Razstava gledalca popelje v čas po pariški mirovni konferenci, ko je jugoslovanska zasedba Prekmurja oblikovala temelje za nove meje. Razstava sledi prihodu razmejitvene komisije, ki je vodila postavljanje mejnih kamnov, vse do podpisa razmejitvenega dokumenta iz leta 1924, ki je za vedno spremenil podobo regije.
Spomnimo: pariško mirovno konferenco so v Versaillesu organizirale države zmagovalke v prvi svetovni vojni za sklenitev mirovnih sporazumov s centralnimi silami. Delegacija Kraljevine SHS je štela približno 110 članov, med bolj pomembnimi sta bila člana etnografsko-zgodovinske sekcije Fran Kovačič in Matija Slavič. 18. februarja 1919 je delegacija predstavila zahteve glede Pomurja. Do marca so izgubili upanje na pridobitev tega ozemlja, saj je vodja prej omenjene sekcije Jovan Cvijić po številnih sestankih ocenil, da bo Prekmurje do Monoštra izgubljeno. A vztrajanje je obrodilo sadove in 20. maja 1919 je teritorialna komisija mirovne konference sprejela Johnsonov predlog za priključitev Prekmurja Jugoslaviji in ga poslala varnostnemu svetu. Ta je 9. julija istega leta potrdil novo mejo po razvodnici med Muro in Rabo. Čeprav je delegacija skušala pridobiti tudi porabske Slovence, je bila pri tem neuspešna. Vojska Kraljevine SHS je v Prekmurje vstopila 12. avgusta 1919. Pet dni kasneje, 17. avgusta, je v Beltincih potekala velika ljudska proslava v čast osvoboditve.
Sprva nezaupanje
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V razkriški občini dobili demenci prijazno točko
Nahaja se v zasebni ambulanti družinske medicine.
Že kmalu po priključitvi se je nova oblast soočala z nerešenimi vprašanji in nezaupanjem prebivalcev. S tem namenom je bil ustanovljen narodni svet, imenovan tudi prekmurski parlament, z namenom, da bi ljudem predstavili delovanje nove uprave. Ob tem je težave povzročala madžarska propaganda, ki je trdila, da bo Prekmurje znova pripadalo Madžarski. Njihovi vojaki so večkrat vdrli na območje Prekmurja. Sčasoma je prebivalstvo vse bolj zaupalo novi jugoslovanski upravi, nasprotno pa so bili Madžari, ki so se znašli v novi državi, vse manj zadovoljni. Spomladi 1920 je oblast iz Dolnje Lendave izgnala 61 madžarskih družin, tja pa so naselili Slovence iz Primorske. Na ta način so želeli preoblikovati pretežno madžarski etnični prostor na tem območju.
Vojno stanje med Madžarsko in zavezniki je formalno končala trianonska pogodba, ki so jo podpisali 4. junija 1920 v Versaillesu. Za Prekmurje je bil ključnega pomena 27. člen, ki je določeval novo mejo med Madžarsko in SHS. Madžarska je ob tem razglasila dan žalovanja, parlament pa je 15. novembra 1920 ratificiral pogodbo. Nova meja je privedla do oblikovanja etničnih manjšin na obeh straneh meje.
Dragoceni zgodovinski spomeniki
29. člen trianonske pogodbe je predvideval ustanovitev razmejitvenih komisij. Te so bile sestavljene iz predstavnikov zaveznic in poraženk. Razmejitveno komisijo za Kraljevino SHS in Madžarsko so sestavljali predstavniki Francije, Madžarske, Italije, Japonske in Kraljevine SHS. Meja med Kraljevino SHS in Madžarsko je bila razdeljena na šest odsekov, pri čemer je meja s Prekmurjem spadala v odsek A. Prvi mejni kol je bil postavljen 15. septembra 1921 v tromejnem območju med Kraljevino SHS, Avstrijo in Madžarsko. Razmejitev je spremljalo več demonstracij, najbolj odmevne so bile v Murski Soboti, Trdkovi in Velikih Dolencih. 10. novembra 1922 je bila na pariški mirovni konferenci potrjena obstoječa meja. Po tem so začeli postavljati stalne kamnite mejnike, kar je trajalo dve leti.
Čeprav je bila politična določitev meje končana v osmih mesecih, se je postopek zavlekel zaradi ostre zime v letih 1921 in 1922 in državnega udara v Jugoslaviji, zaradi česar so se začasno zaprle meje. Tehnično določanje mej je bilo zahtevno, meritve pa sta izmenično izvajali obe državi, pri čemer je druga stran nadzorovala delo. Ključna je bila jasna črta, določeno je bilo, da morata z vsakega mejnika biti vidna dva naslednja. Skupno je bilo izmerjenih in trajno označenih 976,92 km mejne črte. Na območju Prekmurja je bilo do meje s Hrvaško postavljenih 653 oštevilčenih in 220 neoštevilčenih betonskih stebrov.
Kot je zapisala avtorica razstave, so mejni kamni danes tiha priča zgodovine. Niso zgolj fizični označevalci meja, temveč tudi dragoceni zgodovinski spomeniki, ki pričajo o dolgotrajnem procesu določanja in utrjevanja meja med narodi.
Novi dokumenti in zanimivi predmeti
Ob nekaterih širši javnosti bolj znanih podatkih o dogodkih v Prekmurju v tem obdobju je Andrejkova na razstavi v ospredje postavila še nekatere zanimive doslej neznane dokumente, ki jih je našla v arhivih v Beogradu in Budimpešti. Med njimi sta fotografija razširjene razmejitvene komisije in prošnja prebivalcev vasi Hodoš iz leta 1921, da se vrnejo pod madžarsko oblast.
Na ogled so še kopije zemljevidov, ki prikazujejo mejo Prekmurja z Madžarsko, pa prenatisnjene znamke in bankovci, med njimi bankovec za 10 dinarjev, ki je bil tiskan v New Yorku. Osrčje razstave je originalni mejni kamen, ki označuje območje A 22, na njem pa lahko vidimo sicer prekrit napis SHS in MO (Magyarorszag). Danes sta vidni samo še črki S in M. Kamen je bil najden na eni od njiv v Trdkovi, sicer pa na razstavi lahko vidimo še nekaj fotografij mejnih kamnov, ki jih še danes najdemo v naravi.