financiranja Ad futura. Financirajo gostujoče profesorje slovenskega rodu, ki delujejo v tujini, da pridejo za nekaj mesecev ali za celo leto v Slovenijo. To je krasna shema in pomaga pri odločitvi, kam na sobotno leto, ko se lahko posvetimo raziskovalnemu delu. Kot del gostovanja mentoriram doktorske študente, zanje bom pripravila delavnico, ukvarjam se z raziskovalnim projektom na temo agentnosti študentov v evropskih univerzitetnih združenjih na primeru Univerze v Ljubljani in evropskega združenja Eutopia. Sem pa že gostovala tudi na mariborski univerzi in bila plenarna govornica na akademski konferenci slovenskega združenja raziskovalcev v vzgoji in izobraževanju.«
Ste na Harvardu edina slovenska profesorica in ali radi poudarite, od kod prihajate?
»Od lani je na Harvardu še Marinka Žitnik, ki je asistentka profesorica na medicinski fakulteti. Da sem Slovenka, pa vedo vsi (smeh). Malo me izda naglas, ki se ga ne znebiš, če še učiš angleščino v poznih letih. Avgusta lani, ko sem bila že v Sloveniji in smo imeli poplave, mi je pisalo ogromno ljudi in spraševalo, ali sem v redu. Vedo, od kod sem, in pravijo, da je Slovenija zelo lepa.«
Junija lani ste se vrnili v Slovenijo skupaj z družino.
»Res je, kot gostujoča profesorica v vidu, da ostanem. To je sicer pilotno leto, da vidimo, ali nam bo šlo v Sloveniji, tako je še malo prezgodaj za trditev, ampak lahko namignem, da delamo v tej smeri, da se ne vrnemo v ZDA.«
Boste delali na daljavo ali se boste posvetili drugim izzivom?
»Harvard ne omogoča pedagoškega dela na daljavo, verjetno pa se bo dalo ohraniti kakšno raziskovalno navezo. Načrtujem, da bom raziskovalno in svetovalno delo nadaljevala v Sloveniji. Zagotovljeno imam že financiranje enega raziskovalnega projekta, veliko let pa delujem tudi kot svetovalka Evropske komisije in drugih mednarodnih organizacij, vlad in visokošolskih zavodov na področju reform v visokem šolstvu in raziskovanju, tako da bom nadaljevala tudi to.«
Sredi lanskega leta ste postali vodja raziskovalnega projekta Agentnost študentov v evropskih univerzitetnih združenjih. Za kaj gre?
»Z agentnostjo študentov sem se ukvarjala že nekaj časa, ker me zanima, kako študenti usmerjajo priložnosti in zahteve v študijskem okolju in do katere mere lahko sooblikujejo svojo študijsko pot in tudi sooblikujejo študijsko okolje. Sedaj to raziskovalno temo usmerjam v kontekst evropskih univerzitetnih združenj, ki ponujajo študentom veliko novih priložnosti in za katere verjamem, da bodo tudi dvigovale kakovost izobraževanja in raziskovanja. Naše slovenske univerze so tudi del teh evropskih združenj, katerih delovanje sofinancira Evropska komisija, in menim, da je to zelo dobro za njihov nadaljnji razvoj in za učne priložnosti, ki jih ponujajo študentom.«
Kako se bo šolski sistem po vašem mnenju spreminjal? Spreminja se namreč družba, generacije, verjetno tudi predavatelji.
»To je res dobro vprašanje. Tri spremembe opažam. Po svetu začenjajo dajati večji poudarek strokovnim in poklicnim šolam, ne le univerzam. Potrebujemo izobražene električarje, vodovodarje, gradbince, lesarje ... Tudi na ta področja je treba vlagati, kajti brez njih družba ne more funkcionirati. Večji poudarek je tudi na razvijanju strokovnih kompetenc s skrajšanimi programi, tudi zunaj visokošolskega okolja. Tovrstno vseživljenjsko učenje in mikrodokazila za pridobljene kompetence za nadaljnje usposabljanje lahko pripomorejo k dvigu kompetenc slovenske delovne sile. Drugič, veliko več je mednarodnega povezovanja med visokošolskimi zavodi ter tudi njihovega povezovanja in sodelovanja z institucijami v drugih sektorjih. Evropska univerzitetna združenja so primer tovrstnih povezovanj. Stremi se k temu, da združenje visokošolskih zavodov postane nov integriran – mrežni – visokošolski zavod z integrirano infrastrukturo in viri v t. i. virtualni kampus in skupnimi študijskimi programi, raziskovalnim sodelovanjem, novimi možnostmi za delovne prakse, usposabljanje akademskega osebja in podobno. Tretjič, uvajanje tehnologije v procese poučevanja in učenja ter upravljanja visokošolskih zavodov je hitro rastoči trend povsod, še posebno po pandemiji covida-19. Sedaj se inovira na področju uporabe umetne inteligence v visokem šolstvu. Kljub veliko priložnostim, ki jih prinaša tehnologija za bolj fleksibilne in individualizirane oblike učenja, poučevanje v živo in osebni stik med predavatelji in študenti vendarle ostaja izjemno pomemben, še posebno za motivacijo študentov.«
Kako gledate na število univerz, pri nas recimo. Tudi v Pomurju se je omenjala možnost univerze, a do tega ni prišlo.
»Imamo veliko specifičnih študijskih programov. Trend po svetu je združevanje teh, da študentom omogočijo širši nabor učnih dosežkov in tako kompetenc za zaposlitev. V to smer bi morali iti tudi pri nas. Kar pa se tiče števila univerz, menim, da te lahko ogromno pripomorejo k razvoju regije. Tako da bi zagovarjala iniciativo za ustanovitev univerze z izobraževalnimi in raziskovalnimi programi v Pomurju. Seveda pa bi zasnova tovrstne pomurske univerze morala izražati neko širšo vizijo strateškega razvoja Pomurja, ki ne bi temeljila zgolj na naših tradicionalnih gospodarskih panogah, kot sta kmetijstvo in turizem. Pred kratkim sem sodelovala z avstrijsko vlado in spoznala njihov inovativni pristop k strateškemu razvoju regije okrog Linza. Leta 2022 je avstrijska vlada ustanovila čisto novo univerzo v Linzu, ki so jo poimenovali interdisciplinarni inštitut za digitalne znanosti, katerega cilj je podpirati konkurenčnost Avstrije na digitalnem področju, tako da izobražuje strokovnjake ter izvaja raziskave na digitalnem področju. Kaj podobnega bi zmogli tudi mi – z univerzo v Pomurju. Tako bi tukaj lahko izobraževali in ohranili mlade visokokvalificirane kadre in bi bile nove možnosti za naše mlajše generacije. Tukaj mislim tudi na svoja otroka v upanju, da ostaneta blizu.«
Kako kot predavateljica gledate na šolstvo pri nas in kako na pritiske na učitelje?
»Moja otroka obiskujeta srednjo šolo, jeseni sta začela v Sloveniji in moram priznati, da sem pozitivno presenečena nad rigoroznostjo naših šolskih programov. Program je veliko bolj širok, znanja so bolj poglobljena kot v tistih zasebnih šolah, ki sta ju obiskovala v Ameriki. Nekateri pravijo, da so otroci preveč obremenjeni, ampak po mojih kratkih izkušnjah dobijo odlično izobrazbo.«
Starši so res vedno bolj vpleteni v procese šolanja otrok. Helikopterski starši so tudi v Sloveniji, ne le v ZDA. Najin pristop z možem pa je dati otrokom pri šolanju čim več samostojnosti.«
Kako sta se otroka znašli v domovini svoje matere?
»Prej sta se v celoti šolala v ZDA, eno leto še v Angliji in Berlinu, ko sva bila z možem na sobotnih letih. Malo se mučita s pisanjem v slovenščini in strokovnim besednjakom pri predmetih, ampak dobro uspevata in sta zadovoljna v Sloveniji. Z možem sva želela, da odraščata v tem okolju iz več razlogov. Prvi je, da smo se v ZDA zmeraj počutili kot tujci, med poletjem pa smo se na Slovenijo zelo navezali. V našem okolju v ZDA sicer nikoli nismo imeli slabih izkušenj, ampak dejstvo, da mora imeti otrok v šoli priprave, kako reagirati v primeru strelskega napada, je nelagodno. Željo, da pridemo v Slovenijo smo imeli, na koncu smo morali izbrati le še pravi čas. In ta je bil zdaj.«