V Arcontu, največjem proizvajalcu modularnih bivalnih enot v Evropi in stavbnega pohištva, kjer si kruh služi čez 850 ljudi, kljub zahtevnim tržnim razmeram stavijo na svoje znanje in veliko vlagajo v tehnološki razvoj. Gornjeradgonska delniška družba, ki je v lasti avstrijske družbe Containex iz koncerna Walter Group, je tako v zadnjih dveh letih nanizala za več kot 11 milijonov evrov investicij, od robotizacije do nakupa poslovnih prostorov propadle Escade, ob tem pa ostajajo okoljsko odgovorni, saj so si pridobili okoljevarstveni standard 14001. O trenutnem stanju na trgu in ciljih smo se pogovarjali s predsednikom uprave Miranom Fujsom, ki družbo vodi od leta 2019. Sprejel nas je v prostorih nekdanje Escade, kamor so po nakupu in prenovi preselili del proizvodnje s približno 70 zaposlenimi, konec leta pa nameravajo na to lokacijo preseliti še del administracije.
Sva v prostorih nekdanje Escade, ki ste jih leta 2021 kupili od zdaj že nekdanje Družbe za upravljanje terjatev bank oziroma tako imenovane slabe banke. Glede na to, da ste prostorom hitro vdihnili novo življenje, to ni bil špekulativni nakup. Kaj pa je bil namen te investicije?
»Na stari lokaciji smo bili zelo na tesnem in nadaljnji tehnološki razvoj ob teh količinah, ki jih proizvajamo, ni bil več mogoč. To investicijo prepoznavamo kot velik mejnik v 40-letni zgodovini sodelovanja z našimi lastniki, saj zelene luči ni bilo tako enostavno dobiti. Vseeno smo najdražja proizvodna lokacija, a smo jih prepričali, da se lahko še naprej razvijamo. Ne toliko z vidika količinske rasti, ampak na osnovi novih produktov, ki so glede na zahteve trga velik proizvodni izziv, a tudi večja dodana vrednost. Tu vidimo tudi našo pot naprej – ne v nekih enostavnih bivalnih objektih, ki smo jih proizvajali desetletja, ampak v nadstandardnem zabojniku prihodnje generacije, ki smo ga razvili.
Tako nismo zgolj proizvodno podjetje, ampak tudi kompetenčni center za razvoj produkta in proizvodnih tehnologij za celoten koncern. S podaljševanjem hal na matični lokaciji in nakupom teh prostorov smo pridobili 9200 kvadratnih metrov površin, kar nam je omogočilo dodatno optimizacijo proizvodnje. Z novo lokacijo smo tudi lahko precej oddelkov vrnili v dvoizmensko delo, kar je bolj prijazno do zaposlenih in pomembno za zagotavljanje kadrov – nočna izmena pri pridobivanju kadra namreč ni atraktivna. Kar se tiče stečaja Escade, je pozitivna plat ta, da si je večina zaposlenih hitro našla novo zaposlitev, nekaj od njih, med 10 in 15, tudi pri nas, in lahko rečem, da je zadovoljstvo obojestransko.«
Ste eden izmed največjih zaposlovalcev v regiji, zato dobro veste, kako je na področju kadra. Ga je težko pridobiti?
»Glede na stanje naročil trenutno nimamo velikih kadrovskih potreb, je pa bilo predhodno obdobje, ko so te bile prisotne, zahtevno. Kvalificiran kader je težko pridobiti in težko tudi ohraniti, saj vemo, kje je Arcont geografsko, ampak nam uspeva. Veliko delamo z vodji, tudi štipendiramo – imamo namreč čez 30 štipendistov in to niso zgolj bodoči inženirji, ampak tudi dijaki poklicnih srednjih šol. Zaposlujemo tudi tujce, kar prej ni bilo potrebno, saj smo večino kadra zagotavljali iz lokalnega okolja. Zdaj pa imamo tuje zaposlene predvsem iz nekdanje Jugoslavije, nekaj iz Madžarske in po novem prvega sodelavca iz Indije. Ob slabi demografski sliki in dejstvu, da se mladi ne odločajo za tovrstne poklice, bo v prihodnosti kadrovski izziv gotovo še večji, če bomo želeli ohranjati ta nivo. Naša prednost je, da se montažni modularni objekt od načrta do proizvodnje končnega produkta realizira pri nas. Stanje glede upada naročil, o čemer se sliši v drugih panogah, čutimo mi že nekaj mesecev, a smo ta upad uspešno nadomestili z zahtevnimi produkti in obdržali vse zaposlene.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Člani Shotokan karate-do kluba Tromejnik-Kuzma uspešni na turnirju na Muti
Udeležili so se 6. S.K.I.F. KYU turnirja Muta 2024, namenjenega tekmovalcem z barvnimi pasovi.
V poslovnem letu 2021/22 ste dosegli izjemno rast prihodkov in tudi dobička. Kakšna so pričakovanja letos glede na ohlajanje svetovnega gospodarstva in upad naročil, ki ste ga že omenili?
»Za nas pregovor, če Nemčija kiha, je v Sloveniji pljučnica, še toliko bolj velja, saj so naši kupci večinoma na nemško govorečem območju. Skoraj 100 odstotkov realizacije opravimo na tujem trgu, domači trg pa glede na poslovno strategijo lastnika pokriva prodajna ekipa na sedežu koncerna na Dunaju. Jasno je, da realizacije v takem obsegu letos ne bo, ampak vseeno gre v skladu z načrti, kar je glede na celotno dogajanje pozitivno. Iskreno rečeno je finančna rast posledica višjih cen, žal pa temu ne sledi dobičkonosnost, saj so tudi stroški ekstremno narasli. A kljub slabšim finančnim napovedim tudi letos investiramo približno 2,5 milijona evrov, saj smo z lastniki ocenili, da je to potrebno tudi v takih časih, če želimo ostati konkurenčni in zagotavljati primerno kakovost.«
Kaj lahko sploh storite, da minimizirate vsa ta tveganja na svetovnih trgih?
»Naša največja prednost znotraj mednarodne skupine proizvodnih podjetij je, da smo edini sposobni realizirati ves prodajni asortiment, ki ga trgu ponujajo naši lastniki. Naš produktni program se širi – potreba po standardnih bivalnih objektih namreč upada, kar je povezano tudi s krizo v gradbeništvu. Kar se je zadnja leta dogajalo s cenami materialov, je zelo podražilo tudi naše produkte, kupci pa so glede na razmere na trgu veliko bolj zahtevni. Imamo pa moderno opremljeno proizvodnjo in kompetentne ljudi, zato verjamem, da bomo kljub vsem izzivom uspešni in ohranili svoj položaj znotraj skupine. Omeniti je treba, da imajo lahko močan vpliv na poslovanje tudi visoke obresti, sploh če moraš zaloge financirati s krediti.«
Številne velike investicije v zadnjih letih ste vendarle financirali z lastnimi sredstvi.
»V zadnjih dveh investicijsko intenzivnih letih nam je uspelo vložiti približno enajst milijonov evrov, kar je skoraj šestkratnik letne amortizacije. To je znak, da dobiček, ki ga ustvarjamo, namenimo razvoju. Letos smo na primer uvedli brusilno celico, pri montaži smo začeli uvajati robote in dodatno investirali še v varjenje. Roboti prinašajo optimalno izrabo proizvodnih zmogljivosti, s tem povečanje produktivnosti in tudi zagotavljanje kakovosti. Veliko smo investirali v sončne elektrarne, skoraj vse strešne površine imamo pokrite s sončnimi celicami. Na tem področju smo v zadnjem letu investirali okrog 1,9 milijona evrov in bomo imeli inštalirano moč v višini 2,2 megavata, kar zadostuje za približno 30 odstotkov naših potreb po električni energiji.«
V Arcontu torej ne bežite od zelenega prehoda.
»Seveda ne, prizadevamo si za zmanjšanje okoljskega vpliva. Pa ne zgolj s sončnimi elektrarnami na naših objektih, ampak tudi s produkti, ki smo jih razvili. Naša modularna enota namreč omogoča, da si stranka na strehi bivalnega objekta postavi sončno elektrarno. Če bo vse šlo tako naprej, kot kaže, bo verjetno v nekaj letih to standard za vsak drugi zabojnik. Ponekod, v Švici, denimo že je. Pri nas je ta fleksibilnost zelo pomembna, saj zabojnike izvažamo v različne države z različnimi predpisi in regulatornimi zahtevami. Imamo pa znanje, da to razvijemo in proizvedemo. Treba je poudariti, da smo trajnostno naravnani tudi pri naših produktih, katerih proizvodnja sicer ni energetsko intenzivna, so pa sestavljeni iz takih materialov, ki so. Lani smo tako kot eno redkih podjetij v Pomurju pridobili okoljski certifikat ISO Standard 14001.«
Omenili ste že stroške, ki znižujejo dobičkonosnost. Se razmere tukaj počasi normalizirajo?
»Pri energentih smo na razmeroma varni strani, saj nismo, kot že rečeno, zares energetsko intenzivno podjetje, a daleč od tega, da bi bil strošek energije nepomemben. Cena materialov je v letu 2021 in v začetku lanskega leta ponorela in šele zdaj se kažejo znaki umirjanja, predvsem na področju pločevine. Da pa bi se cene vrnile na normalno raven, ni na vidiku, saj vsak dobavitelj visoko ceno upravičuje s tem, da so tudi njemu stroški narasli. Normalnih cen, kot smo jih bili vajeni nekoč, žal verjetno nikoli več ne bomo dosegli. Treba je omeniti tudi dolgotrajne dobavne roke – če je bila še pred časom dobavljivost električnega viličarja dva meseca, je zdaj treba nanj čakati leto in pol.«
Kako pa ocenjujete vladno ukrepanje, ste izkoristili državno pomoč zaradi energetske krize?
»K sreči potrebe po državni pomoči nismo imeli, saj nam je uspelo cene energentov ohraniti zaradi vnaprej sklenjenih pogodb z dobavitelji. Res pa je, da se veliko pogovarjamo z gospodarstveniki v regiji, in kar se tiče odnosa države, lahko povem, da imamo občutek, da se nas premalo posluša. Vemo pa, da se razmere v gospodarstvu hitro spreminjajo in da se lahko iz enega četrtletja v naslednjega hitro spremenijo. Večina podjetij še ima naročila, težava pa je, da novih ni zadosti. Konec leta, ko bo marsikatero podjetje dalo karte na mizo, bo prišla streznitev. Nas znotraj koncerna rešuje, da delamo zahtevne produkte, preostala proizvodna podjetja znotraj skupine so bila namreč že prisiljena k zmanjševanju kadra. Količine so sicer šle navzdol, ampak se je po drugi strani pri nas dvignila zahtevnost naročil, kar pomeni večji obseg potrebnih proizvodnih ur, kar pomeni, da smo z obsegom proizvodnje še vedno v skladu z načrti.«
Kaj čaka Arcont v prihodnosti?
»Zavedamo se, da količinskih rasti ne bo, zato v serijski proizvodnji enostavnih bivalnih enot prihodnosti ne vidimo. Se pa dogajajo premiki pri našem klasičnem produktu, ki nam je leta dobro služil, njegova življenjska doba gre proti koncu. Spreminja se regulativa, zahteva se vedno večja in boljša izolacija, nosilnost, fotovoltaika ... Ustvarjamo nove produkte z dodano vrednostjo. Potrebnega bo še več znanja, saj so materiali, ki jih obdelujemo, vse bolj zahtevni. Da ponazorim. Naši lastniki dolgo niso imeli posluha, da bi bil zabojnik širok tri metre, ampak tržni pritiski kažejo, da moramo tudi čez te zgodovinske omejitve. Na ta vlak bomo preprosto morali skočiti in to bo izziv za vse proizvodnje, da kvalitetno in terminsko zagotovimo produkte. Na koncu je zelo pomembno za prihodnost lokacije v Gornji Radgoni, da smo temu kos. Trenutno dnevno proizvedemo 55–60 bivalnih enot, Containex pa jih dnevno proda 180–250. Utrjujemo svoj položaj znotraj poslovne skupine, poleg proizvodnje smo edini kompetenčni center, vidno vlogo pa imamo tudi pri projektih na ravni koncerna, predvsem na področju digitalizacije.«
Pomemben del skupine je tudi vaša hčerinska družba Arcont IP. Kakšno je stanje tam?
»Smo 100-odstotni lastnik invalidskega podjetja Arcont, ki je v zadnjem obdobju dosegal rast proizvodnje na račun tako imenovanega internega trga, torej z naročili za preostala proizvodna podjetja znotraj koncerna. Njihov osnovni posel ostaja eksterna prodaja oken in vrat, s fokusom na individualne stranke, s prepoznavno blagovno znamko na domačem tržišču in tukaj želimo naš položaj ohraniti in še utrditi. Tudi na področju stavbnega pohištva se namreč opaža, da so zasebni kupci bolj previdni in konservativni. Po lanski zgodovinski rasti naročil so se tako karte na novo premešale.«
Lahko pod črto rečeva, da je sodelovanje z avstrijskimi lastniki dobro?
»So pozitivno zahtevni (smeh). Za nas je izziv, da smo najdražja proizvodna lokacija, saj nimamo te prednosti, da bi bile druge proizvodne lokacije, ki so del koncerna, v Avstriji in Nemčiji, ampak so v Bosni in Hercegovini, Srbiji in na Češkem, kjer je delovna sila cenejša. Tudi tam, da ne bi mislili narobe, delajo dobro, ampak s pomočjo tako močnega koncerna, kot je naš, ki ti daje trg, in našega znanja. Predvsem pa je pozitiven signal, kar se tiče investicije v zadnjih letih, da naši lastniki prepoznavajo naš pomen in so včasih še bolj progresivni in ambiciozni v smeri avtomatizacije in digitalizacije, kot si upamo mi sami. Vsaka investicija pa mora biti seveda dobro premišljena.«
Uprava skratka dela dobro in se ji tako jeseni nasmiha nov mandat (smeh).
»Res je, za september imamo sklicano skupščino in za zdaj kaže, da bo uprava v podobni sestavi nadaljevala delo tudi v prihodnjih štirih letih.«
