Naftna kriza v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je zahodnemu svetu prvič pokazala, kaj pomeni konec poceni energije za moderno lagodno življenje. Nafta, takrat najcenejši vir energije, celo cenejši od premoga, je čez noč postala občutno dražja in ponekod celo nedostopna. Skoraj vse naše ekonomske dejavnosti pa so odvisne ravno od energije, in če je ta draga, bodo tudi vse stvari, ki jih s pomočjo energije proizvedemo, dražje. Države so takrat podobno kot danes, vendar iz drugačnih razlogov, želele zmanjšati uvoz ali porabo fosilnih goriv z učinkovitejšo rabo in tudi s spremembo virov energije. Energetska suverenost je postala čez noč nekaj zaželenega oziroma celo nujnega. Marsikatere države so tako planile na lastne zaloge fosilnih goriv v skrilavcih (angl. shale), ki so do krize bile dražja in nezaželena opcija. Nekatere države so se zopet lotile premoga, tiste brez zalog pa so večinoma posegle po jedrski energiji. Pri državah, ki so mejile na države Varšavskega pakta, je prišel v poštev še ruski plin, ki je bil takrat še kako dobrodošel, sploh v luči Ostpolitik – ideje znižanja napetosti hladne vojne s sobivanjem in ustvarjanjem skupne soodvisnosti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Seveda se tranzicije ni dalo narediti čez noč in tako so bili uvedeni tudi razni ukrepi učinkovitejše rabe energije kakor tudi omejevanje njene rabe. V Jugoslaviji sta najbolj znana ukrepa, ki ga je prinesla t. i. druga naftna kriza, sistem par – nepar izmenične uporabe avtomobila ter boni za bencin. Z naftno krizo je elegantno sovpadlo tudi spoznanje, da lahko človek vpliva na planet, najprej z emisijami žvepla, ki povzročajo kisel dež, ki ga zdaj praktično več ne poznamo. Tako sta pomen učinkovitejše rabe goriv in/ali zamenjava virov poleg suverenosti dobila tudi ekološko noto. Po rešitvi problema s kislim dežjem je prišel problem ozonske luknje, ki je prvič uspel na globalni ravni združiti države in uspešno omejil uporabo t. i. CFC-jev, ki so se uporabljali za hladila v klimatskih napravah in kot potisni plin v razpršilih. Nemalo zatem je sledila jedrska nesreča v Černobilu, konec hladne vojne in nov skupni ekološki problem – globalno segrevanje. To je dalo veter v krila zelenim gibanjem, da bo od zdaj naprej nova, drugačna politika. Tako so vzporedno postajala glasnejša tudi gibanja z bolj romantičnim pogledom na svet, ki so zavračala tehnološke rešitve energetskega sistema in namesto tega predlagala različne stopnje deindustrializacije, vrnitev k naravi, zmanjšanje rabe energije, bila so proti fosilni in jedrski energiji ter se zavzemala za t. i. demokratizacijo proizvodnje energije.
Združitev Zahodne in Vzhodne Nemčije ter še vedno močna ideja Ostpolitik sta rodili še močnejšo idejo, da je najboljši način za preprečitev nove vojne na Vzhodu, da naredijo Rusijo odvisno od izvoza njihovega plina v EU, tako da vojna ne bo racionalna odločitev. Hkrati je ekološko gledano plin čistejši pri gorenju in oddaja manj CO2, plinske turbine so poceni in zelo prilagodljive ter »made in Germany« (Siemens). Skupaj s hitro spreminjajočimi se viri energije, kot sta veter (tudi made in Germany) in kasneje sonce, je bila to odlična kombinacija, ki pa je postala vprašljiva po sporih glede plačila plina v prvih letih tega tisočletja in posledičnega zaprtja »pipice« ter kasnejše vojne v Ukrajini in uničenja plinovoda Severni tok 1 in 2. Vse to skupaj so bili zametki nemške politike Energiewende, ki so v kombinaciji z Ostpolitik pripeljali do EU politike do energije, ki jo danes poznamo pod imeni, kot so Fit for 55, RePowerEU in razne agende z letnico. Pri tej nemški poti, ki je postala evropska pot, pa je verjetno vsaj deloma pomagal ruski denar, saj se je recimo kariera nekdanjega kanclerja Nemčije Gerharda Schröderja, ki je to politiko začrtal, takoj nadaljevala po raznih ruskih energetskih podjetjih. Kakor koli, zdaj smo tu, kjer smo. V energetski revoluciji z različnimi cilji in vzroki. Temu sledi tudi zmeda pri začrtanih ciljih EU, ki imajo uradno cilj nižanja emisij CO2, merijo pa delež obnovljivih virov, ki prikladno izpustijo jedrsko energijo in s tem jezijo države, kot sta Švedska in Francija, ki imajo emisije že veliko nižje od Nemčije ravno na račun jedrske energije.
Zakaj točno je cilj tak, noben ne ve, lahko pa to pripišemo vodilni vlogi Nemčije pri politiki EU in začetkom nemške Energiewende, ki je to imela za cilj, ter njenega kasnejšega uveljavljanja. Konec koncev je tudi ignoriranje hidroenergije in črpalnih hidroelektrarn, ki v Nemčiji nimajo bistvenega pomena, verjetno povezano z nemškim pogledom na energetiko oziroma z naravnimi danosti Nemčije. Glede na to, da ima Kitajska monopol nad proizvodnjo solarnih celic, nad redkimi kovinami za magnete, pomembne za vetrno energijo, monopol nad procesiranjem litija za baterije kakor tudi močan vpliv nad kobaltom za baterije prek DR Kongo, pa se je za vprašati tudi, kakšen vpliv ima Kitajska – da ne gre nemara za podobno zgodbo kot s plinom in Schröderjem. Seveda imamo paralele tudi v Sloveniji z ljudmi, ki so si kruh služili z nihanjem cene elektrike. Politične kariere bo morda kmalu konec, a zdaj je odlična priložnost si udobno postlati za naprej, in stabilna cena elektrike je zagotovo nekaj, kar ne premika trga. Brez premikanja trga pa ni priložnosti za zaslužek. A da ne bomo tako črnogledi, zagotovo je družbi v interesu zmanjšati onesnaževanje, skrbeti za zmanjšanje vpliva globalnega segrevanja, povečati energetsko suverenost in ohranjanje oz. izboljševanje standarda življenja, a ko oblast prevzamejo ideologi in oportunisti, se je za vsako spremembo pametno vprašati, kaj stoji za njo.
