Upokojeni profesor filozofije in slovenščine, ki je na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer poučeval več kot 30 let, se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem in vrednotenjem slovenske književnosti, s književnostjo drugih slovanskih narodov in identiteto panonskega človeka. Dvainsedemdesetletni častni občan Občine Ljutomer je lani na svoji kmetiji doživel in preživel hudo nesrečo, pri pisanju knjig pa ga je precej omejila tudi epidemija, saj je ohromila pridobivanje podatkov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ob krožišču na Lendavski ulici nastaja še en objekt. Za kaj gre?
Pred dvema letoma je na območju krožišča v Lendavski ulici, kjer v prometnih konicah rado prihaja do zastojev, zrasla stavba družbe Novomat, tako imenovani Avto steklo center, sedaj pa na nasprotni strani ceste nastaja še en poslovni objekt.
Pisanje je maratonsko delo
Trenutno piše pet referatov, dodaten prispevek za svoj zbornik, ki bo obsegal panonske teme, in monografijo. »Gre za monografijo, v kateri obravnavam podobo življenja človeka z vzhodnoštajerskega območja tako z etnološkega kot zgodovinskega, psihološkega, sociološkega in filozofskega vidika,« pojasni. Naslov še ni določen, obdeluje pa obdobje po drugi svetovni vojni. »To pa zato, ker so prejšnje faze že obdelane, novejše obdobje pa je bolj malo preučeno oziroma ni celovitega pristopa,« razloži. Ravno zato se je odločil, da bo k človeku povojnega časa pristopil z različnih vidikov. Usmeril se je predvsem na ljutomerski okraj, kot je obstajal po vojni. »Takratni ljutomerski okraj je bil veliko širši in menim, da ni potrebe po širšem preučevanju drugih bližnjih območij, saj gre za človeka kot takega – predstavnika tega vzhodnoštajerskega območja, ki pokaže širši način življenja človeka po drugi svetovni vojni pri nas.«
Pri tem opozori, da ljudje verjetno pričakujejo opozicijsko bombo proti komunizmu ali proti režimu. »Seveda bom obdelal tudi vprašanje, kako se je človek odzival na takratne posege režima. Tipičen primer so povojne obsodbe od leta 1945 do 1952, s čimer ne mislim na likvidacije, saj gre tu za nekaj povsem drugega. To je bilo strahovito obdobje.« Dotaknil se bo tudi nacionalizacije, za ta del monografije je skoraj leto dni zbiral podatke v zemljiški knjigi in jih preučeval. »Najbolj dramatične stvari iz zemljiške knjige niso vidne, ampak se lahko zaslutijo odmevi doživetij, ki so jih ti ljudje, ki so jih na silo izgnali z zemlje, občutili. Šlo je za brezglavo boljševiško nacionalizacijo, ki je naredila ogromno škode,« pove in doda, da bo govor tudi o denacionalizaciji in napakah, narejenih takrat. »Pri načinu življenja pa me zanima čisto vse. Kulturo, kmetijstvo, zadružništvo, ustanavljanje prvih podjetij in podobno obravnavam vse do današnjega obdobja, danes. Nekateri se temu čudijo, češ da to še ni preteklost, ampak dejstvo je, da imamo danes ne samo etnologijo vsakdana, ampak tudi zgodovino vsakdana,« še poudari in doda, da pri njem ne gre za popularizacijo Prlekije, ampak za razkrivanje resničnih dejstev, tudi hudih in dramatičnih. Kdaj bo monografija ugledala luč sveta, še ne ve, trenutno še zbira zadnje podatke.
Vpliv alpske slovanščine na naše kraje
Ob tem pa za svoj zbornik, ki bo obsegal panonske teme, pripravlja tudi prispevek o vplivu oziroma valovanju alpske slovanščine na panonsko slovanščino. »Gre za iskanje biti, tega, kar smo, in to najbolje izvemo iz jezika. Ugotavljam razmerje med alpsko slovanščino in panonsko slovanščino, kako se izraža v odnosu na celoten južnoslovanski diasistem oziroma hrvaško-slovensko območje,« pove. Ob tem pojasni, da so pod alpsko slovanščino mišljeni štajerski, koroški in kranjski dialekti, pod panonsko slovanščino pa prleščina, prekmurščina in tudi belokranjščina. »Zanima me, kakšni so odnosi znotraj teh dialektov. Tega se je sicer pred več kot sto leti lotil Fran Ramovš in takrat je nastala ramovševska paradigma, ki še danes velja in je tako rekoč svetost za naše jezikoslovce,« pravi. To ga sicer malo moti, saj, kot pravi, smo vsi zmotljivi in nobena paradigma ni večna. V svojem prispevku obravnava študije jezikoslovcev zadnjih 150 ali 200 let, ki so se ukvarjali s to problematiko. »Med njimi so konflikti, jaz pa zapisano pretresam na poti k resnici in iščem dejstveni vektor oziroma tista dejstva, ki so kljub njihovemu nasprotovanju lahko veljavna. Pri tem v primerjalni analizi prihajam do nekega spoznanja – kakšnega, naj ostane skrivnost.« Da bo analiza zanetila polemične razprave in negodovanja, je prepričan. »Analiza ne bo pogodu od 19. stoletja nacionalistično usmerjenemu slovenskemu jezikoslovju. Še zmeraj smo v položaju obrambe matere Slovenije in slovenstva in za ceno tega se zataji tudi resnica.« K temu doda, da gre za ugotavljanje novih možnosti in da nič ni zadnja resnica.